Poletje 2007

Ne bi rad spet težil s knjigami! Pa bom. Čisto malo. Samo eno pikico.

Torej: branje je pomembno! Iz silno zanesljivih virov sem izvedel, da te na sprejemcih na arhitekturi med drugim vprašajo, katero knjigo si nazadnje prebral. Če je to Franček, si oplel.

Na razgovoru za službo tv voditelja te tudi vprašajo, kaj in koliko bereš. Kajti nerazgledan voditelj (voditeljica) se ne more kaj prida pogovarjati z gosti, če je sam(a) nerazgledan(a). Dobro, lahko se pogovarja o vremenu ali o plastični operaciji palca na nogi.

Torej: branje JE pomembno!

Ko boš med počitnicami zavil v knjižnico, ni nujno, da nasedeš na najbolj razvpite naslove, poišči tisto, kar leži tebi. Med tisoči knjig boš že našel tiste prave, ki so napisane na tvojo kožo.

Če ne veš zagotovo, kaj bi bral, se o načinu uporabe in posledicah branja posvetuj s svojo knjižničarko.

Morda ti bo svetovala katero od knjig, ki so bile nominirane za nagrado DESETNICA. Lahko začneš kar z nagrajeno, pesniško zbirko Bine Štampe Žmavc Živa hiša . Ne bi rekel, da je knjiga otročja, četudi je napisana za otroke. Obstaja namreč velika razlika med OTROČJO in OTROŠKO knjigo ali kot je rekel predsednik Vlado: »Med knjigami za mladino moramo ločiti bisere od kozjih bobkov!« In knjige, ki so bile nominirane za nagrado desetnica, pač niso kozji bobki.

Hej, da ne bo pomote! Prav nič ni hudega, če sem in tja prebereš tudi kak kozji bobek. Včasih se človeku prav prileže brati kar nekaj, tja v tri dni.

Jaz bom poleti bral v tri dni in nemara še v štiri noči, če bodo knjige dovolj dobre!

Tudi špilal* bom, kvartal** s prijatelji in športal*** (menda pomaga proti mozoljem).


Ker imam toliko dela z učenjem (in špilanjem), ne utegnem hoditi na predstavitve novih knjig. To namesto mene sem in tja opravi moja prijateljica Matilda M. Dobro:

KAJ IMAJO SKUPNEGA MAČEK, VRAG IN MOJ OČKA?

 Maček, vrag in moj očka so oživeli! Kot glavni junaki so se znašli v novih slikanicah. No, niso pa iz iste zgodbe ... Maček in vrag sta iz ene, moj očka pa iz druge. Vsakega posebej in vse tri skupaj so na drugi majski torek predstavili v knjigarni Konzorcij.

 Nisem imela sreče, da bi videla katerega od ilustratorjev ali tistih, ki so zlagali besede na papir. Lila Prap, ki ima besedne in slikovne zasluge v slikanici Moj očka, je imela pomembnejše opravke, prav tako se je opravičil ilustrator knjige Maček in vrag, Tomislav Torjanac, ki ima polne roke barv, ker dokončuje slike za roman Pijevo življenje. Pisec dela Maček in vrag, James Joyce, pa se sploh ni opravičil za izostanek! Vendar njemu ne moremo ničesar očitati, saj spi v zemlji že od leta 1941.

Maček in vrag je delo slavnega irskega pisatelja Jamesa Joyca. Več o njem boste gotovo izvedeli, ko boste malce starejši, tudi to, da je zgodba o mačku in vragu zelo nenavadna zanj. Običajno je James pisal bolj čudne in zapletene reči za odrasle.

Zgodbo je leta 1936 v pismu napisal svojemu vnuku Stephenu. Sedaj je že jasno, kdo v knjigi je Stevie in kdo je nono, kajne? (Če ne veš, nono rečejo primorski otroci svojemu dedku.)

Glavni problem v zgodbi predstavlja reka Loara v francoskem mestu Beaugency. »Le kako priti čez?« je gruntal župan tega mesta ... Pa mu je vrag ponudil pomoč. Ni zahteval nekega posebnega plačila razen prve duše, ki bo šla čez most. Župan se je s tem strinjal. In res, naslednji dan so se prebivalci veselili novega mostu, vendar nihče ni upal iti po njem na drugo stran, saj jih je tam čakal hudič. Župan pa je hudobca ukanil tako, da je na most spustil mačka. Tako so prebivalci dobili most, vrag pa svojo dušo, čeprav ne tiste, ki si jo je želel.

Podobne zgodbe kot ta, kjer reka predstavlja problem, je zaslediti tudi drugje po Evropi. Prevajalka Anja Štefan nam je povedala, da je podobni zgodbi po ljudskem izročilu našla tudi pri nas. Eno v Bohinju, drugo v Tolminu. Povedala je še, da je bila običajno pri postavitvi mostu prisotna ena od naslednjih težav: ali je bila reka skoraj tako široka kot morje ali pa je bila reka v zelo zelo globoki soteski.

Izvrstne ilustracije mačka, hudiča, župana in drugih v zgodbi je prispeval hrvaški slikar Tomislav Torjanac. Te je napravil že pred dvema letoma, saj je ta knjiga že prej izšla na Hrvaškem.

Zanj je značilno, da zelo hitro vihti čopič in da ima precej divji stil, vendar pa vse poteze naredi premišljeno in brez napak. Le poglejte v knjigo, kakšne udarne živobarvne slike jo krasijo!

Sedaj pa slikanica Moj očka, ki je v celoti izdelek Lile Prap. Lila je ob krajših vrsticah besedila in večjih količinah ilustracij predstavila, ne prav svojega, temveč očke nasploh - človeškega očka, predvsem pa živalske očke, ki varujejo svoje otročiče in se igrajo z njimi ... medveda z medvedkom, kameleona s kameleončkom ...

 Lila je za to slikanico dobila navdih v svojem otroštvu. Njena mama je v družini skrbela za glavne reči, očka pa za igro in zabavo. Takrat ga je videla kot velikega, močnega in zabavnega. Za srečno in brezskrbno otroštvo se ima torej zahvaliti obema: mamici in očku.

Sicer pa Lila s svojimi slikanicami dosega velike uspehe. Njene knjige prodajajo v več kot 25 državah sveta. Več o njej je že napisal Župca, zato lahko kliknete na naslov: http://www.zupca.net/dnevna_soba/ilustratorji/lila_prap.htm in o njej izveste še kaj.

Kakšnega očka pa bi si vi želeli? Čebeljega, ki je marljiv, levjega, ki je pogumen, ali morda polžjega, ki se mu nikamor ne mudi in ima vedno čas?

Matilda M. Dobro

Pa srečno med počitnicami, ne nastavljaj se preveč soncu in ohrani cele kosti!

Župca
Junij 2007

* igral igrice na računalniku
** kartal
*** se ukvarjal s športom