|
Melje, melje mlinček
sedem pravljic za lahkonoč
Anja Štefan
Ilustrirala Marjanca Jemec - Božič
Založba Mladinska knjiga
Ljubljana 1999
 Zajtrk
(odlomek iz pravljice)
Tam za staro bukvijo, tam za šipkovim grmičkom, tam je stala čedna
hiška. Ne velika in ne majhna, ravno pravšnja za dva zajčka. In
res - v njej sta živela zajček in zajčica. Vsak svoj stolček sta
imela, vsak svojo posteljico, mizico pa eno. Vsak pri svojem okencu
sta spala, ampak tako, da je sonce najprej posijalo na zajčka in
šele potem na zajčico.
Tudi tisto jutro se je zajček prebudil prvi.
"Vstani, zajčica!" je zaklical. "Nov dan se začenja."
A zajčica je spala dalje.
"Vstani, zajčica! Ne slišiš, kako pojejo ptički?"
A zajčica je spala dalje.
"Slišiš, zajčica, čas je za zajtrk!" je še enkrat zaklical
zajček, in zdaj je bila zajčica v hipu pokonci.
"Zajtrk?" je ponovila. "Saj res! Kaj bova za zajtrk?"
Skočila je k omarici, pokukala v predal - a kaj je ugotovila? Vse
prazno. Za večerjo sta pojedla zadnje jabolko in zadnjo skorjo kruha.
"Ti smola," je zavzdihnila zajčica. "Vse je prazno.
Kaj pa zdaj?"
"I, kaj?" se je nasmehnil zajček. "Po nova jabolka
bova šla. Le brž za menoj!"
Skočil je iz hiše,zajčica pa za njim. In tako sta skupaj odskakljala
v novi dan.
Čisto novo stezico sta izbrala. Tako, da nista niti malo slutila,
kaj ju čaka za prvim ovinkom. In veste, kaj ju je čakalo? Jablana!
Prekrasna jablana! Visoka in bogato obložena.
"Mmm, to bo zajtrk!" sta kakor začarana dahnila zajček
in zajčica.
A ko sta stopila bliže, sta videla, da vsa jabolka rastejo previsoko.
Dosegla jih nista, sama niso padla - in kaj sta hotela? S praznimi
trebuščki sta odšla naprej. …
| 
