Marjan Manček

odil se je 3. januarja 1948 v Novem mestu.
Rad je prebiral Medvedka Nevo, ki je najprej izhajal v časopisu Slovenski poročevalec, kasneje pa je izšel v knjižni obliki.

Res je bil nemogoč učenec! Ko se je mama vrnila z roditeljskega sestanka, mu je povedala, da je učiteljica zelo zaskrbljena, kajti Marjan je med odmori risal, namesto da bi se podil med klopmi kot vsak normalen otrok.

osnovni šoli je imel najraje likovno vzgojo, a ustvarjal je tudi malo po svoje in se zaradi tega s profesorico ni vedno najbolje razumel. Sicer pa so ga vedno "porabili", da je narisal na tablo za šolsko proslavo. Ta čas je najraje bral pustolovske zgodbe: Pod svobodnim soncem, Bobre, Salomonove rudnike. Kasneje je prebiral tudi stripe v Plavem vjesniku (zagrebški tednik) in beograjskem Kekcu.

gimnazijskih letih je imel najrajši angleščino in zgodovino - ta dva predmeta je tudi študiral na filozofski fakulteti, tako da je po poklicu profesor angleščine in zgodovine. V šoli je delal le tri mesece in pol (v podaljšanem bivanju) in deset mesecev urednikoval pri Založbi Borec (današnji Mladiki), nato pa je za vedno zajadral v svoboden poklic.

gimnaziji je začel objavljati karikature in stripe za Pavliho. Pavliha je bil šaljiv časopis za odrasle, ki žal ne izhaja več. Tu sta izhajala stripa o kaplanu Felicijanu in beraču Bradaču.

ed svoje najljubše like uvršča Pedenjpeda, junaka Grafenauerjevih pesmic, Mojco Pokrajculjo in Hribce. Hribci so posebna zgodba! Glavna junaka sta mož in žena: Dajnomir in Miliboža, ki v stripovski obliki pripovedujeta prigode iz življenja v pradavnini. Sta kot nekakšna Adam in Eva iz domačih logov, pravkar izgnana iz raja, ki se morata spoprijemati z običajnimi težavami življenja na zemlji. Marjan je družino poimenoval Hribci, ker tako Cerkničani pravijo tistim prebivalcem, ki živijo na hribih okrog Cerknice; prav tam s svojo družino prebiva tudi sam. Hribce si lahko ogledate tudi v treh risanih filmih.

ed avtorji mu je bil do sedaj najljubši hrvaški pesnik in pisatelj Zvonimir Balog, za katerega je ilustriral knjigi Dežela Smejalka in Jaz, osel.

arjanov atelje je na podstrešju hiše v Selščku pri Cerknici. Tam je dovolj svetlobe in kadar si gre pretegnit noge na balkon, lahko opazuje, kako hitro se debelijo jabolka na starih jablanah pred hišo.

iše predvsem z barvnimi tuši. Najbolj uživa v likih, ki si jih sam izmisli, vendar lahko riše karkoli, če mu le uspe dogodek ali lik narisati duhovito. Pri tem upošteva poljudnoznanstven pristop - predmeti morajo biti taki kot v resnici, Marjan pa jim doda humornost in izvirnost. Vseeno mu je, ali riše za triletnike ali triinsedemdesetletnike, risba mora biti razumljiva enim in drugim.

"Marjan, v Kozlovski sodbi sem prvič videl burkle. Če jih ti ne bi bil narisal, jaz še danes ne bi vedel, kaj pravzaprav sploh so burkle!" sem mu povedal.
"Burkle sem videl pri teti. Pri risanju različnih predmetov vedno preverim v enciklopedijah, če so res take kot jih imam v spominu, nato pa jih "po burklasto" narišem." mi je zaupal.

a dela Kozlovska sodba v Višnji gori in za Mojco Pokrajculjo je bil tudi nagrajen, priznanja je prejemal tudi za karikature. Modri medvedek in Medvedek Brundo pa so slikanice za najmlajše, ki so izšle tudi v tujini. Te slikanice so nastale posebej za njegove tri otroke, spominja se, kako je Brunda risal s svojim najstarejšim v naročju.

arjanova strast in hobi obenem so risani filmi. Med drugimi je animiral Hribce in Mačota. Za zadnji film z naslovom Be je porabil leto in pol, dolg pa je 8 minut. Risanka govori o ovci, namenjena pa je odrasli publiki. Pravi, da so slovenski risani filmi zapostavljeni, da bi jih lahko več predvajati na televizijskih postajah.
Občasno sodeluje s televizijo, za mladinski program je oblikoval špice za Štirideset zelenih slonov in za nanizanko Radovedni Taček ter ilustriral pesmi Mete Rainer.

Kljub temu, da pridno riše dan za dnem, si vzame čas za rekreacijo: poleti kolesari, pozimi se z ženo odpravita na dolge sprehode po gozdu, peš ali na tekaških smučeh.

i mi še kaj povedal, saj veš, ko si že odrasel. Kakšen nasvet za življenje bi mi prav prišel!" sem ga še poprosil, ko sem si ogledal približno polovico njegovih knjig in polovico ilustracij in izvedel o njem že vse, razen številke čevljev.

graj se! Skozi igro spoznaj in sprejmi življenje. Ne drenjaj se tam, kjer je že veliko drugih. Pa z obema nogama stoj trdno na tleh."

rav. Se bom igral. Saj imam še veliko igric na računalniku. Drenjal se zagotovo ne bom, ker to ni v mojem stilu. Hm, le s trdnimi tlemi pod nogami bom imel težave, ker še najraje plavam nad oblaki, tudi s pomočjo knjig, ki jih je ilustriral Marjan Manček.

Župca 2003