O, ljuba mama, najboljša mama na svetu!
"Samo ena je, mama!" sem dejal, ko sem pogledal v hladilnik
in videl, da je notri samo še ena salama in začel godrnjati, ker
ni nihče šel v trgovino po novo zalogo hrane.
Prva reč, na katero pomislim ob besedi mama, je hrana. Ker je
mama tisti človek v naši družini, ki prinaša v hišo zaloge hrane.
V polivinilnih vrečkah. In edina oseba v naši hiši, ki se kolikor
toliko spozna na lonce in ponve in začimbe. Pa zna v življenju
počenjati še vseh sort reči. Zna voziti kolo, igrati igrice na
računalniku, smučati, kvačkati in prati umazane cunje. In pomiriti
ata, kadar je siten.
Malo mi gre na živce, ker so tu spet nekakšni ženski prazniki.
In letanje po cvetličarnah.
Gotovo so še drugi načini, da mami pokažem, da jo imam rad, ne
le šopek ofucanih nageljnov.
Morda bi jo pa kdaj lahko vprašal, ko pride domov:
"Kako si, mama? Kako si se imela v službi?"
Da bi ji pokazal, da se zanimam za njeno življenje, tako kot se
ona zanima za mojega (Hm, včasih še preveč in se meni nič tebi
nič odpravi na govorilne ure.).
Ko sem bil še majhen, je bilo lahko. V vrtcu smo naredili smešno
čestitko, ki jo je dobila mama, ko me je prišla iskat in zadeva
je bila opravljena. Zdaj ne bo padla na tako finto.
Ali pa? Kaj pa, če vseeno pričakuje drobno pozornost, čeprav se
dela, da ji trapasti ženski prazniki nič ne pomenijo?
Oh… ženske!
Morda pa se moram znova naučiti tisto, kar sem znal v vrtcu. Jo
objeti ali ji povedati, da sem jo pogrešal, ker je ves dan ni
bilo doma.
Take preproste reči, ki so včasih silno težke - pokazati mami,
da jo imam rad in pri tem ne bit pocukran.
Župca
marec 2003
|