Ne spet o ljubezni!!!

Ja, ja, komaj je mimo valentinovo (tipičen štacunski praznik), se moramo pripraviti na dan žena (to je tisti dan, ki naj nas bi spomnil na to, da moja mama še vedno ni enakopravna z mojim atom), pa na gregorjevo, ko se ženijo samo ptički, mi pa ne, pa na materinski dan (to je tisti dan, ko slavimo samo tiste ženske, ki imajo otroke), in na koncu meseca še velika noč, ki pa je itak eno samo slavljenje ljubezni do vseh ljudi. In vse praznike spremljajo rože in darila in darilca in vsi naj bi bili prijazni in ljubeči in tako dalje.
Prav.
Moti me, da bo večina teh praznikov spet štacunskih. In sosedova gospa bo dobila novo biserno ogrlico za osmi marec, moja mama pa en malce ovel nagelj (potem zvečer, ko bo ata že obhodil okoliške bifejčke). Za veliko noč bodo tisti z debelejšo denarnico kupili otrokom tavelik čokoladni jajček, oni drugi pa tamali čokoladni jajček. In večina bo odšla v cerkev ne zaradi verskega obreda, temveč da pokaže tanovo oblekco, sveže zloščen avto ali pač zato, ker se tako spodobi.
Ko je življenje itak žalostno, če ga pogledaš takole od daleč. Ves čas se moraš za kaj boriti. Za točke na primer.

Po drugi strani pa … so prazniki in praznovanja ravno zato, da pozabiš na vsakdan, da narediš nekatere dneve v letu prav posebne, se jih že vnaprej veseliš in pripraviš tistim, ki jih imaš rad, drobno presenečenje. In ti prazniki so lahko kadarkoli, ne le takrat, kadar so uradno zapisani na koledarju.

Župca