|
FANTJE, ŽOGA, PUNCE
Goran Gluvić
Ilustracije Damijan Stepančič
Mladinska Knjiga Založba, d.d.
Ljubljana 2001
17
(odlomek)
Ko so mladi košarkarji končali s treningom in se napotili proti
garderobi, so se na hodniku srečali z mladimi košarkaricami.
Miran je pogledoval za Anjo, a se je zaletel v Tino. Pravzaprav
je Tina namenoma treščila vanj in se opravičila: "Oh, oprosti,
tako nerodna sem."
Pero je bil že zraven in razprl oči: "V dresu si? Si že v šolski
reprezentanci?"
"Tako hitro, a ne?" je Tina hudomušno stresla z glavo
in potem pobarala Mirana: "Ali me imaš rad?" Miran se
ji je hotel opravičiti, a ga je prehitela z vprašanjem, zato je
zardel.
Tina se ni zmenila za njegovo zadrego, obrnila se je k Peru: "Pa
ti? Me imaš tudi ti?"
"Jaz ..." je Pero zajecljal in zardel.
"Oh, kako sem srečna. Dva fanta sta zaljubljena vame!"
je Tina razširila roke. "Pravi moški harem."
"Poslušaj, Tina, saj sem ti razložil..." je Miran začudeno
strmel vanjo.
Tina pa se ni hotela pogovarjati. Preden je stekla v dvorano, je
samo dejala: "Upam, da se bosta stepla zame. To bi bilo tako
romantično. Se bosta?"
Miran in Pero sta se spogledala. "Zdi se mi, da naju ..."
je rekel Pero.
"Tudi meni se zdi tako," je pritrdil Miran. "Pa še
odštekana je zraven. Kakorkoli že, jaz nisem zaljubljen vanjo."
"Kakorkoli že, jaz pa sem," je vzdihnil Pero.
"To je tvoj problem, moj pa ravnokar prihaja," je Miran
zagledal Anjo.
"Veliko sreče," ga je Pero potrepljal po rami in odšel
v garderobo.
"Anja," jo je poklical Miran, ko se je približala.
"Natančno tako, ti si pa?" je napela ušesa.
"Kaj jaz?" se je zmedel Miran.
"Kdo si pa ti?" je vprašala Anja.
"Miran."
"Aha," se je Anja pretvarjala. "Ti si tisti Miran,
ki mu žoge uhajajo iz rok, tisti Miran, ki je zadnja rezerva v ekipi."
"Saj ..." je Miran užaljeno obmolknil. Prav rad bi se
pohvalil, da je pravzaprav najboljši, toda vedel je, da mu zadnje
čase ne gre najbolje, vsaj ne tako kot včasih, zato je le dodal:
"Nekdo mora biti tudi zadnja rezerva na klopi."
Povesil je glavo in počasi odkorakal proti garderobi. Mimo je stekla
Irena, ga pozdravila, a ji pozdrava ni vrnil. Irena se je ozrla
za njim, se ustavila ob Anji in jo pogledala: "Kaj pa sta imela?"
Anja se je prijela za čelo, potem za usta in vzdihnila: "Kakšna
trapa sem!"
"Kaj je bilo?" je vprašala Irena.
"A je Miran res tako občutljiv?"
"Kako?"
"Pozabi," je odvrnila Anja. Potem sta odšli v dvorano.
Miran je medtem stopil v garderobo. Fantje so bili napol oblečeni,
Jaka se je zakrohotal in pokazal s prstom na Pera: "Ko bi vedel,
kako je Tina prebrisana?"
Pero pa je kipel od jeze: "A boš že zgobcal ali ne, kaj ti
je povedala tvoja ljubljena Irena?"
"Dovoli, da si dam duška s smehom, kot se ponavadi lepo izrazi
naša učiteljica slovenščine doktorca Francka Prešeren," je
klobasal Jaka.
Pero ga je prijel za majico: "Bo kaj?"
"Nasilje vodi k nasilju," je bil zaripel Jaka.
Pero ga je izpustil.
"Krivec je pa ta," je Jaka s prstom pokazal na Staša.
"Jaz ničesar ne vem," se je Staš takoj ubranil.
"Pa se pojdite vsi nekam solit!" je zagrmel Pero in odmahnil
z roko. "Pa ni treba povedati!"
"Staš je povedal Andreji, Andreja Ireni, Irena pa Tini,"
je vseeno razlagal Jaka.
"Kaj si povedal Andreji?" je Pero siknil proti Stašu,
čeprav je že vedel kaj.
"Bogve kaj," je skrušeno dejal Staš. "Za stavo sem
ji povedal. Ona pa je rekla, da se ji morata vidva, ti pa Miran,
opravičiti, jaz sem to rekel Miranu in ...""In?"
se je nasršil Pero.
"In nič. Brezveze," je Staš lezel vase. "Potem pa
vaju je Tina vlekla za nos ...Tisto na njenem domačem igrišču je
bilo odigrano."
Pero se je popraskal za ušesom: "Zakaj si se potem valjal od
smeha, ko sva ti povedala ...Aha, nisi se režal zaradi piflanja
košarke," je dojel Pero.
"Nisem," je priznal Staš. "Včeraj sem zvedel, zakaj
Tina ni hodila k telovadbi. Prejšnji teden je manjkala v šoli zaradi
zdravniških pregledov. Pred dvema letoma je doživela hudo prometno
nesrečo, v kateri ji je zdrobilo koleno. Po zadnjih pregledih je
videti vse v redu. S košarkarsko žogo se druži že od plenic, saj
je njen oče igral v prvi ligi kot profesionalec. Športne igre je
prezirala, ker se jih sama ni smela udeleževati zaradi poškodovanega
kolena."
"Si slišal to?" se je Pero obrnil k Miranu.
"Briga me," je bil Miran zatopljen v svoje misli.
"Oprosti, Pero," je dejal Staš, "toda Tina vama je
vrnila milo za drago."
"Pametna punca ...ta Tina," je komentiral Žan.
Zdaj je Pera dokončno pograbila jeza: "Fantje, primite me,
drugače bom Stašu premaknil vse kosti v napačno lego."
Ker ga nihče od fantov ni prijel, se je zapodil v Staša. Šele takrat
so skočili in ju razdvojili.
"Izdajalec!" je Pero zažugal Stašu, ko sta se pomirila.
Fantje so počasi zapuščali garderobo. Le Miran je še vedno sedel
nepremično in zrl v prazno.
"Jaz sem povedal Andreji ..." je Staš povesil glavo. "Saj
ne bi ...pa sva šla skupaj v kino."
"No, ja, kino je res velik razlog, da ji moraš vse sčvekati,"
se je Pero preoblačil. "Ji nisi imel česa drugega povedati?"
"Nisem," je iskreno odvrnil Staš.
Pero ga je postrani pogledal.
"Saj ne veš, kako je bilo," je Staš začel razlagati. "Po
kinu sva se sprehajala po parku. Bila sva sama ..."
" In zvezde so sijale in Luna je bleščala ..." ga je prekinil
Pero.
"To so resne stvari," se je malce ujezil Staš. "Potem
sem rekel Andreji, da mi je všeč. Ona mi je rekla, da sem tudi jaz
njej všeč. In potem sva ugotovila, da se imava rada. "
"Nehaj, Staš, še zjokal se bom," se Peru ni dalo več poslušati.
Staš pa je vzneseno nadaljeval: "Ona pa je rekla: če me imaš
zares rad, mi pa povej kakšno svojo skrivnost. In ker nisem imel
ali pa se nisem spomnil nobene, sem povedal za stavo."
"No, ja," je vzdihnil Pero.
"Saj nisem mogel vedeti, da bo takoj sčvekala Ireni. Irena
je Tinina najboljša prijateljica. Tako je tudi Jaka izvedel in ..."
"Dovolj," ga je prekinil Pero. "Kar je bilo, je bilo."
"Prijatelja še naprej," je Staš stegnil roko. Rokovala
sta se.
"In zdaj hodita z Andrejo?" je vprašal Pero. Staš pa je
prikimal.
Potem je spregovoril Miran: "Moral bi jo vprašati, če bi šla
z mano v kino. Saj bi jo. Pa bi rekla, kateri film igra v kinu.
pa ne bi vedel. Pa bi se zmedel. Pa bi izpadlo še bolj neumno. pa
bi spet čepel tu na klopi in zijal v prazno."
"Miran, zbudi se!" ga je stresel Pero.
"Vse lepo in prav," je Miran taval naprej. "Uvrstili
smo se v polfinale. Igral sem odlično košarko. Potem pa pride novo
dekle v šolo in vse se spremeni. Še žoge več ne nosim s sabo, kot
sem jo nekoč. Kar naprej jo pozabljam doma. Sploh ne mislim več
na košarko. Anjo so nam podtaknili tisti iz Sobote, da bi slabše
igrali. Ampak, saj oni se sploh niso uvrstili v polfinale. Zakaj
so potem to storili?"
Pero ga je potrepljal po rami: "Morda jo je kdo podtaknil tebi.
Nam že ne. Drugi smo zaljubljeni v druga dekleta. "
"In prav sedaj," je nadaljeval Miran. "In prav sedaj,
ko smo bili v takšni formi, da bi premagali kogarkoli. Tudi s četrt
moči, zbranosti in natančnosti bi premagali kogarkoli."
"Ne ženi si preveč k srcu," je Pero vrgel športno torbo
čez ramo. "Nisi edini, ki si zaljubljen."
"Res nisi," je vzdihnil Staš.
"Kdo govori o zaljubljenosti," se je čudil Miran. "Jaz
govorim o slabi formi. Jaz govorim o košarki ..."
"Seveda govoriš," ga je potolažil Pero. "Gremo domov.
Jutri je povratna tekma. Rad bi se naspal."
Potem so jo vsi trije mahnili ven. Ko so naredili nekaj korakov,
je Miran vprašal: "Zakaj pa sem še vedno v dresu in supergah?
A se nisem preoblekel v garderobi?"
"Najprej se ti prikazuje Pantalone, sedaj pa hodiš v dresu,"
je Staš zmajal z glavo. "Kmalu boš začel nag tekati okrog in
vpiti: Pantalone, Pantalone!"
"Počakajta me, takoj se vrnem."
Miran je stekel v garderobo, se usedel in nato za-
gledal Pantaloneja, kako mu sedi nasproti.
"Oh, ne!" je vzdihnil Miran.
"Zgrešil bo, zgrešil bo, zgrešil bo," je ponavljal Pantalone.
"Tako si pomagaš, ko meče na koš. Kdo? Nasprotnik. In ko vrže,
zapreš pot. Katero pot? Tisto, ki vodi h košu. Pa ne k nasprotnikovemu,
pač pa tvojemu. No?"
"Utihnite!" je Miran jezno vlekel hlače nase.
"Bodi uravnotežen," se ni dal motiti Pantalone. "Bodi
čvrst, sin moj. Skoči visoko kot kenguru in zgrabi žogo kot orel
svojo žrtev: Krepko. Z obema rokama."
"Zdaj bom jaz vas zgrabil z obema rokama," ga je Miran
skušal prijeti, a se mu je Pantalone spretno izmuznil.
"Žogo primi in jo drži v višini ramen, stran od telesa. Tako
jo boš najbolje kontroliral in obranil od grabežljivih rok nasprotnikov.
No, kaj je to? Kaj?"
"Skok za odbito žogo," je odvrnil Miran in se začudil,
da je odgovoril na Pantalonejevo vprašanje. Zamahnil je proti njemu,
a je možicelj v istem hipu izginil.
Miran je odhitel k Peru in Stašu. "Ne bosta verjela,"
je kar kipel od jeze. "V garderobi je bil spet tisti Pantalone."
Pero in Staš sta ga čudno pogledala in se začela krohotati.
"Kar režita se, jaz ga pa videvam!" se je še bolj razjezil
Miran. "Ne vama, meni teži. To sploh ni smešno."
"Saj se ne smejiva tvojemu Pantaloneju, pač pa tvojim hlačam,
" je Pero zadrževal smeh.
"Kaj je narobe z njimi?" jih je Miran pogledal in videl,
da jih je oblekel narobe. Potem je globoko vzdihnil: "Kaj naj
storim? Ali naj se smejem ali naj jočem?"
"Najbolje bo, da se vrneš v garderobo in jih tokrat pravilno
oblečeš," mu je svetoval Pero.
"Ne!" je skoraj vzkliknil Miran. "Nočem biti sam
v garderobi. Nočem več srečati Pantaloneja!" In slekel je hlače
kar na ulici, jih obrnil in spet oblekel.
Staš in Pero sta zmajevala z glavo.
"Ti imaš prav gotovo vročino," je rekel Pero.
"Moj oče ..." je začel Staš, a ga je Miran prekinil: "Vseeno
mi je, kaj bi rekel tvoj oče."
|
