Začarani travnik

"Neeeee!" sem zaslišala samo sebe, ko sem se zbudila. OK, bile so le sanje.
O, ne, zaspala sem! Imam samo pet minut časa, da se oblečem, pripravim torbo... NE! Danes imamo ekskurzijo! OK, pripravim nahrbtnik in tako naprej.
Med razmišljanjem, kaj vse moram storiti, sem bila že zunaj na kolesu, pripravljena. Dirjala sem po ulici navzdol proti šoli. JOJ! Kodrlajsa me bo spet nadrla, da zamujam! No, da se razumemo, Kodrlajsa je naša razredničarka. OK, zadnjo minuto, vendar pravočasno sem prispela.
"Martina, mi smo te čakali! Smo hoteli že kar iti... Skoraj si zamudila!" se je repenčila Kodrlajsa.
"Ja, ja, skoraj ni še nikoli zajca ujel," sem rekla sama pri sebi in obrnila oči. Naslednjih 15 minut smo se nahajali popolnoma drugje, pred nami se je razprostiral zelen travnik, s potko razpolovljen na dva dela.
In... Oh, kako elegantno! Na sredi travnika se je pasla srnja družina - oče srnjak, mama srna in mala srnica oziroma srnjaček, se še ni vedelo, kaj je.
"Ššš, potiho, da ne prestrašimo teh ljubih bitjec. Saj ste se pri ekologiji... Pradon, naravi... Oh, ne, biologiji učili..."
Začeli smo teči naprej, ker smo vedeli, da se začenja Kodrlajsino predavanje.
To pa to! Čudež! Srne se niso premaknile, pa čeprav smo zganjali tak cirkus, da se je slišalo po vsej dolini. In, če si dobro pogledal...
Da, srnjak je imel na koncu rogov... Nekaj takega, kot nekakšne propelerčke... Ne, niso bili propelerčki, bila je takšna vetrnica, kot na mlinu! Mlin na veter!!! Ves čas so se enakomerno vrteli, na enem rogu levo, da drugem desno. Sedaj je srnjak dvignil glavo. Da, opazil nas je in sedaj bo elegantna družinica zbežala v gozdno goščavo. Vendar ne!
Videla sem, da nisem edina, ki sem opazila "propelerčke". Zraven mene je stala Izabela, moja najboljša prijateljica in rekla:
"Poglej...srne... mlin!!! Joj!!! Ne! Pojdiva...!" ustnice so se ji tresle, bila je smrtno bleda in s tresočimi rokami je kazala na prej elegantno družinico, sedaj pa... Ostrmela sem. Srna in mladiček sta se popolnoma skrčila in se potuhnila k srnjaku. Ta je imel že okamenele noge. Vetrnice na rogovih so se mu večale in večale in postale tako ogromne kot na samem mlinu. Sedaj se je okameneli srnjak prelomil na dva dela in iz vsakega je nastal mlin. Navaden mlin in če bi z Izabelo prišli 5 minut kasneje, nikoli ne bi izvedeli za skrivnost. Sedli sva kar na tla in ko sva prišli k sebi, sva se začeli ozirati okoli. Nikjer nikogar. Nemogoče je, da bi razred v petih minutah tako daleč prišel, videlo se je še daleč na vse strani. Triindvajset otrok, skupaj s suhcano Kodrlajso je ogromna skupina, bi se jo videlo že na daleč. Ni kaj, kot da bi se bili pogreznili v zemljo. "Tole... morava..." je bila še vedno malce iz sebe Izabela. Vedela sem, kaj ima v mislih. "Tole morava raziskati," sem dokončala njen stavek.
Samo ozrli sva se in že sva videli novo srnjo družino. Tudi ta srnjak je imel vetrnice. Zgodilo se je popolnoma enako kot prej... To naju je totalno pretreslo. Želeli sva si samo še bežati, bežati in bežati... Stran od tod... Ampak... Nisva vedeli, kje sva. Saj je vseeno, prišli smo iz tiste smeri. Pograbili sva svoji kolesi. Sedaj so bili na travniku že štirje mlini. Začeli sva poganjati, kot bi za nama tekel sam hudič. Še enkrat sva se ozrli. Ne, moj bog, ta kraj je zaklet. Povsod na travniku sva videli samo še srne in srnjake z vetrnicami. In vsi so se spreminjali v mline! "Hitro od tod... Martina, ne zdržim več, moram stran od tod... Slabo mi je!"
"Izabela...zakleti travnik! Hitro, beživa!"
Že sva dirjali po kamniti potki navzdol proti cesti. Stran, stran, čim hitreje stran od tega zakletega kraja!

Martina Vučko, 12 let
Kranj, 18.12.2002


Jaz sem gnilo rdeče jabolko.

Oh, padlo sem z drevesa! Hej, kaj je sedaj to? Kdo je ugasnil luč? Joj, to je mačka! Zakaj je šla? Ji nisem všeč, izgleda! Škoda, pa tako me je žgečkalo!
No, sedaj pa še pes! Kaže, da jima nisem všeč, ker sem gnilo. Saj res, to sta pes in mačka od babice in dedka. Jaz sem raslo na njuni jablani in…
O, ne! Njun vnuk je tu! Sedaj me bo pojedel. Ni me. Mimo je šel. Hej, pazi malo, kje hodiš! Skoraj bi me bil pohodil! Oh, mlajši vnuk! Joj, zobje! Ni me več.

Gaja Rihar, 1.c
OŠ Spodnja Šiška, 22.11.2002


Razredni medo na obisku

V ponedeljek je prišel razredni medved Nici z menoj domov. Igrala sva se s plastelinom. Pri večerji je sedel za mizo in skupaj smo jedli žitini krožnik. Potem sva gledala Pod eno streho. Ko se je končalo, sva odšla v posteljo.
V torek zjutraj sem oblekla pulover in ga odnesla v šolo. Popoldne sva obiskala babi Jelko. Naredila sva ladjo iz papirja. Zvečer sva odšla skupaj z bratcem Jalnom spat. V postelji sta bila tudi medvedova prijatelja ovčka Anabela in levček. Prebrala sem jim pravljico.
V sredo sva bila pri babi in jedla kosilo. Za kosilo je bil polpet in krompir. Pozneje sva šla k Evi in Kaji in sva se igrala. Obema je bil medved zelo všeč. Še posebej, ker je imel lepo rutko.
Jutri ga nesem v šolo Marku, ker bo medo jutri prespal pri njem.

Zala Arko, 1.c
OŠ Spodnja Šiška, 21.11. 2002


SLOVENIJA LETA 2020

1.9.2020 je zapiskalo na moji uri. Bil je začetek mojega pouka v 9. razredu osnovne šole. Tako kot je v navadi, imamo prvi dan samo nekaj uric, da se seznanimo z novostmi v novem šolskem letu ter z novo razredničarko. Vsi smo bili zelo napeti, ker nas je zanimalo, kakšna bo naša nova razredničarka. Tako smo jo čakali v razredu naslonjeni na mehke sedežne garniture, kar nam je ponujalo še večje zadovoljstvo .
Naenkrat so se vrata odprla in pred nami se je pojavila nova razredničarka. Takoj smo se začeli rokovati in se počasi posedli. Povrh tega je vsem prinesla liziko. Res krasna učiteljica. Predstavila nam je, kaj vse bomo počeli skozi šolsko leto. Čakalo nas bo kar 5 večdnevnih taborov. Eden se bo začel že prihodnji teden, odpravili se bomo v Primorje, v Piran. Poleg tega bomo imeli pouk tudi na vrtu naše šole, kar bo še bolj poživilo pouk. Vsega tega sem se res veselil, saj je bilo ravno leto izobraževanja.
Tako sem prešernih misli odšel domov. V mislih sem že pripravljal stvari za tabor v Piranu, ko je nenadoma nekdo močno potrobil in zaviral z avtom. Ozrl sem se, a bilo je prepozno...
Prebudil sem se med vožnjo z reševalci, ki so mi rekli, da me je zbil avto in da imam zlomljeno golenico. Bolečin nisem niti malo čutil, saj so mi dali velik odmerek zdravil. Vožnja je bila mirna, saj so bile vse ceste zelo urejene in široke, a kljub temu je še veliko nesreč. Čeprav so pločniki zelo široki in zavarovani z nizko ograjo, me je avto zbil, ker sem se zamišljen znašel sredi križišča. Peljali so me v sobo, kjer so me imobilizirali, pravzaprav me je imobiliziral nekakšen robot, ki mi je dal nogo v mavec. Robot je vse to spretno opravil v pičlih desetih minutah. Počutil sem se res bedno, ker me je drugi teden čakal tabor v Piranu.
Piran, mesto kjer se križajo stare ozke ulice z novimi modernimi, opremljeni s hoteli, kar privablja veliko premožnih turistov. V Piran smo prišli zelo hitro v eni uri z dvonadstropnim avtobusom, na katerem je bila še mala trgovinica z živili. Kljub temu, da sem imel nogo v mavcu, sem lahko šel v Piran. Stanovali smo v hotelu s štirimi zvezdicami, kar je dobro za šolarje, a to nam je nudilo še več ugodnosti pri učenju. Najbolj žal mi je bilo, da se nisem mogel potapljati in odkrivati podmorskega sveta, narejenega posebej za nas šolarje. Skupinica se je potopila in si je ogledala tako rekoč podvodni muzej in akvarij, v katerem so bile najrazličnejše ribe. Mislim, da dandanes Slovenija dá zelo veliko na nas šolarje, saj imamo povsod posebne popuste in ugodnosti pri izobraževanju v tujini ali doma. Nekega večera smo si z vrha razglednega stolpa ogledali mesto. Razgledni stolp je ravno nad mestom, no, saj ga mora imeti vsako večje mesto. To zelo privablja turiste iz celega sveta, saj je Slovenija postala zelo slavna z uspešnim gospodarstvom - kljub majhnemu številu prebivalcev. Trenutno nas je približno 1,8 milijona, kar je veliko manj kot pred 20 leti. Toda slovensko prebivalstvo se še manjša, tako napovedujejo, da nas bo čez 100 let komaj milijon, a spet drugi pravijo, da bo slovensko prebivalstvo še naraslo. Dnevi v Piranu so se počasi zaključevali, za nagrado smo dobili izlet iz Pirana v Portorož z metrojem. Seveda je metro povezan le med bližnjimi mesti in po mestih, kar vsem nudi hiter dostop kamorkoli. Tako lokalnih avtobusov nimamo več, imamo pa še dvonadstropne avtobuse, ki so namenjeni le daljšim vožnjam.
Vsekakor je bil tabor v Piranu res nekaj posebnega !
Ljubo doma, kdor ga ima - jaz ga vsekakor imam . Živim v hiši zraven Ljubljane in smo pet članska družina: starša, bratec in sestrica. Država se na moč trudi, da bi prebivalstvo naraslo, tako močno podpira družine, ki imajo tudi do šest otrok. Dobro je poskrbljeno za male otroke v vrtcih, ki so vsi brezplačni. Mame izbirajo, ali so v službah ali še dodatno študirajo ali pa izberejo poklic mame, ki ga plačuje država.
Država je naredila, oziroma še dela čisto novo mesto z imenom Boljše mesto. V njem bodo lahko živele družine, ki nimajo strehe nad glavo, vsekakor pa lahko tudi bogati. Mesto je namenjeno tako revnim družinam, kot tudi premožnejšim. Revne družine bodo seveda živele zastonj, le en član iz vsake družine bo moral pomagati pri javnih delih ali kaj podobnega. S tem naj bi počasi odplačali stroške pomoči države.
Naša hiša je le 10 kilometrov oddaljena od mesta Ljubljana, ki je čisto drugačno kot pred 20 leti. Tromostovje so morali popraviti in ga narediti bolj trdnega, saj se je začel dobesedno rušiti. Grad v Ljubljani še stoji, vendar so ga spremenili v največji nakupovalni center v Sloveniji. Kar pa ni všeč starejšim, ker naj bi uničili tradicijo in znamenitosti stare Ljubljane. Starejši imajo zdaj zelo velike privilegije in popuste. Organiziranih imajo veliko izletov v sosednje države, veliko kulturnih predstav... Tako je moja babica zelo vesela in polna energije.
Največji hit za mlade so filmi v Kolosejih. Trenutno so trije Koloseji, v Ljubljani, Portorožu in Mariboru, kmalu bo odprt še četrti v Novem mestu. Zadnjič, ko sem imel nogo v mavcu, sem si v Koloseju 1 ogledal zelo dober film z naslovom Gladiator 4, ki me je res prevzel.
Zabavo pa občasno preživljam tudi na kakšnem koncertu, naprimer skupine Slovenija band. Koncerti so večinoma v večjih dvoranah, največkrat v dvorani Tivoli, ki so jo pred 5 leti popolnoma prenovili in povečali.
Zaljubljen sem v računalnike, ki so se v 20 letih popolnoma spremenili. Imam dokaj zmogljiv računalnik 2900 mhz amd thunderbird, ki deluje kot strela ! Vse komponente so brezžične, lahke in majhne. Tako je ohišje računalnika veliko le kot škatla za čevlje, majhna je tudi miška, tiskalnik, a tipkovnica in monitor sta ostala približno enako velika kot pred 20 leti. Monitor imam vgrajen v steno, oziroma prilepljen na steno, saj je zelo tanek (le 2 centimetra). Oči ne trpijo več toliko kot so pred leti. Operacijski sistem se niti ni spremenil, tako kot se tudi ni spremenila vodilna računalniška firma Microsoft.
Vsi ljudje delajo in sedijo pred računalniki, tako po službi vsi rade volje odhitijo v svoje vrtičke in gozdove blizu naselij. Ljudje so sprevideli, da potrebujejo tudi sprostitev v naravi in zdravo, doma pridelano hrano. Trenutno je zelo popularno, če imaš doma vrtiček in gojiš zelenjavo in sadje. Moja mami kar tekmuje s sosedami, katera bo imela najlepši in največji vrtiček. Doma jemo skoraj vse z našega vrta in zdravju prijaznih kmetij. Pred desetimi leti so bile restavracije s hitro hrano, vendar so jih ukinili, ker naj bi prišlo do množične zastrupitve. Po tej svetovni katastrofi so ljudje postali obzirnejši do doma pridelane hrane. Moja mami se vsak teden tudi udeležuje posebnih tečajev o vrtičkarstvu. Dela le polovični čas in tako zelo lepo skrbi za našo družino, dom, vrtiček in še kaj.
Oče mi vedno pravi, kakšno srečo imam, da tako lepo živimo danes, ne pa tako kot so oni pred 20 leti. Jaz pa mu hudomušno odgovorim, da bom tudi jaz tako govoril svojim otrokom leta 2040.


Ciril Jazbec, 15 let
Sebenje, 18.10. 2002


KAM?

Tavam v temi.
Mi v glavi grmi.
Tavam v temi.
V brezkončni temi.
Je res tema brezkončna?
NE!
Se že svetlika.
A ne svetloba.Blisk!
Svetloba bliska preplavi temo…
In tam na koncu
tega temačnega dela
zagledam meglo.
Zdaj sem v megli.
Že sem v dežju
In že sem v snu.
Prebudim se.
V nov dan.
V nov dan, s svetlobo obsijan.

Nataša Vidovič, 14 let
Stojnci, 16.10.2002

PESEM

Pesem je kot
ptica izpod neba.
Pesem je kot
roža sredi travnika.

Pesem je sreča lahna -
čisto vsakega.

Pesem se v glavi prebudi.
Na papirju oživi,
Beremo pa jo lahko -
čisto vsi!

Pesem je nekaj lepega…
Pesem je prostost vsakega..
Pesem je tudi del mene,
del tebe,
del skoraj vsakega.

Pesem je moč,
izražaš jo sam, napiši mi pesem,
pa rada te imam.

Nataša Vidovič, 14 let
Stojnci, 13.10.2002

Hmelj

Bilo je okrog 15. avgusta. Po celi Savinjski dolini je dišalo po hmelju. Otrokom je vonj buril domišljijo. Veliki in dolgi vlaki sezonskih delavcev so prispeli na železniško postajo, da bi si prislužili kruh. Ljudje so na hmeljišče odhajali že ob peti uri zjutraj. Na štirimetrskih kolih je raslo - to čudežno zeleno zlato namreč. Prav na vrhu so rasle največje kobulke, velike kot oreh. Toda do njih se je bilo treba dokopati skozi nešteto majhnih drobižkov. Zdelo se je, da ne bo nikdar konca. Ko si končno končal, pa so ti kot za nagrado kol s posebnim pripomočkom potegnili iz zemlje. Nadvse presrečen si obral še tistih nekaj kobul, kolikor jih je pač ostalo. Odložil si jih v okrogel aluminijast škaf, kot jagode na vrh smetane. Ko si se že lotil trganja listja in ovijalk s kola, je prišel kakšen starš in še zmeraj našel drobiž, ki si ga hotel naskrivaj pretihotapiti…Vsake toliko časa je na hmeljišče prišel gospodar, pregledal, koliko škafov je kdo nabral in razdelil balete, lističe na katerih je bil ta podatek zapisan. Obiranje se je nadaljevalo do poldneva, ko je posestnik zopet prišel in s sabo enkrat za spremembo pripeljal težko dočakano kosilo. Po obedu se je kopica ljudi polna novih moči znova lotila obiranja dragocene rastline. Delali so dokler se je pač dalo - do trde teme. Eden najlepših dogodkov, ki se jih obiralci spomnijo, je odhod s hmeljišča, zakaj vsepovsod, po kolovozih, mestih in vaseh se je slišala ubrana pesem, ter veselje ljudi, ki so bili srečni, da imajo za sabo še en uspešen delovni dan. Ko so bila hmeljišča že brez hmelja in koli postavljeni v kopice, so se pri posestniku gnetli pridni delavci in mu izročili balete, v zameno za denar. Med temi delavci pa je bilo tudi veliko otrok, ki so delali zaradi pomanjkanja denarja in da so si lahko kupili šolske potrebščine ali pač zaradi veselja. Vsa ta opravila, v katerih so marsikateri zelo uživali, so zamenjali delovni stroji, ki pa ne prinašajo veselja in petja ob koncu dela, ampak le še dodatno onesnaženje okolja. Vse, kar je ostalo, je le še lep spomin in muzej hmeljarstva, kjer lahko obujamo spomine na dobre stare čase.

Žan Cimerman, 14 let
Žalec, 30. 2. 2002

ISKANJE ZLATOROGA

Pred penzionom smo se zbrali ob pol desetih zvečer. Vsi smo imeli baterijske svetilke. Namazali smo se s kremo proti klopom. Odšli smo ob desetih. Odpravili smo se iskat zlatoroga. Hodili smo ob Bohinjskem jezeru. Bil sem v paru z Nejcem. Meni se je zdelo Bohinjsko jezero temno modre barve, videti je bilo kot da so zraven odtenki črne barve. Sledila je hoja po gozdu. Velika drevesa so ustvarjala čudovit drevored. Slišalo se je petje ptičkov, čričkovo petje in enkrat smo zaslišali zlatoroga. Hodili smo naprej. Majhna skupinica otrok je govorila, da je videla zlatoroga. Jaz sem videl samo njegove roge. V luni so se zlato svetili. Z učiteljico Katjo smo se zbrali v krog. Govorili smo o zlatorogu. Tisti, ki so ga videli, so pripovedovali, kakšen je videti. Nazaj smo hodili eno uro. Ko smo se vrnili v penzion, je bila ura enajst. Zaspal sem deset minut do polnoči.

Aleksander Banjačković, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 2. 6. 2002

ISKANJE ZLATOROGA

Ko se je začelo mračiti, smo se zbrali pred penzionom, kasneje pa smo odšli po potki do jezera in v gozd poleg jezera. Ko smo prišli v osrčje gozda, je bilo prav grozljivo. Večina nas je svetila z baterijami, a nič se ni zganilo. Po dolgem času se je nekaj trikrat zabliskalo. Morda je bil zlatorog ali pa medved, nič se ne ve! Po zares dolgem času iskanja smo obupali in smo bili malo tiho. Ker se ni nič zganilo, smo odšli nazaj v penzion.

Urban Brunec Trstenjak, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 2. 6. 2002

ISKANJE ZLATOROGA

Ko smo zvečer šli iskat zlatoroga, smo potrebovali baterije. Prišli smo do mosta. Tam smo videli velike skale, jezero in netopirje. Nato smo odšli v gozd. Tam sem videl zlatorogove noge in trebuh. In slišal, kako zlatorog teče. Nato smo odšli in držal sem se z Matejem in pogovarjala sva se, kako sem videl zlatoroga in kaj sem delal v gozdu. Nato smo se odpravili v hotel.

Visar Hajdaraj, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 2. 6. 2002

MEGA KOZA

Na nočnem sprehodu smo slišali mega kozo. Mega koza je bila zato, ker so vsi rekli, da je zlatorog. Moja sošolka se je spet cmerila. Cmera cmerasta! Nekateri so šli zelo globoko v gozd. Govorili so, da je bil zlatorog. Ampak je bila mega koza.
Oglašala se je: ME, ME, ME, ME!
Jaz ne verjamem, da je bil zlatorog. Verjamem, da je bila mega koza. Zakaj mora biti zlatorog, zakaj pa ne kozel? Čisto v redu bi bilo! Ampak tudi z zlatorogom sem zadovoljna. Samo zakaj je tako plašen? Ker smo preglasni? Ali zato, ker mu nismo všeč? Kaj pa vem. On že ve, jaz pa ne. če je sploh zlatorog, če ni mega koza. To ostaja skrivnost, vsaj zame. In tudi za druge.

Julija Ovsec, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 2. 6. 2002

SPREHOD Z LUČKAMI

Šli smo na sprehod z lučkami. Tam smo slišali kozo. Bila je tema. Zelo nas je bilo strah. Šli smo tudi na most in gledali Bohinjsko jezero. Zunaj smo hodili kakšno uro. Nekatere je zeblo, drugim pa je bilo vroče.

Tjaša Hreščak, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 2. 6. 2002

ISKANJE ZLATOROGA

Ko smo šli iskat zlatoroga, smo nekaj slišali in vsi so noreli in nam je zbežal. Potem ko smo se vsi bali, smo se zbrali pri učiteljici. Jaz sem ga videl, ko je pritekel čez grmiček. Gotovo ga noben ni opazil. Zaradi ostalih, ki so se bali, smo šli nazaj v penzion se stuširat, zobe umit in spat.

Robi Barukčić, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 2. 6. 2002

ŽELEZNIŠKI MUZEJ

V muzeju smo videli velike in male lokomotive. Najstarejša lokomotiva je imela 140 let. Najhitrejša lokomotiva je šla 128 kilometrov na uro. Najtežja lokomotiva je tehtala 148 ton. Videli smo tudi lokomotivo, ki je vlekla vlak, s katerim se je vozil tovariš Tito. Videli smo vrtljive kretnice. Tam je bila tudi lokomotiva iz lesa, za katero je izdelovalec porabil 5 let, da jo je naredil. Pred muzejem smo si ogledali kretnice. Za premikanje kretnic je bil odgovoren kretničar. Kretnice so naprave, s katerimi usmerjamo vlake. Poleg tega smo si ogledali železničarske uniforme, ure, telefone, sobo upravnika postaje iz časov Franca Jožefa in mnogo drugih zanimivih stvari.

Matevž Mihelič, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 18.4.2002

SLON GRE NA MORJE

S sabo je vzel kopalke, spodnje perilo, brisače, denar, hrano in obleko. Šel bo z avtobusom, vozil se bo devet ur. Gre v Pulo za 31 dni. Spal bo v hotelu, ki je stal 200 evrov. Plavati zna brez rokavčkov.

Jaka Vrhovec, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 18.4.2002

Nekoč je živela lisica, ki ni imela nič za pod zob. Nekega dne je šla po gozdu in srečala zajca. Tega zajca je bilo lahko vreči na finto. Lisica ga je povabila k sebi domov. Nekaj časa se je igrala. Čez petnajst minut zajca ni bilo več. Seveda! Lisica je zajca pojedla in zato zajca ni bilo več. A lisica je še naprej srečno živela. Malo je bila še lačna, a ne veliko.

Sandra Peulić, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 18.4.2002

VELIKA NOČ
Dogodek, ki se je zgodil (v moji domišljiji) med velikonočnimi prazniki.

Bil je velikonočni ponedeljek. Na ta dan naj bi velikonočni zajček raznašal pisanke. Jasno, da nekoliko starejši otroci nismo verjeli v zajčka, ampak smo mislili, da je vse skupaj izmišljotina, da bi nas starši razveselili.
MAMI: Dobro jutro, Žan. Si v redu spal?
ŽAN: Ja, še kar.
MAMI: Veš, da je danes velikonočni ponedeljek?
ŽAN: Vem. Kaj je tu tako presenetljivo zabavnega?
MAMI: Ja kaj vendar? Danes zajček raznaša darila!
(Nasmešek se ji je razlezel do ušes.)
ŽAN: Oh, groza! A še zdaj misliš, da verjamem v te otročarije? Dedek Mraz, Božiček, velikonočni zajec??? Oh, mami! Poglej skozi okno! Sneguljčica je šla mimo naše hiše!!! Palčkom pa sem rekel, naj pridejo na čaj…
MAMI: Pa nič. Vidim, da je za tabo res grozno težka noč ali pa si vstal z levo nogo.
ŽAN: Ja, ja. Potem mi pa dokaži, da je Pepelka izgubila čeveljc na gradu!
Takrat je na vratih zazvonilo. Že sem si mislil, kdo je. Lenobno sem se odvlekel do vrat in odprl. Bil je kdo drug kot moj prijatelj Matej.
MATEJ: Živijo, Žan, kako se imaš? A si v redu, vidim, da si. A veš, da danes velikonočni zajček raznaša pisanke?
Vse to je izblebetal tako hitro, da sem mu komaj sledil. Bil je nekoliko mlajši od mene, zato je še veeeeedno verjel v te traparije. Njegov obraz je bil videti silno srečen. Nasmešek pa se mu je raztegnil vse do lasišča.
ŽAN: Živijo… Ja, vem, da danes zaaajček nosi. (zazeham)
MATEJ: A si zato, da greva iskat darila? Celo noč nisem mogel spati, tako sem si želel videti moje darilo. Upam, da bom dobil računalnik ali pa vsaj zabaviščni park.
ŽAN: Popolnoma sem prepričan, da boš dobil oboje………… No pa pojdiva.
Odšla sva na lov za pisanko. Pretaknila sva vsako ped naše hiše, pogledala sva pod vsako rožo, našla pa nič, razen darila za moj rojstni dan, ki ga je mama skrivala v kozarcu za vlaganje, na njem pa je pisalo: Pokvarjene kumarice, ne odpiraj! Kdo pa vzame resno takšne bedarije? Bila sva že na robu obupa, nato pa sva šla na vrt in se usedla na klopco. V tistem trenutku, ko pa sem si končno malce odpočil noge sva oba naenkrat zagledala dva lesena zaboja. Eden je bil zelo velik, drugi pa precej manjši. Kolikor so naju noge nesle, sva stekla po privozu k zabojema. Na večjem je bil list, na katerem je bilo napisano tole:"Draga Matej in Žan ! Oprostita mi, ker vajine pisanke nisem dostavil v hišo. Neznansko se mi mudi, ker moram dostaviti še ogromno daril. Ah, da ne pozabim. Zabaviščni park, ki si si ga zaželel ti, Matej, ni ravno v tem paketu, boš pa našel nekaj, kar je precej podobno temu. Lep pozdrav do naslednjega leta, Vajin zajec Korenko." Ko sva pismo prebrala, sva zaslišala cviljenje gum. Pogledala sva, kdo je to, bil pa je velikonočni zajec v svojem kot pirh pobarvanem Ferrariju. Oba sva ostala brez besed in z odprtimi usti opazovala, kako se je zajec odpeljal. Še nekaj časa sva neumno buljila za njim.
MATEJ: Hej, Žan, a si videl zajčka? In kakšen avto ima! Noro…
ŽAN: Vau…. Hitro, odnesiva zaboje noter!
MATEJ: Uh, kako je moj težak. Le kaj je notri?
ŽAN: Saj sva že tu. Zdaj pa hitro odpriva tole.
MATEJ: O madonca! Če me oči ne varajo, vidim čisto nov računalnik in to najnovejši, kar jih obstaja! Priklopiva ga! Lej, koliko igric! In kaj je to? Program za neomejeno tiskanje kart za zabaviščni park ! JUPI!!!
ŽAN: Oh, saj to je perfektno. Odpriva še mojega. Poglej, čisto nov, najnovejši mobitel na svetu.
Oba bi se skoraj onesvestila. Svoja darila sva preizkušala še dolgo v noč, meni pa se je ta dan posebej vtisnil v spomin, kajti zopet sem začel verjeti v prinašalce daril. Mami me je malce postrani gledala in mi zatrdila, da je vedela, da bo tako, čeprav se ji je v očeh presenečeno svetlikalo.

Žan Cimerman, 14 let
Žalec

TRIJE BRATJE

Nekoč so na robu vasi, v leseni hiši, prebivali oče in trije sinovi. Mati jim je pred leti umrla, tako so ostali sami s svojim starim in bolehnim očetom. Preden je oče umrl, je sinovom pravično razdelil svoje imetje. Dobili so vsak svojega konja, nekaj denarja in vsak velik kos zemlje. Nobenemu ni bilo za delo, zato so sklenili, da se odpravijo po svetu iskat srečo.
Potovali so po tujih krajih. V velikem mestu so si kupili glasbila. Najstarejši sin si je kupil gosli, srednji sin klarinet, najmlajši pa si je kupil bas. Bili so glasbeno nadarjeni, časa pa so tudi imeli dovolj, zato so se hitro naučili nekaj pesmi. Prišli so do vaške gostilne, kjer se je ob večerih zbralo veliko ljudi. Bratje so naročili vrč vina in ga v hipu izpraznili. Vino jim je dalo pogum, da so začeli igrati. Gostje so se ob njihovi glasbi zabavali pozno v noč. Krčmar je bil nad njihovim igranjem zelo navdušen. Povabil jih je, naj nekaj časa ostanejo pri njem. Res so ostali. Vsak večer so igrali, v zameno pa so dobili hrano in prenočišče. Gostilničar je bil vesel, ker je vsak večer prodal veliko pijače. Toda bratom potepuško srce ni dalo miru. Poslovili so se od krčmarja in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Pod zvezdami so pozno v noč igrali, dokler jih ni premagal spanec. Pripotovali so v večji kraj in spet poiskali krčmo. Pred njo so začeli igrati. Radovedneži so se zbirali od vsepovsod. Ljudi so ob prijetni glasbi zasrbele pete in kmalu se je okrog njih vrtelo veliko parov. Ker je bil topel poletni dan, je rajanje trajalo pozno v noč. Bratje so prenočili v gostilni. Čez poletje so ostali v krčmi, krčmar pa jim je zato dobro plačeval. Starejši brat je ves denar sproti zapil. Srednji in mlajši brat pa sta denar skrbno hranila. Zima se je hitro bližala, zato so sklenili, da je najbolje, da ostanejo v tej krčmi. Preživeli bodo na toplem, pa tudi denar bodo zaslužili. Starejši brat se je vedno bolj vdajal pijači. Mlajši in srednji brat pa svojega življenja nista hotela tako zapraviti.
V deželo je prišla pomlad, bratje pa so se razšli. Dogovorili so se, da se čez sedem let srečajo v rojstni hiši. Še enkrat so si zrli v obraz, se objeli in poslovili. Starejši brat je hodil po svetu in igral le za pijačo. Kmalu se je za njim izgubila vsaka sled. Srednji brat se je ustavil v mestu, kjer je gostoval cirkus. Seznanil se je s cirkusanti. Všeč mu je bilo njihovo delo. Zaprosil jih je, če ga sprejmejo medse. Ko so ugotovili, da zna igrati, so se odločili, da ga vzamejo medse. Tako je srednji brat potoval s cirkusom po svetu, spoznaval nove kraje in ljudi in bil je zelo srečen. Najmlajši brat pa se je odločil, da se vrne v rojstni kraj. Nekdanji prijatelji so ga prepoznali. Z veseljem so ga sprejeli medse. Ob večerih je zahajal mednje. Pripovedoval jim je, kaj vse je doživel, ko se je potepal po svetu. Podnevi je pridno delal na kmetiji. V tujih krajih je spoznal, kako prijetno in varno je domače ognjišče. Hlev je napolnil z živino. S konji je preoral polje in posejal žito. Travnik so mu pomagali pokositi prijatelji. Najtežje je opravil gospodinjska dela. V nočeh, ko ni mogel spati je razmišljal, da si bo moral poiskati ženo, vendar je vse ostalo le pri razmišljanju. Nekega večera se je odpravljal spat, ko je zaslišal, da je nekdo potrkal na vrata. Šel je in jih odprl, da bi spoznal neznanca, ki hodi naokrog ob tako pozni uri. Pred vrati pa je stala beračica. Potožila mu je, da je po vsej vasi prosila prenočišča, vendar je nikjer niso sprejeli. Pod milim nebom pa jo je bilo strah prenočiti. Prosila ga je, če ima morda v hiši kakšen prostor, kjer bi lahko prespala. Prijazno jo je povabil, naj vstopi. Dejal ji je, da bo lahko prenočila, večerje pa ji ne more dati, ker je sam lačen odšel spat. Dekle se je ponudila, da zna kuhati in da bi lahko pripravila večerjo, če želi. Z veseljem je privolil. Smuknila je v kuhinjo in pripravila okusne žgance z vročim mlekom. Ob siju svetlobe, ki jo je dajal ogenj, je videl, kako spretno vrti kuhalnico in da je zelo lepa. Povečirjala sta in se spravila spat, vsak na svoje ležišče. Zjutraj, ko je vstal, deklice ni bilo nikjer več. Žalosten se je odpravil v hlev in živini potožil, kaj se mu je pripetilo. Toda krave so le mukale in mu niso znale pomagati. Popoldne, ko je utrujen od dela, počival v senci, je pred hišo ustavila kraljeva kočija. Iz nje je stopil mož in mu izročil pismo s kraljevim žigom. V njem je bilo vabilo. Kralj ga je vabil na grad. Oblekel si je najboljšo obleko, osedlal konja in odjezdil v grad. Kralj ga je sprejel z vsemi častmi. Naznanil mu je, da je bila beračica njegova mlajša hči. Ker ji je všeč in ker je dobrega srca, ga želi za moža. Od presenečenja mu je skoraj zastalo srce. Deklica je bila še veliko lepša kakor zvečer. Z veseljem je ugodil njeni želji.
Kmalu sta se poročila. Na poročni dan je preteklo sedem let, kar so se zbrati ločili. Sonce se je nagibalo proti zahodu, ko sta se starejša brata vrnila v rodno vas. Ljudje so jima povedali, da se je brat poročil s kraljevo hčerko. Hitro sta se odpravila v grad. Drug drugega so se razveselili. Skupaj so srečno živeli v gradu, do konca svojih dni. Ob večerih so kot nekoč igrali na svoje instrumente. Melodije so se razlegale daleč naokrog. V večerni tišini prisluhnite, morda boste slišali odmev.

Nina Amon
Teharje

KAKO FONKO ZBEŽI

Mama pride domov in pokliče svojo prijateljico. Tako je vsak dan. Tudi ko pride Lili iz šole, pokliče svoje sošolke. Z njimi se pogovarja najmanj pol ure. Pokliče jih z izgovorom, da ne ve, kaj narediti za nalogo, potem pa jih pogovor privede do najljubše televizijske oddaje. Ampak to ni veliko, če primerjaš trajanje pogovora z mamo Anito. Mama po telefonu klepeta NAJMANJ ENO URO VEČ!
In prišel je dan, ko je bilo telefonu Fonku vsega dovolj . Domisli se, da bi lahko poklical telefonskega Mobi škrata. Kmalu ga z mislimi tudi prikliče.
Potoži mu naslednje: " Ne prenesem več, da kričijo na moje uho - slušalko in se noč in dan pogovarjajo. Prosim te, pomagaj mi! "
" Imam več načinov, kako bi ti lahko pomagal. Lahko motim med pogovorom ali pa te čarobno odrešim teh nečloveških ( ! ) muk. Zbežal boš! "
" To! " Mobi mu je pomagal tako, da ga je najprej izklopil iz omrežja, nato pa ga je odnesel domov v svojo lepo mobilno kočo. Ker škrat ni imel telefona ( čudno ), mu je moral telefon odsužiti uslugo. Pri njemu je bilo mnogo bolj mirno , Fonko pa si je želel svobode. Škratova koča je bila začarana, da ubožček ni mogel zbežati, čeprav je lahko hodil. Varovalne naprave so bile tako pripravljene, da nikoli nihče ni mogel zbežati. Zato se je Fonko odločil, da se potuhne in naredi mrtvega in neuporabnega. Tako bi ga škrat odvrgel med odpadke - seveda ga tudi je.
Škrat je Fonka odnesel na smetišče in pozabil nanj.
Ko je telefon sameval med smrdljivimi odpadki, se je spomnil budilke, ki mu je potožila: " Vsako jutro se vsi jezijo name ..."
Na misel mu je prišla zgodba o čudežnih kamnih. Odločil se je, da jo bo tako poskušal razvedriti. Pretihotapil se je v dom, od koder je zbežal. Imel je srečo, da ni bilo nikogar doma. Stopil je k budilki in si zelo močno zaželel, da se budilka razvedri. Uspelo mu je! Njena številčnica se je zasvetila, številke so zažarele kot prave zvezdice na nebu.
Naslednje jutro budilka zazveni malo drugače. Lili se sploh ne jezi na njen glas.
Ko z urine glavice obriše prah, predlaga mami:" Ta naša budilka je zares nekaj posebnega. Zdaj me že razveseljuje. Da se ne bomo jezili nanjo, moramo zgodaj v posteljo. Pa tudi najine telefonske pogovore se mi zdi, da bi morale malo skrajšati. Tako bomo vsi bolj zadovoljni. "
Še danes se obe držita dogovora. Zato sta vesela tudi budilka in fonko. Le škrata ni nikjer več.

Urška Mozetič, 12 let
Nova Gorica

JESEN MI JE POVEDALA

Jesensko jutro je. Zbudil me je sosedov petelin. Skozi okno se mi smehlja toplo sonce. Vstanem in odidem v kuhinjo. "Dobro jutro!", pozdravim mamo, ki mi že pripravlja zajtrk. Pojem ga in se odločim, da bom šla pozdravit jesen.
Ko stopim ven, me lahek veter nežno poboža. Stečem za hišo. Tam je jesen preštevala želode ne drevesu. "Živjo!", sem jo pozdravila. Dvignila je svojo glavo in se me razveselila. "Spet si prišla! Kako ti gre?" "Dobro," sem ji odgovorila, "a za domačo nalogo moram napisati opis jeseni! Kako naj to naredim?" "Vprašaj me pa boš zvedela!" Vprašala sem jo. Začela je pripovedovati:"Jeseni začne odpadati listje z dreves. Prav lepo šumijo. Tvoja mama in očka bosta kmalu odšla na polje. Tam bosta pobrala krompir, ki že kuka na plano. Gozd se obarva v tople barve. Danes lahko greva skupaj v gozd nabirat gobe. Tvoja mama jih bo zelo vesela. Tamle spodaj se razprostira trta. Na njej je dozorelo grozdje. Ko bo čas trgatve, bodo iz njega stiskali vino. Živali spremenijo barvo svojega kožuha ali dlake, da jih sovražniki težje opazijo. Seveda jih zakrije tudi megla, kakor je zdaj tebe!" Obe sva se veselo zasmejali. "Nekatere ptice odletijo na jug, ker je tam topleje. Niso navajene mraza, ki jih prezebe do kosti. Sonce prijetno greje s svojimi žarki. Če si bos, te v noge zelo zebe. Včeraj je močno padal dež. Pred tabo je velika luža. Pazi, da ne padeš vanjo. Medvedi in druge živali zdaj spijo zimsko spanje. Sadovnjaki so polni sladkega sadja. Na tla padajo plodovi. Vidiš tale želod? Tudi ta je padal na tla, jaz pa sem ga za las ujela. Ali sem ti povedala dovolj?" "Dovol! Hvala, da si mi pomagala." Veselo sem odšla in v šoli dobila petico.
Če še vas zanima pripoved jeseni, jo poišči. Ne vem, kje je, toda našel jo boš zagotovo.

Kaja Deržič, 10 let
Škofja Loka
OŠ Cvetka Golarja

Deklica pomaga divjemu zajčku

Začele so se zimske počitnice. Zunaj močno sneži. Gozdne živali so spet žalostne, ker ne bodo našle hrane.
Zajček išče hrano. Ne najde je. Lačen je. Kaj pa sedaj z njegovim trebuščkom? Oglaša se: "Lačen sem, lačen sem!"
Lakota premaga strah, da se približa vasi, kjer živijo ljudje. Zagleda ga majhna deklica. Deklica steče k svoji mamici in ji reče: "Mami, zajčka sem videla. Lačen je!"
Mamica da deklici korenje in star kruh. Deklica ga odnese zajčku. Da ga ne bi splašila, se umakne in ga od daleč opazuje.Zajček se počasi približa hrani, jo povoha in prične jesti. Ko se naje, zastriže z ušesi in odskaklja nazaj v gozd.

Tjaša Hreščak, 9 let
Ljubljana

POZNAM DEKLE,

ki kar naprej govori. Sogovornik je seveda nemočen, saj bi se moral braniti z dežnikom in ne preostane mu drugega kot to, da se nemočen čim bolj oddalji . Če pa jo že mora poslušati, mora upoštevati varnostno razdaljo. Bacili pljuskoma letijo po zraku in če imaš odprta usta, si takoj okužen. Pri glasnem branju v šoli moraš njeno berilo prevetriti na prepihu, da se strani posušijo, pri petju pa ji moraš kazati hrbet. Pa tako je prijetna po videzu in dobra po srcu. Pogosto se zgodi, da je raje nič ne vprašamo, ker se s poslušanjem njene razlage dobesedno stuširamo.
Ko je zadnjič peljala svojo sestrico na sprehod, jo je v plohi besed zelo zmedla.
" KAM TE TIŠČI, KJE TE TIŠČI, ZAKAJ TE TIŠČI, KAKO TE TIŠČI .....?!" jo je opljuvala s pravkar popito vročo čokolado. In posledica? Mala, dve leti stara sestrica se je polulala, po vrhu vsega pa je bila po obrazu kot Pika Nogavička!

Urška Mozetič, 12 let
Nova Gorica

IMAM SESTRO

"Ali je sploh mogoče pod tem nebom srečati takšena nejevoljca ?! " se večkrat sprašujemo pri naši hiši. Najhuje je , kadar ji gre čez dan kaj narobe (moji sestri namreč) in ko se vrne domov, gorje tistemu, ki jo kaj vpraša. Obraz spači tako, kot da bi požrla gnilo jabolko. Odgovarja pa kot sikasta kača. In kadar je takšna, se najbolj umiri pri kuhanju. Najprej izprazni hladilnik in vso hrano zloži na kuhinjski pult. Iz kuharice na ves glas izbira recepte in, če ji kakšna stvar zmanjka, jo zamenja s čim drugim. Maslo s svinjsko mastjo, kis z vinom, limonov sok s pomarančo, namesto mleka pa uporabi vodo. In kdo naj vse to poje?! Skuha ogromne porcije, saj namesto dveh krompirjev skuha cel kilogram. Pri vsem tem mora biti v kuhinji sama in še prepeva si in pleše. Pogovarja se sama s sabo in ko je treba stvari vzeti iz pečice, odide na stranišče. Tam zapoje še kakšno arijo, mi se med tem najemo, prepozno pripravljena večerja ne tekne nikomur. In potem je zopet BUM in TREPET. Jok, solze, kričanje, žalitve še pa še. GROZZZZA. Samo ne poglejte v kuhinjo, ker se boste zjokali tudi vi. Moja mama vse lepo prespi in naslednji dan pomije goro posode.
Le kdo bi si želel takšno sestro?!

Urška Mozetič, 12 let
Nova Gorica

Pismo povodnega moža prijatelju v Pacifik
Ljubljanica, 24. avgusta 1576

Dragi Franci !

Včeraj sem po 276 letih spet odšel na kopno. Pod zeleno lipo sem zagledal prelepo Urško. Ne boš verjel, vendar je bila to ljubezen na prvi pogled. Zaprosil sem jo za ples. Takoj je privolila. Zaslišal sem pogovor dveh mladeničev, ki sta se pogovarjala prav o moji izbranki. Eden je rekel, da je prava nadloga. To me ni zmotilo, kar plesala in plesala sva naprej, naenkrat pa se ji je zlomila peta, na ves glas je zatulila in objeta sva padla v Ljubljanico. Škoda, pa tako luštno je dihati z nosom … Saj je vseeno. Važno, da je Urška dobila škrge. To ji sicer ne ugaja, saj bi njena kozmetičarka ponorela, če bi jo videla z luskami.
Zdaj že cel dan uživava v najinem kristalnem dvorcu. Če je res tisto, kar je rekel mladenič, jo bom pa že "narihtal". Imava se super. Pridi kaj na obisk !

Eno lepo postrv in sladkovodni pozdrav ti pošilja,
EVRIDIJ
Ljubljana, 3.oktober 2000

Dragi Franci!

Moja pisava danes ne bo kaj prida, ker se mi trese roka od jeze!
Tale Urška je bila prekrasna prvi dve ali tri stoletja, zdaj pa so ji strupene korale (ali ne vem kaj…) namešale štrene ! Postala je grozna, ne kuha, ne pomiva, ne pere, ne lika, skratka… GROZAAAA !!!!! Povrhu vsega mi je uničila povodno TV, ki je stala celo premoženje. Preseliti sem se moral na kopno, ker je Ljubljanica izhlapela od moje jeze !!! Namreč-naveličala se je živeti pod vodo in skočila na kopno, jaz pa sem jo moral reševat, ker se je skoraj zadušila… V tej ihti sem pozabil zakleniti dvorec, medtem pa so mi ga zasedli potočni raki !!! In s čim naj jih izbezam ven??? S herbicidom ali kaj?
Za ponoret!

Jezen pozdrav od Evridija

P.S.: Zdaj naprej mi piši na kopno………………………….

USPAVANKA
Beli grad med oblaki ziba otroke sem ter tja,
beli vlak, ki otroke pripelje do sanj.

V belem gradu na tisoče postelj je,
tam spijo otroci, ki sanjajo in spijo.

Zaspi, zaspi, zaspi še ti in zapri oči,
saj sanje bodo lepe.

Katja Novak, 8 let
Kranj

ZAJEC: UF, STRAŠNO MI JE DOLGČAS, TAKO ALI PA TAKO JE TA CEPEC ŽE SPET ZASPAL IN NAMA NE MORE PRINESTI HRANE, DA BI VSAJ MALO DOLGČASA PREGNAL.
SLON: KDO JE TA CEPEC?
ZAJEC: ZASPANKO VENDAR! KAJ GA NE POZNAŠ?
SLON: NE. POLEG TEGA PA MI GREJO TI LJUDJE STRAŠNO NA ŽIVCE IN JIH NE MOREM VEČ PRENAŠATI.
D.ZAJEC: ZAKAJ PA NE POBEGNETA?
PRIPOVEDOVALEC: ZAJEC IN SLON STA SE ZAČUDENO OZRLA IN ZAGLEDALA DIVJEGA ZAJCA, VELIKEGA ČRNEGA DIVJEGA ZAJCA.
ZAJEC: AH, ŽE SPET SI TI! SPELJI SE!
D.ZAJEC: ZAKAJ PA BI SE? TU MI JE VŠEČ. POLEG TEGA PA TAMLE PRIHAJA TISTI ZASPANKO.
ZASPANKO: DOBER DAN, ŽIVALI! OPROSTITE ZARADI ZAMUDE. TO JE BIL MOJ REKORD, ZAMUDIL SEM LE PET UR.
ZAJEC: ŽE TO JE PREVEČ! ALI TUDI TI TAKO MISLIŠ, SLON?
SLON: SEVEDA! RAD BI KAJ POJEDEL , KAJTI ŽE ENO CELO MINUTO NISEM JEDEL.
D.ZAJEC: SAJ VAMA PRAVIM, POBEGNITA!
ZAJEC: TIHO!!!! KER TE NI NIHČE NIČ VPRAŠAL.
SLON: PRAV IMA. POBEGNITI BI MORALA. ČE ŽE NE ZARADI SVOBODE, PA VSAJ ZARADI HRANE.
ZASPANKO: ALI BOSTA ZDAJ JEDLA?
PRIPOVEDOVALEC: NASUL JIMA JE HRANE. TISTE NOČI PA SE JE ZGODILO NEKAJ NENAVADNEGA. BIL JE BOŽIČNI VEČER. ZAJEC IN SLON STA POBEGNILA. DIVJI ZAJEC JU JE ČAKAL PRI IZHODU IZ ŽIVALSKEGA VRTA.
D.ZAJEC: NO, STA SE LE ODLOČILA IN POBEGNILA, KAJ? ZDAJ PA NA POT.
ZAJEC: KAM PA?
SLON: A BOMO KAJ JEDLI?
D.ZAJEC: PSST! ZASPANKO PRIHAJA IZ GOSTILNE.
ZASPANKO: NAJ ŽIVIJO BRITI, KAR NAPREJ NALITI!
ZAJEC: STARI SE GA JE ŽE SPET NACUKAL.
PRIPOVEDOVALEC: KO JE ZASPANKO ODŠEL, SO SE ŽIVALI SPLAZILE IZ SVOJIH SKRIVALIŠČ IN ODŠLE NAPREJ.
SLON: SAMA KOST IN KOŽA ME JE, NUJNO MORAM NEKAJ PRIGRIZNITI.
D.ZAJEC IN ZAJEC: UTIHNI, BAJSI!!
ZASPANKO: NAJBOLJ FINO JE GALSKO VINO.
D.ZAJEC: TI ŠMENT! KAJ PA POČNE TUKAJ?GA BO ŠE AVTO POVOZIL.
ZAJEC: NIČ NE SKRBI ZANJ. JUTRI BO PAČ PRIŠEL KAKIH 8 UR PREPOZNO IN BO POZABIL, DA MORA PREZRAČITI KLETKE IN NE BO ODKRIL, DA SMO POBEGNILI.
SLON: KJE?
D.ZAJEC: V INDJI KOROMANDIJI.
PRIPOVEDOVALEC: IN TAKO SO HODILI IN HODILI IN HODILI IN HODILI. MI PA SE VRNIMO K ZASPANKU, KI SPOKOJNO SPI V SVOJI KOČI NA ROBU ŽIVALJSKEGA VRTA IN NITI SLUTI NE, KAJ SE DOGAJA NA KILOMETRE DALEČ V INDJI KOROMANDIJI.

NASLJEDNJE JUTRO.

ZASPANKO: OJOJ, SPET ZAMUJAM V SLUŽBO. ŽIVALI SO VERJETNO ZELO HUDE, KER NIMAJO NIČESAR ZA POD ZOB, ŠE POSEBEJ SLON. DOBER DAN, ŽIVALI.
PRIPOVEDOVALEC: TEDAJ SE JE IZ ŽIVALSKEGA VRTA RAZLEGEL GLASEN OOOHH!
ZASPANKO: KJE SO ŽIVALI?
PRIPOVEDOVALEC: ŽIVALI SO BILE MEDTEM ŽE GLOBOKO V GOZDU, KJER SO SI NA LEPI JASI POISKALE PRENOČIŠČE.
SLON: DANES JE BOŽIČ. UPAM, DA BOM DOBIL HAMBURGER.
ZAJEC: JAZ PA BI RAD NOVO KAPO S ŠČITNIKOM.
D.ZAJEC: NO, SPRAVITA SE ŽE SPAT. NOVO LETO JE. UPAM, DA BO TUDI NAS OBISKAL BOŽIČEK ALI DEDEK MRAZ.
PRIPOVEDOVALEC: TAKO SO UTRUJENI ZASPALI IN NISO NITI SLUTILI, DA SE PO CELEM MESTU DOGAJAJO ČUDNE REČI. NO, V ŽIVALSKEM VRTU PA JE ZASPANKO RAVNO HOTEL ZASPATI. IZČRPAN JE BIL OD TEGA ISKANJA. ODLOČIL SE JE, DA BO KUPIL NOVE ŽIVALI IN TO TAKE, KI NE BODO TAKO PAMETNE KOT SO BILE TE. V GOZDU PA SO ŽIVALI RAVNO ODVIJALE DARILA, KI JIH JE PRINESEL BOŽIČEK.
SLON: JUPIJ,DOBIL SEM NOV OKUS ORBIT ŽVEČILK!
ZAJEC: JAZ PA NOVO JOPICO!
D.ZAJEC: JAZ PA NOVO VERIGO.
PRIPOVEDOVALEC: TAKO SO SE VESELILI VES DAN IN ŠE POZNO V NOČ.MI PA SE OD VAS POSLAVLJAMO IZ VESELEGA INDIJSKEGA KOROMANDIJSKEGA GOZDA.

KONEC

NAPISALA: NEJC BIZJAK IN GAŠPER ADANIČ IZ 4.A RAZREDA OSNOVNE ŠOLE SPODNJA ŠIŠKA V LJUBLJANI.