Alenka Sottler lenka
se je rodila 24. oktobra 1958 v Ljubljani. Tu živi še danes. Ko je bila še
majhna deklica, se je igrala z odpadnimi materiali: škatlicami, papirji, zamaški
in iz njih kaj ustvarjala. Medvedkov in punčk še pogledala ni. Med slikanicami
je najraje listala po Trnuljčici Marlenke Stupice, ko je začela požirati knjige,
pa so jo najbolj navdušili pustolovski romani: Winetou, Bobri, Robinzon…
 |
stvarjalna
žilica je ni nikoli zapustila. V osmem razredu je iz koščkov krede izrezljala
možičke in jih za novo leto podarila vsem sošolcem in sošolkam. jeni
starši so bili precej strogi, a to ni nič pomagalo. Čim so zaprli vrata stanovanja,
že je kakšno ušpičila! Nekoč, imela je kakih 12 let, se je lotila pleskanja svoje
sobe. Pobarvala je že vse stene - s temno rdečo barvo. Zdaj se je odločila, da
še malo prestavi pohištvo. Začela je premikati veliko težko omaro. Pri tem je
omara zdrsnila in v steni stanovanja v bloku, kjer so tanke stene, je zazijala
luknja! Alenka je hitro zmešala mavec, zadelala luknjo v steni in čeznjo naslikala
velikega petelina.
e
kako je uspelo strašno pridni in tihi in mirni deklici, kakršna se je kazala v
šoli, napraviti v tako kratkem času tako razdejanje v stanovanju in pri tem še
vešče uporabiti mavec?
jen
oče je bil kipar, zato je poznala delo z mavcem. Še nečesa se dobro spomni iz
otroških let. Velikokrat je morala pozirati očetu, bila je njegov model pri kiparjenju.
To pomeni cele ure mirnega sedenja, kar je bilo za majhno deklico precej naporno.
azložila
je tudi, zakaj je bila v šoli tako vzorna učenka. Silno se je namreč bala spraševanja
pred tablo in zato se je raje vsake snovi čim hitreje in čimbolje naučila, kajti
naporno spraševanje pred tablo je bilo rezervirano za učence med ocenami in s
slabimi ocenami. Še danes ne nastopa rada pred občinstvom, najraje preživlja čas
v svojem ateljeju, v hiši v starem delu Ljubljane. o
osnovni šoli je obiskovala srednjo šolo za oblikovanje in nato likovno akademijo,
kjer je zaključila tudi specijalko iz slikarstva.
ar dolgo
let je samo slikala, nekega dne, imela je že 28 let, pa jo je takratni urednik
Kekca Boris A. Novak povabil k sodelovanju. In je poskusila … in nadaljevala.
Želi si, da bi uredniki večkrat tvegali in ponudili besedila mladim, neuveljavljenim
ilustratorjem.
ajraje
riše žabice. Gibljive, v vseh mogočih in nemogočih položajih. V bližnji galeriji
njene žabice lahko kupiš. Včasih Alenko kdo pokliče in želi kupiti sliko žabice
s kronico na glavi za darilo - za otročička, ki se je pravkar rodil ali za okras
za novo otroško sobo.
asploh
rada riše živali, od živih živalic so ji najbolj pri srcu tiste v akvariju. Trenutno
je brez akvarija, vendar si ga bo omislila takoj, ko bo stanovanje, ki ga prenavlja,
nared.
ri
ilustriranju uporablja različne tehnike, jih ves čas preizkuša in si izmišlja
nove. Pri besedilih ji je všeč, da si lahko ob njih zamisli čimbolj slikovita
ozadja. Njeni vzorniki so renesančni slikarji, pri delu kombinira zgodovino in
sodobnost. Riše pri mizi ali pa kar na tleh, kjer najprej izdela zanimivo podlago,
iz katere nastajajo asociacije za ozadja in like. Ilustracij ne loči na tiste
za otroke in tiste za odrasle, meni, da za otroke pač ne smeš poenostavljati slik.
Od tvoje starosti je seveda odvisno, kaj vse boš odkril v njenih delih: sliko
samo, ali pa boš iz slike razbral tudi njen odnos do glavnega junaka ali njegov
karakter.
 |
ravkar
ustvarja Svetovne pravljice v črnobeli tehniki. Najraje ilustrira za Bino Štampe
Žmavc, zato ji je tudi knjiga Ure kralja Mina med najljubšimi. lenka
je imela že precej samostojnih razstav, sodeluje na skupinskih razstavah, njene
ilustracije so dobile že vrsto priznanj in nagrad, med katerimi je najbolj ponosna
na nagrado bienala evropske ilustracije na Japonskem.
računalnikom se toliko ne ukvarja, saj se raje izpopolnjuje v tistem, kar že dobro
obvlada.
 |
jen
hobi je literatura. Pogosto obiskuje pesniške večere. Pravi, da mladi bralci in
obiskovalci naše strani gotovo vedo več o vsakdanjem življenju kot ona, o užitkih
in veselju, ona pa živi v svojem svetu, malce sanjskem, prepletenim s pravljicami,
ki jo ves čas obkrožajo in s katerimi živi in diha. avno
sem se poslavljal (pred tem sem veselo spraznil krožnik s slastnim pecivom, ki
ga je Alenka spekla prav zame), ko je pozvonilo pri vratih in vstopil je gospod
Nadayuki Hasecava iz Otara na Japonskem. Prinesel ji je uradno povabilo - Alenka
bo namreč članica žirije na naslednjem bienalu evropske in azijske ilustracije
v Otaru.
Župca 2003     
|