Marjanca Jemec Božič
odila
se je v Mariboru, 16. septembra 1928. Tam je preživela prva tri leta, nato se
je družina preselila v Ljubljano.
tanovali
so prav blizu Poljanske gimnazije, ki jo je kasneje tudi obiskovala. Kot majhen
deklič je najraje prebirala nadaljevanja o Kekcu, ki so izhajala v Mladem Rodu.
Mladi Rod je bil nekoč mladinski časopis, podobno kot sta zdaj Ciciban in Kekec.
Tedaj je prvič prebirala Miškolina, kot prilogo nekega časopisa.
 |
imnazija
je tedaj, med vojno in po njej, trajala osem let. Otroci so jo obiskovali od desetega
do osemnajstega leta. Je bila Marjanca pridna učenka? Pravi, da še kar, čeprav
se ji včasih ni ravno ljubilo v šolo. Med drugo svetovno vojno se je dijakom zdelo
kar zabavno, da je bil pouk pogosto prekinjen zaradi alarmov, ki so svarili pred
bombnim napadom, ki ga k sreči potem ni bilo. Kadar se je oglasil alarm, so otroci
stekli domov ali v zaklonišče, in za tisti dan je bil pouk končan. V četrti gimnaziji
si je Marjanca prislužila "popravca" iz risanja. Še sama ni vedela,
zakaj. Profesor ji je to razložil šele po uspešno opravljenem izpitu. Ni namreč
mogel verjeti, da ta deklič za domačo nalogo v resnici sam nariše vse tiste risbe,
ki jih prinese v šolo. Na popravnem izpitu se je izkazalo, da to prav dobro obvlada.
 |
o
končani Akademiji za likovno umetnost je najprej dobila delo pri časopisu Delavska
enotnost. Zanje je risala pomembne osebe, pa tudi preproste delavce in delo v
tovarnah, na primer železarje na Jesenicah, kamor so jo poslali kar za teden dni.
Dandanes tako delo opravljajo fotografi, v tistih časih pa so časopise krasile
ilustracije.
jena
prva knjiga je bila Franca izpod klanca Kajetana Koviča. Vzornikov ni imela,
med našimi ilustratorji pa občuduje Milana Bizovičarja - zaradi njegove žive risbe
in barvitosti.
o
sem pobrskal po COBISS-u, virtualni knjižnici Slovenije, sem ugotovil, da ni slovenskega
mladinskega pesnika ali pisatelja, za katerega Marjanca ne bi ilustrirala; če
ne v knjigi, pa v prispevkih v revijah Ciciban, Kekec (nekoč Kurirček) in Galeb
(ta izhaja v Trstu) ali v katerem od beril in učbenikov.
jen
najljubši delovni čas: od enajstih dopoldne pa do kadarkoli, tudi do polnoči.
Delovno mesto: doma, v starejšem stanovanju sredi Ljubljane, v prijetni sobici,
kjer je ob steni polica s knjigami, na ostalih stenah pa visijo slike in ilustracije.
Na eni od sten sem opazil portret ljubke mladenke; to je Marjančin avtoportret
iz časov, ko je ravno končala akademijo in je še slikala na platno.
a
mizici, kjer riše, je škatlica oljnih barvnih pastelov in škatlica z akvarelnimi
barvami. S temi najraje dela. Najprej si sliko skicira. Ne zna prav določiti,
koliko časa porabi za eno sliko, kajti slika ali lik iz slikanice najprej nastaja
v njeni glavi; od tu do končnega izdelka lahko mine tudi nekaj mesecev. V zadnjem
času si pri delu natakne očala, da bolje vidi vsako podrobnost na sliki in riše
samo še pri dnevni svetlobi. Tudi riše ne več toliko, res samo iz veselja in za
hobi, kajti zdaj je že "v penziji".
edno
so ji bile bolj pri srcu zgodbe, ki domišljiji in njenemu čopiču puščajo prosto
pot. Take, kjer se kaj napetega dogaja. Marjanca likom iz zgodb doda nekaj novega,
duhovitega, kar v besedilu nemara niti ni bilo zapisano.
lustratorka
svoja dela razstavlja v galerijah: sodelovala je na mnogih skupinskih razstavah,
pohvali se lahko tudi z okrog dvajsetimi samostojnimi razstavami. Marlen Premšak
je v katalogu ob Marjančini razstavi v Žalcu leta 1997 zapisala:
" Je
mojstrica barvne in v enaki meri črno - bele ilustracije. Barvne ploskve, pri
srcu ji je topel, živ kolorit, pogosto uporablja kot podlago, na kateri s črno
risbo s tušem pričara posebno likovno razpoloženje. Njene poteze v črno - belih
ilustracijah so neverjetno zgovorne in živahne, z valovitimi črtami in njih prepletom
ritmično vodi gledalčev pogled. Izvirno zna nadgraditi vsako literarno predlogo
in življenje na novo preliti v pravljične dogodivščine nasmejanih, smešnih in
ljubkih otrok, v podobe, ki izžarevajo topel humor in neugnano radoživost."
 |
ed
nagradami je najbolj ponosna na Levstikovo nagrado za življensko delo, ki jo je
prejela leta 2003. Prejela je še Prix Japon 1971 za televizijsko ilustracijo
Čarobna noč v prodajalni instrumentov, Kajuhovo in Levstikovo nagrado leta 1981
ter leta 1974 priznanje za UNICEF-ovo voščilnico Otroci na vasi. Njena voščilnica,
ki jo še danes lahko občudujete na spletnih straneh pošte Slovenije (motiv te
voščilnice je bil natisnjen tudi na znamki), je bila v tistem letu najbolje prodajana
UNICEF-ova voščilnica, ne le pri nas, temveč na vsem svetu. Tudi Suhodolčanova
knjiga Piko Dinozaver je doživela svojevrsten rekord: natisnili so jo v več tujih
jezikih, med drugimi tudi v ruščini in še mnogih jezikih, ki so jih govorili na
območju nekdanje Sovjetske zveze.
 |
ar
nekaj knjig z njenimi ilustracijami je še izšlo v tujih jezikih: Nana, mala opica
Josipa Ribičiča, Rdeči škorenjčki Branke Jurca, Dopoldanski in popoldanski otroci
Marje Cerkovnik, Prodajamo za gumbe Vide Brest in še kakšna bi se našla. Med
svojimi deli ima najraje besedila Polonce Kovač, Leopolda Suhodolčana, Anje Štefan
in to, ki pravkar nastaja in prihaja izpod peresa, hm, verjetno izpod tipk pravljičarke
Anje Štefan, z naslovom Kotiček na koncu sveta.
 |
ve
debeli uri sem klepetal z gospo Marjanco, srkal ledeni čaj in malce brskal po
knjižni polici in med njenimi ilustracijami. Ko sem prišel - bilo je jesensko
jutro - je lilo kot iz škafa, nenadoma pa se je nebo razvedrilo, v sobo je posijalo
sonce in svetloba na delovni mizi pri slikarki je postala ravno pravšnja, da je
lahko nadaljevala z delom. Zato sem se poslovil, da je ne bi preveč motil. Obljubil
sem ji, da ji pošljem elektronsko pošto, pa se mi je nasmejala, rekoč: "
Uh, kar zamalo se mi zdi, da znaš ravnati z računalnikom, jaz pa ne! Morda se
še naučim! Hej, Župca, še tole si zapomni! V življenju počni reči, ki te veselijo,
pa boš srečen!"
lista na delovni mizi so se vame ozirale nasmejane živalce v pisanih oblačilih.
O, zagotovo je tudi Marjanca srečna, saj jo venomer obkrožajo hudomušne vesoljske
putke, zeleni krokodili, nasmejani Juriji, Anče, Katke in Andreji.
Župca,
oktober 2004     
|