Huiqin Wang

odila se je 21. oktobra 1955 v Nantongu na Kitajskem. Že od malega je želela biti nekaj posebnega; njena mama je veliko šivala, Huiqin se je šivanja naučila od nje in z največjim veseljem je predelovala oblačila, da je z njimi poudarila svojo drugačnost.

jeno prvo "umetniško delo" je bil kolaž. Nekega dne, ko staršev ni bilo doma, je razrezala svojo novo oblekico in iz cunjic sestavila sliko. Starši niso bili njenega umetniškega ustvarjanja prav nič veseli, saj je v tistih časih vladalo na Kitajskem precejšnje pomanjkanje, novo obleko so ji lahko privoščili le za novo leto ali rojstni dan!

eliko je brala, celo ponoči in na skrivaj - takrat predvsem knjige, ki so bile tisti čas na Kitajskem prepovedane. Med glasbo, športom in slikarstvom se je v srednji šoli odločila za slikarstvo. Tudi na Kitajskem zbirajo točke za vpis na to ali ono šolo. Ko je pri osemnajstih letih kandidirala za sprejem na likovni oddelek Pedagoške univerze, je med osem tisoč študenti pristala na tridesetem mestu, kar zagotovo ni mačji kašelj in na ta rezultat je zelo ponosna. Diplomirala je leta 1982, istega leta je s svojimi deli sodelovala na slovenskem grafičnem bienalu in nadaljevala študij likovne umetnosti v Ljubljani, kjer si je leta 1986 pridobila diplomo in se nato še izpopolnjevala na podiplomskem študiju, najprej v Ljubljani, nato še na Nizozemskem.

uiqin veliko slika, pripravila je že nad štirideset samostojnih razstav. V zadnjem času pri delu uporablja nove tehnologije - za zadnjo razstavo, ki je bila to poletje na Ljubljanskem gradu, je pripravila "svetlobne škatle". S pomočjo računalniške tehnologije je fotografije, ki jih je posnela, prenesla na pleksi steklo in iz tega izdelala škatle. V njih se skriva žarnica, ki slike osvetli. Podobne škatle sem odkril tudi v njenem stanovanju - so nekaj med nočno lučko in sliko na steni - prav posrečeno!

adar se loti ilustriranja, uporablja stare tehnike slikanja na kitajski papir, ki je izdelan iz posebne vrste trave. Zelo pomembno je, da si delovne pripomočke premišljeno razpostavi po mizi. To dela počasi. Pripravi čopiče, vodo, tuš v obliki ploščice in posodo, kjer bo tuš zmešala z vodo. Tuš je narejen iz borovih saj in stisnjen v ploščico. Čas, ki ga Huiqin porabi za raztapljanje tuša v vodi - to počne z majhnimi krožnimi gibi - je namenjen umirjanju. Pri starem kitajskem slikanju se namreč ne smeš zmotiti. Vse je naslikano hitro, na namočen papir, in popravki niso možni. Zato je zelo pomembno, da ilustracije že poprej v celoti zaživijo v glavi, saj tu ni skiciranja in barvanja. Pri barvanju z oljnimi barvami lahko še kaj popraviš, prekriješ napake, tu pa ne. Ko je ilustracija končana, Huiqin nanjo pritisne žig s svojim podpisom.

redniki v Sloveniji jo najraje povabijo k sodelovanju, kadar mora nekdo poslikati pravljice z daljnega vzhoda. Tako je dobila naročilo za knjigo Brokatna podoba, za katero je leta 1993 prejela Levstikovo nagrado.

arve sprejema Huiqin na dva načina: eden je značilno Kitajski, kjer na primer bela barva pomeni žalovanje. Sem in tja jo presune, ko vidi žensko v belem oblačilu in z belim pokrivalom, nato se seveda spomni, da to pri nas pač ni barva žalovanja. Drugi način je čisto likovni, ko občuduje odtenke svetlih in temnih barv; in jih preučuje z izkušnjami, ki si jih je pridobila v času študija.

kvarja se tudi s kaligrafijo. V slovarju knjižnega jezika je zapisano, da je kaligrafija umetnost lepega pisanja, oziroma lepopis. Za Kitajce je kaligrafija veliko več kot to: je zvrst umetnosti, skozi katero spoznavamo kitajsko kulturo in zgodovino, ravno tako kot na primer skozi slikarstvo ali glasbeno umetnost. Na Kitajskem še danes obstaja okrog štirideset tisoč pismenk iz različnih obdobij zgodovine. Osnovnošolec se jih do konca osnovne šole nauči kakih pet tisoč.

zadnjem času Huiqin piše strokovne članke s področja likovne umetnosti za kitajske revije, občasno tudi prevaja slovenska besedila v kitajščino.

prostem času Huiqin veliko bere: kadarkoli obišče Kitajsko, prinese s poti do dvajset kilogramov novih knjig, da jih lahko prebira. Z branjem kitajskih knjig si lajša domotožje. S pogledom od daleč, iz Slovenije, kjer živi že več kot dvajset let, drugače vidi Kitajsko in jo bolje razume. Za svojo domovino si želi vse najboljše, še najbolj, da je ne bi prizadele poplave ali suše, ki povzročijo ljudem na Kitajskem največ skrbi in težav.

d športov ji je najljubše plavanje; v bazenu, še raje v modrini morja.
Zelo rada potuje, na potovanjih občuduje pokrajine, ki jih je ustvarila narava sama, še posebej jo navdušijo vulkani in sila narave.
Obiskal sem jo neko dopoldne, v stanovanju v bližini Ljubljanice. Postregla mi je z najboljšim zelenim čajem, kar sem jih kdajkoli pil. Med srkanjem čaja mi je zaupala, kako pomembno je bilo v njenem življenju, da se je ves čas učila in se zanimala za mnoge reči, ne da bi ob tem premišljevala, ali ji bodo kdaj koristile in ali bo z njimi kaj zaslužila. V življenju navsezadnje nikoli ne veš, kdaj ti bo katero od znanj prišlo prav.

ako se je naučila tudi dela z računalnikom, ki ga s pridom uporablja ne le pri delu, temveč tudi za dopisovanje s sorodniki in prijatelji iz daljne domovine.

pam, da me Huiqin kmalu spet povabi na čaj in da nas bo vse skupaj kmalu presenetila z novimi knjižnimi ilustracijami ali z novo razstavo, kjer bo probleme sodobnega sveta imenitno predstavila s povezovanjem starodavnih kitajskih umetnosti s sodobnimi.

Župca, oktober 2004