Rodila sem se v Ljubljani, 29.8.1955. Najprej smo živeli v zelo majhnem stanovanju brez kopalnice. Kuhinja je bila tako majhna, da je morala stara mama na dvorišče, kadar je bilo treba odstaviti lonec s štedilnika. Vsak dan po kosilu sem morala spat, kar je bilo nekaj najbolj zoprnega in dolgočasnega na svetu. Zato sem si v zatemnjeni sobi, v kateri je vedno prežalo polno strahov, izmišljevala zgodbice. Najprej sem bila ciciban, ker sem bila še brez očitnih spolnih znakov, nato pionirka in nazadnje mladinka. Šola me je zelo slabo prenašala, zato sem se ji vljudno izmikala, kadar se je dalo. In čim mi ni bilo treba po zakonskih določilih več hoditi vanjo, sem iz usmiljenja do učiteljev tudi prenehala in se zaposlila.

Moja prva služba je bila v vrtcu Poljane, kjer sem bila varuška v garderobi. To je pomenilo, da sem morala pospravljati čevlje in copate, nositi malico in hoditi po sobah po otroke, ko so starši prišli ponje. Nato sem začela delati kot tehnična risarka v gradbenem podjetju. Bilo je zelo zanimivo, ker sem veliko hodila na teren in z velikanskim metrom dirjala ob bregovih rek v bližini Ljubljane. Če se nismo predolgo zadržali na malici. Nato me je napadla silna želja, da bi prepotovala svet. Pustila sem službo in s prijateljico odšla najprej v Turčijo, nato pa še v Grčijo. Zatem nama je zmanjkalo denarja in sva se odločili, da bo preostali svet še nekoliko počakal. Spet sem se zaposlila v vrtcu. Tokrat sem delala kot negovalka duševno prizadetih otrok. Zelo rada sem opravljala ta poklic, saj mi je bilo v veliko veselje, če mi je uspelo kakega od svojih malčkov naučiti tako preprostih reči kot je obuvanje, skratka reči, ki so vam čisto samoumevne. Pripovedovala sem jim zgodbice, ki sem si jih sama izmišljevala in si tedaj, ko niso mogli vsega razumeti, pomagala z rokami in nogami. Tako nekako sem razvijala svoje talente.

Igralka sem postala čisto slučajno. Ker so bile v Sloveniji vse igralke zelo suhe in resne, so me prijatelji povabili na neko poskusno snemanje, ker so potrebovali nekaj bolj okroglega in preprostega. Moja igralska kariera je bila nekaj časa zelo uspešna, imela sem tudi svojo oddajo na televiziji, ki pa je šefom nenadoma postala odveč, ker se jim je zdelo, da se v njej preveč norčujem. Danes bi se zdela čisto nedolžna. Nato sem začela, kako bi rekla, precej pogosto rojevati otroke. Imam tri hčere. Igranje ni bilo več dovolj in morala sem pobrskati po svojih preostalih talentih, da bi nahranila lačna grla, ki so kričala doma. Tako sem se lotila pisanja. Ostalo veste. Mogoče še bolje od mene, če ste prebrali kaj od tega, kar sem napisala.