Pomoč za vse, ki jo potrebujejo
Pred dnevi sem razmišljal o vsej tisti mulariji, ki nima niti
za burek. No, hecam se. Pač o vseh tistih, ki si komaj zagotovijo
pest riža na dan, ki morajo pešačiti, da pridejo do čiste vode,
ki jih starši ne pošiljajo v šolo, ker so prerevni. Pa o tistih
sirotah, ki jih že zelo zgodaj vključijo v to ali ono vojsko,
jim v roke potisnejo pravo puško in jih pošljejo pred cevi sovražnikove
vojske. In o beguncih, ki bežijo pred vojno in živijo nekje na
robu puščave v šotorih, odvisni le od tistega, kar jim namenijo
humanitarne organizacije. Brez vsega so, saj so morali na hitro
zapustiti domove, da so lahko ohranili vsaj golo življenje.
Take so številke iz UNICEFovega
poročila o položaju otrok v letu 2004:
640 milijonov otrok nima ustreznega zavetja,
500 milijonov otrok nima dostopa do ustreznih sanitarij,
400 milijonov otrok nima dostopa do pitne vode,
300 milijonov otrok nima dostopa do ustreznih informacij (TV,
radio ali tiskani medij),
270 milijonov otrok nima dostopa do zdravstvenih storitev,
140 milijonov otrok, večina med njimi deklic, ni nikoli obiskovalo
šole,
90 milijonov otrok je močno podhranjenih.
Koliko packarij se dogaja po svetu - in če bi vsak dan gledal
le Švarcija in Supermena, malo klepetal na ircu in se basal z
ocvrtim krompirčkom, bi se mi zdelo, da je na svetu itak vse lepo
in prav!
Potem, malo pred novim letom, je udaril tisti potres in tisti
ogromni valovi, cunamiji.
Toliko trupel, toliko ljudi, odraslih in otrok, ki so ostali brez
svojcev, sami na svetu, uničujoč val pa jim je odnesel vse premoženje,
ki že tako ni bilo veliko.
In so se odrasli vendarle zganili. Vesel sem, da zbirajo denar,
zdravila, oblačila in hrano za ljudi, ki sta jih prizadela potres
in cunamiji.
Da le ne bodo (bomo) čez teden ali dva pozabili nanje!
Hm, prav vesel sem, da je dobrodelnost v modi in upam, da bo ta
moda še dolgo zdržala.
Bom še sam dal tisoč sit (in najbrž bosta kaj dodala še ata in
mama).
Le še to se moram odločiti, na katero humanitarno organizacijo
naj nakažem denar. Več jih je, med njimi:
UNICEF
Karitas
Rdeči
križ
Tisoč tolarjev bom dal zagotovo - ko bom študent, se bom pa kar
sam odpravil v kraje, kjer bodo pomoč potrebovali. Vedno je kje
kak tak kraj na Zemlji in za ljudi, ki jih je prizadela nesreča,
je najlepši občutek, da v nesreči niso ostali sami in pozabljeni.
Župca
Januar 2005
|