Adriano Janežič

ojen je bil 19. 8. 1972 v Ljubljani, kjer živi še danes. V mladosti je najraje prebiral Piko Nogavičko in zbirko pravljic Tisoč in ena noč. Nekaj tednov nazaj si je kupil nov izvod Pike, ker se mu je stara že precej razcefrala. Nekoč bi rad Piko tudi sam ilustriral.

mpak pri trinajstih letih gotovo ni pomislil na to! Si je pa domislil, skupaj s tremi sošolci, da se prijavi na avdicijo za stransko vlogo v filmu Poletje v školjki. In so šli. Kar tako, za šalo. Pravzaprav je bil še sam presenečen, da so izbrali prav njega za vlogo Mihca, enega od dečkov iz klape. Torej, ko boste spet gledali ta fim, poiščite v njem Adriana!

šoli je imel najraje likovno vzgojo in angleščino. Profesorica likovne vzgoje ga je vzpodbujala, da je veliko risal in sodeloval na natečajih. Kar dvakrat so bile njegove stvaritve nagrajene. S profesorico angleščine Dušico Kunaver se še danes dobro razume, prispeval je tudi nekaj ilustracij za njene knjige.
ato se je vpisal na srednjo aranžersko šolo, a mu je matematika delala tako hude težave, da je obupal. Ta čas se je pridružil anarhopankerjem in poslušal Crass, Conflict, Poison girls. To sceno spremlja še danes in simpatizira z njo.

o obdobju panka je obiskoval slikarsko šolo Zmaga Modica, kjer so ga poučevali Milan Erič, Kiar Meško, Milan Butina in Štefan Planinc. Tedaj je začel s prvimi objavami; v lokalnem kamniškem časopisu je objavljal stripe in karikature.

anes riše v prijetni sobici.
Prebere besedilo, lik v glavi razdela, da vidi, kakšne lastnosti ima, nato pa skuša ustvariti karakter, ki je čimbolj podoben literarni predlogi. Ta predpriprava mu vzame kar precej časa. Včasih mora tudi v knjižnico, da pogleda, kakšne so nekatere reči videti v resnici.

ato pripravi barve: akvarel, gvaš, delno tekoči akvarel in svinčnik. V zadnjem času uporablja bolj intenzivne barve, ki mu jih omogočata gvaš in tekoči akvarel.

ed najljubše knjige, ki jih je narisal do sedaj, zagotovo sodita Stonoga Berta Urše Krempl in knjiga Vinka Möderndorferja Zakaj so sloni rahlospeči. Njegove pesmi so mu zelo blizu in pri delu je nadvse užival. Med avtorji rad sodeluje še s Tatjano Kokalj. Posebej se veseli risanja karikatur za dnevnik Delo.

devetdesetih letih je prejel nagrado za izvirni strip na natečaju Nedela.
Razstavljal ni veliko, saj pravi, da razstave bolj potrebujejo slikarji, dela ilustratorjev pa so tako vedno na ogled v časopisih, revijah in knjigah.

ed ilustratorji in karikaturisti med drugimi občuduje Lisbeth Zwerger in Chrisa Riddla, sicer pa pravi: "Svoj stil najdeš takrat, ko ne razmišljaš več o tem, da si podoben svojemu vzorniku."

ealizma ne mara preveč, raje se prepusti domišljiji. Rad ima svobodo pri ustvarjanju, da mu nihče ne narekuje, kakšni naj bodo videti liki.

lustracija se mu nikoli ne zdi dovolj dobra, da bi jo lahko že oddal urednikom. Vedno znova odkrije še kako malenkost, ki bi jo lahko še popravil ali izboljšal. Vendar ga čas priganja in ko se zelo mudi, Adriano sede na kolo in z ilustracijami ali karikaturami v plastični aktovki oddrvi do urednikov, ki že nestrpno čakajo na njegova dela.
Računalnik? Niti vklopiti ga ne zna! Zato pa v prostem času veliko bere in se ukvarja z Mino.

o sem bil na obisku, je Mina ves čas nadzirala dogajanje v stanovanju. Kdo je Mina? Ona je najmanjši in najbolj kosmat družinski član, ki budno spremlja vsak Adrianov korak, najbolj pa jo zanima, kdaj vendar bo že vzel vrvico v roke in jo odpeljal na sprehod.

adar ne riše ali bere, se posveti kuhanju. Je namreč mojster za pripravo vegetarijanskih jedi. Posebej zame je pripravil polpete iz čičerike, leče, fižola in soje.

o jedi sva prav počasi srkala pravi kitajski čaj, Mina pa je ležala na kavču in si mislila svoje.

Župca 2003