Leto kulture

Zdaj smo pa tam! To šolsko leto je proglašeno za leto kulture. In kaj neki je to, kultura? Ali jo lahko namažem na kruh? Se lahko peljem z njo v neznane kraje?
Po svoje je tudi to kultura: KAKO si nekaj namažeš na kruh – če je v tvojem kulturnem okolju to sploh dopustno in če v tvojem okolju kruh sploh jedo.
Se lahko z njo kam odpeljem? Lahko. S pomočjo knjig, filma, gledališča, glasbe in plesa, ki te lahko popeljejo v tuje dežele ali pa kar naravnost v namišljeni svet, nemara lepši in boljši od tega, v katerem živimo.
Vse to je kultura in še mnogo več: kar pomisli, v kakšnih besednih zvezah slišiš to besedo:
kultura pri jedi, kultura obnašanja, kultura govora, kulturna rastlina, kulturno okolje.
Na Japonskem te bodo prav čudno pogledali, če boš ob srečanju ponudil roko v pozdrav, saj tega njihova kultura ne pozna. Ob snidenju se moraš vendar prikloniti – če si na Japonskem. Tako zahteva njihova kultura!
Jesti z vilico, nožem in žlico? Seveda, če pripadaš ravno določeni kulturi. Marsikje po svetu jim je za to malo mar in mirno jedo s paličicami ali rokami, oziroma se pač držijo svojih pravil in običajev.
Oblačila? Kravata? Črna večerna obleka?
Na podelitvah oskarjev ali Nobelove nagrade je to običajno, ne glede na to, od kod prihajaš. Marsikaj, kar danes velja po vsem svetu, prihaja iz Evrope, torej iz naše kulture.
Na to sem lahko po eni strani ponosen, po drugi strani pa vem, da globalizacija prinaša s seboj izumiranje pisanih kultur: na koncu bomo postali družba gospodov v sivih oblekah – preberi Momo, pa boš vedel, o čem govorim.
Kaj pa telesna kultura? Jutranja telovadba? Je to tudi kultura? Eh... ta vrsta kulture mi ne leži najbolje, priznam.

Se pa z veseljem udeležim katere od kulturnih prireditev!

To poletje sem pokukal v poletno slikarsko šolo v Žalcu. Mladi umetniki so vihteli čopiče za zidovi imenitnega dvorca Novo Celje, pod vodstvom akademskega slikarja Rudija Španzla.

Na prvi šolski dan sem bil nasploh sila kulturen!
Na šolskih hodnikih sem pozdravil prav vse profesorice, ki sem jih srečal (in oba profesorja), popoldne pa sem sedel na vlak in se odpeljal na drugi konec Slovenije: v Metliko. In naprej peš do metliškega gradu, kjer sta me čakala dva dobra znanca: Zvonko Čoh in Andrej Rozman – Roza.

Pa kaj imam zdaj s tem Zvonkom in s to Rozo?
Kar nekaj skupnega imata s pojmom kultura: oba jo razširjata, a vsak na svoj način: prvi preko ilustracij, drugi z besedami. Zvonko je v metliškem gradu razstavil precejšen del svojih ilustracij in Roza nas je spravil v krohot z že skoraj ponarodelo moderno Urško in povodnim možem na motorju.

Kultura je pač povsod in vsi smo kulturni – na svoj način.

Moram zdaj kaj obljubiti, ko je ravno leto kulture, pa še začetek šole po vrhu?
Prav.
Spoštoval bom VSE kulture: bral bom knjige pisateljev z vseh koncev sveta, pogledal si bom filme, v katerih govorijo še kako drugače, ne samo angleško.
Ne bom si vrtal po nosu (razen takrat, ko ne bo nihče gledal).

Skratka, zelo kulturen bom!

Pa srečno (in kulturno) v novem šolskem letu!
Župca