Lila Prap ar
mislite si, da v Sloveniji ne morete naleteti na vilo na robu mesta, na las podobno
tisti od Pike Nogavičke. Namesto konja se pred njo sprehaja pes Dixi, ob hiši
pa stoji garaža za modernega konjička - avtomobil.
tej hiši riše, slika, barva in si izmišlja nove živali Lila Prap.
odila
se je 28. septembra 1955 v Celju. Ko je bila majhna, se je najraje igrala s punčkami,
medvedki in kockami, iz katerih je zidala vse mogoče hiše. Pa še z nečim! Nekoč
je pred poginom rešila majhne podganice in jih čuvala in hranila - dokler tega
niso odkrili starši. oma
je imela knjižno zbirko Čebelica in že tedaj so ji bile silno všeč ilustracije
Marlenke Stupice. Ravno tako rada pa je listala po Disneyevih slikanicah in znala
pri štirih letih Disneyevi Sneguljčico na pamet. Ko se je naučila brati, pa je
znova in znova prebirala piko Nogavičko, Ostržka in ob koncu osnovne šole Karla
Maya.  |
ružila
se je tako z deklicami kot s fanti - s slednjimi se po potrebi z veseljem pretepala.
Vendar nikoli med poukom, saj ji je bilo v šoli čisto všeč in je rada poslušala,
kar so imeli povedati učitelji in profesorji. Ko takole gleda nazaj, se čudi,
kakšno množico letnic in raznih imen pri zgodovini in različnih dolžin meja pri
zemljepisu se je morala naučiti - večino je z leti brez večje škode pozabila.
z gimnazije
sta se ji najbolj vtisnila v spomin profesorica Orožnova za slovenščino in profesor
Puncer za biologijo. Slednji je v prostem času pisal znanstveno fantastične pripovedi,
zaradi česar se ji je zdel še posebej imeniten.
 |
ila
je po poklicu arhitektka, vendar se že dolgo let preživlja z ustvarjanjem za otroke.
Že kot osnovnošolka je rada risala. Dve izmed njenih risbic so celo natisnili
v osebni zbirki znamk predsednika Jugoslavije, Tita. Veliko kasneje je risala
Fanči v časopisu Kaj. Fanči je bila nekakšna mešanka med gospo in kokoško in je
s svojimi domislicami zabavala bralce časopisa.
edaj
se najbolj posveča risanju s kredo, si izmišlja nove živalske vrste ali pa pogrunta
strašno zavito uganko o hijeni, krokodilu ali levu.
ri
delu s kredo je zelo važno, da nič ne kihaš, da ti slike ne odpihne pod strop.
Ko je ilustracija končana, jo Lila prelakira kar z lakom za lase!
to ne gre tako hitro. Za eno samo ilustracijo porabi dan ali dva. In če ji slika
ni všeč, se namrdne, jo vrže v kot in začne znova na novem listu.
er
je tako natančna in ker vé, kdaj je ilustracija zares končana, se prav nič ne
čudim, da je za svoje delo prejela že kar nekaj nagrad: Levstikovo, Smrekarjevo,
nagrado za najlepšo slovensko knigo 2002, priznanje za ilustracijo mednarodne
organizacije IBBY in še nagrado Aritasa za karikaturo. dkrili
so jo tudi v tujini in prav kmalu bosta izšli dve slikanici z njenimi ilustracijami
pri ugledni britanski založbi. Komaj čakam, da jo vidim! ri
delu si v zadnjem času pomaga tudi z računalnikom. Marsikdaj ji olajša delo pri
barvanju večjih površin ali pa z njim ustvarja čisto nove like. je
neki ima Lila svoj delovni prostor? V kleti vile Čira Čara? V prvem nadstropju?
Ne. Na podstrešju. Pravi, da dela poleti v peklu - takrat sem jo tudi obiskal
in na podstrešju je res vladala peklenska vročina, pozimi pa v terariju. lustracij
ne prodaja, vesela pa bi bila, če bi jih natisnili na plakate in bi si z njimi
otroci lahko krasili stene svoje sobe. Izdelek, na katereka je najbolj ponosna
v svojem življenju, pa ni nobena izmed njenih knjig, temveč njej sin.
Župca
2003    
|