O knjigi ugank Otok brez morja
Najprej moram zapisati, da je knjiga nastajala več let. Ob ugankah gre za zaznavanje doživljaja misli v trenutku, kajti vsaka stvar ne govori le o sebi in svojem življenju, ampak nas tudi nagovarja. Od srca do srca pa vodijo vidna in nevidna pota.
S to na glavo obrnjeno pesniško govorico sem ob različnih motivih iskal nove možnosti občutenja in slutenja. Predvsem pa, da bi bila ritem in melodika dovolj uglašena. V tem radoživem svetu iskanja, skozi katerega se razkriva lepota, nas k rešitvi ugank kot v sanjah pripeljejo ilustracije, slednje so zame pika na i.

Nadja Dodlek

Dragi prijatelji:)
Ime mi je Nadja. Živim ob mestnem parku v Mariboru. Rojstni dan imam vsako leto 3. avgusta. Letos je bil ta dan nedelja, kar se mi je zdelo še posebej imenitno. Zelo si želim, da bi enkrat lahko poletela z balonom in potipala oblake. To pomlad sem se končno naučila speči čudovito okrogle palačinke velikanke, mmmmmmmmm. Po navadi jih namažem s stopljeno čokolado in jih kar ne morem nehati hrustati. Ne vem pa ali zato, ker sem ponosna nase ali zato, ker so tako božansko dobre :D

Končala sem študij likovne pedagogike. Poklic učitelja je ena izmed mnogih dejavnosti, ki me izredno privlačijo in motivirajo. Spodbudna moč vsega mojega dosedanjega dela in ustvarjanja je prav gotovo to, da sem zeeeeloooo radovendna in vedoželjna. Takšna sem bila že kot deklica in takšna sem še zmerom. Prav tako še zmerom žarim od sreče, kadar imam pred seboj različne materiale, papirje, barve in lahko izumljam in ustvarjam svoj svet. Najbolj je name vplivalo vzdušje lutkovnega gledališča in hribovje prebranih pravljic in stripov. Pravzaprav imam rada vse vrste umetnosti; posebej, če se lahko na veliko nasmejim.

Ko mi je tata predlagal, da bi likovno opremila uganke, sem bila takoj navdušena. Oblikovala sem že naslovnice, kataloge, koledarje, plakate, nalepke za vina… A zmerom sem si želela, da bi ilustrirala. Tako se je ponudila priložnost za izpolnitev dolgoletne želje. Sedaj je za mano že druga knjiga in nekaj več izkušenj.
Ilustracija zahteva čisto poseben način ustvarjanja. Pri ugankah pa je še drugače, saj rešitev ne sme biti kar takoj vidna. Najprej sem veliko razmišljala, nato pa sem ugotovila, da je najbolje, da se kar lotim dela. In sem začela. Risala sem po občutku. Nisem vedela, kaj bo nastalo. Z vsako naslednjo risbico sem bila bolj zadovoljna. Nekatere sem večkrat popravila in izpilila. Ko so bile vse na kupu, so se kar same povezale v celoto. Pa tudi z naslovnico, ki sem jo napravila na samem začetku
Ilustriranje me je resnično osrečilo. Čutim, da se na tak način lahko zelo iskreno predstavim. Pri delu sem začutila močno željo, da bi nadaljevala. Morda je to novo potovanje; saj se vsako začne z majhnim korakom.
No, nekaj sem se že naučila na svoji poti. "Ne skrbi!" si zmerom pravim. Dobra volja je najbolja. Le pogum in nasmeh na lička:) Ni močan tisti, ki nikoli ne pade! Močan je tisti, ki se vedno, ko pade, tudi pobere.
Pa lepo se imejte, prijatelji : )
Pomežik in pozdrav - Nadinka Potepinka :*

Tone je moj Tata. On je tudi doma v Mariboru, a na drugem koncu. Rojstni dan ima 14. decembra - rodil se je leta 1943 - in se zmerom dela, da je pozabil. Hja - kaj vem, morda pa res zmerom pozabi?
Me zanima, kaj bo napisal o sebi :) Upam, da ne bo pozabil omeniti, da kadi pipo, ker to je po moje res nekaj posebnega. Meni se je zmerom zdel kot Sherlock Holmes. Sploh še zato, ker ima Tone neki posebni lesk v očeh in ko ga gledaš, nimaš šans, da bi pogruntal, o čem razmišlja. Zelo, zelo rad ima med in ga ves čas jé kar z žličko iz lončka. Ko pa ga vprašaš, katero barvo ima najraje, bo takoj ustrelil: "Živo rumeno!"
S tem misli takšno rumeno kot sonček. Če ga boste morda kdaj spomladi obiskali, ga prav gotovo najdete na vrtu. Tam stoji na vrhu lestve, v krošnji, kjer ves nasmejan in rdeč okoli ust zoba češnje :) ja :)
čisto zares :)
in bolje, da neham - kaj vem, kakšne volje bo, ko bo to bral : ) Čeprav je vse res!