Rodila sem se 2. aprila 1969 v Šempetru pri Gorici. Živeli smo v veliki stari hiši, ki je bila iz samega mesteca nekoliko umaknjena in ki so jo takrat še obkrožali sadovnjaki. Zdi se mi, da mi je bivanje na tistem kraju ponudilo nekoliko posebno otroštvo: po eni strani malce samotno (nikoli nisem imela množice prijateljev z ulice, s katerimi bi se preigrala cele popoldneve), po drugi strani pa zaznamovano z veliko prostostjo (koliko trave in skritih kotičkov na vse strani, koliko hišic na drevesih in pod njimi, koliko fazanov, zajcev, celo srn na poti v šolo). Doma? Starši so bili kar strogi, hkrati pa so nam (dvema bratoma in meni) ponudili marsikaj sočnega, toplega, posebnega, lepega. Danes mi veliko pomeni, da smo toliko peli, da smo se lotili tolikih ročnih spretnosti, da so mi pripovedovali zgodbe iz svojih otroštev in iz življenj naših prednikov, da so me popeljali v mnoge zakotne kotičke na Tolminskem, ki so tudi meni prirasli k srcu.
Prve pesmi sem skovala v drugem razredu osnovne šole. Zapisala sem jih v nek koledar, ki se je po čudnem naključju ohranil do danes. Tako zatrdno vem, da niso bile nič posebnega, saj sem si ob iskanju rim večkrat pomagala kar s trilili in tralala. Res pa je, da sem že takrat jasno čutila, kako naj teče ritem, da bo pesmica gladka in se ne bo spotikala. Jasen, čist ritem mi je v poeziji za otroke všeč še danes.
Po srednji šoli sem se odločila za študij slovenščine in angleščine, pri čemer sem se v slovenščini vedno čutila nekako bolj doma. Vedno sem uživala v igranju z besedami, v svobodi izražanja, ki mi jo ponuja materni jezik, v bistrih zgodbah in pesmih, ki so se me dotaknile. Proti koncu študija me je po daljšem premoru spet prineslo k ljudskim pripovedim, ki so leta prej dodobra polnile moje otroštvo. No, zdaj sem se z njimi začela ukvarjati z odrasle strani - najprej tako, da sem se jim študijsko posvetila, iz njih diplomirala in kasneje magistrirala, potem pa še tako, da sem jih začela pripovedovati drugim ljudem in jih pripravljati za objave.
Kako torej živim danes? Navzven se vidi, da pišem pesmi in pravljice za otroke ter pripovedujem in raziskujem ljudske pripovedi. A to je le del mojega dela. Ker sem mama štirih otrok, dveh fantičkov in dveh deklic, veliko časa preživim v nepomembnih vsakdanjostih, iz katerih se tkejo naša dragocena življenja. Skrbim za to, da je naš dom dom, da je po naše našarjen in po naše pospravljen, da eden drugega vidimo in eden z drugim res živimo. To je kar velika stvar in včasih se mi zdi, da je pravzaprav to moja najtrša služba. Gotovo mi vzame največ časa in energije, a me hkrati tudi hrani in neustavljivo žene naprej. Daje mi možnost, da se zelo zares zavedam življenja. Sredi tega vrtinca seveda nenehno hrepenim po miru in po času, ki bo samo moj. Ko morem, si ga vzamem. Včasih tako, da kaj pobarvam, zgnetem, izoblikujem, skratka - naredim s svojimi rokami. Včasih tako, da hodim, gledam naokrog in premišljujem življenje. Včasih tako, da ustvarjam v mislih. Včasih tako, da te misli stresem na papir. Včasih tako, da brskam po starih zgodbah in iščem tiste, ki bi jim rada podaljšala življenje. Moje delo je pisano in precej ga je. Rada živim z njim.