O, ljuba mama, najboljša mama na svetu!

"Samo ena je, mama!" sem dejal, ko sem pogledal v hladilnik in videl, da je notri samo še ena salama in začel godrnjati, ker ni nihče šel v trgovino po novo zalogo hrane.
Prva reč, na katero pomislim ob besedi mama, je hrana. Ker je mama tisti človek v naši družini, ki prinaša v hišo zaloge hrane. V polivinilnih vrečkah. In edina oseba v naši hiši, ki se kolikor toliko spozna na lonce in ponve in začimbe. Pa zna v življenju počenjati še vseh sort reči. Zna voziti kolo, igrati igrice na računalniku, smučati, kvačkati in prati umazane cunje. In pomiriti ata, kadar je siten.
Malo mi gre na živce, ker so tu spet nekakšni ženski prazniki. In letanje po cvetličarnah.
Gotovo so še drugi načini, da mami pokažem, da jo imam rad, ne le šopek ofucanih nageljnov.
Morda bi jo pa kdaj lahko vprašal, ko pride domov:
"Kako si, mama? Kako si se imela v službi?"
Da bi ji pokazal, da se zanimam za njeno življenje, tako kot se ona zanima za mojega (Hm, včasih še preveč in se meni nič tebi nič odpravi na govorilne ure.).

Ko sem bil še majhen, je bilo lahko. V vrtcu smo naredili smešno čestitko, ki jo je dobila mama, ko me je prišla iskat in zadeva je bila opravljena. Zdaj ne bo padla na tako finto.
Ali pa? Kaj pa, če vseeno pričakuje drobno pozornost, čeprav se dela, da ji trapasti ženski prazniki nič ne pomenijo?
Oh… ženske!
Morda pa se moram znova naučiti tisto, kar sem znal v vrtcu. Jo objeti ali ji povedati, da sem jo pogrešal, ker je ves dan ni bilo doma.
Take preproste reči, ki so včasih silno težke - pokazati mami, da jo imam rad in pri tem ne bit pocukran.

Župca

marec 2003