Miklavž prihaja

Da, da, Miklavž prihaja. Nato bo s severnimi jeleni pridirjal Božiček in nazadnje bo iz Sibirije pridrsal dedek Mraz.
Zadnja leta mi eno figo prinesejo. Kakšno čokolado pa kaj za oblečt. Mogoče kak CD.
Kateri od njih je še posebej nesramen in pusti na mizi kinder jajček. Saj nimam pet let!

Po drugi strani sem kriv sam! Lahko bi se delal, da še vedno verjamem v tele strice, jim pisaril pisma in potem mogoče… Mogoče bi potem dobil tisto geforce grafično kartico za računalnik. Ah, to mi bo kupil ata!

Mislim, da je koristno in pametno verjeti v nadnaravna bitja. Ali pa v plišaste medvede. Ali v strice, ki ponoči mečejo darila skozi dimnike. Saj je vseeno. Včasih, kadar si čisto sam, je fino, če je še nekdo s teboj, četudi si ga sam izmisliš in v resnici živi samo v tvoji glavi.

Lepo je bilo, ko sem še verjel v decembrske strice!
Imenitni so bili občutki, ko sem se zvečer spravljal v posteljo in medtem, ko sem tonil v spanec, premišljeval, kje neki je Miklavž, bo našel našo hišo, kakšno darilo me bo čakalo naslednje jutro.

Mučil sem se s tistim DRAGI MIKLAVŠ PRNES MI LEGO GASILCE in DRAGI DEDEK MRAS PRNES MI AVIJON.

Ko sem rasel, pa so se mi v misli prikradla bolj čudna vprašanja: Od kod Miklavžu denar za toliko daril? Kako vendar pride Božičkovo darilo pod smrečico, če ga je vrgel skozi dimnik in je le-to priletelo naravnost v našo peč v kurilnici? Kako uspe dedku Mrazu z enim samim košem na hrbtu obdariti celo mesto, kaj mesto, celo deželo v eni sami noči? Saj to je še bolj super kakor superman!

Takrat, ko sem se pričel spraševati take reči, se mi je začelo dozdevati, da teh stricev sploh ni.
Od tedaj december ni več tak kot je bil nekoč.

December 2002