Buče in teža šolskih torbic

Da, drži, da moja šolska torba tehta čez deset kil! So za to krivi založniki, ki tiskajo nove in nove delovne zvezke, v katere vpisujem besedice na prazna mesta? So za to krivi učitelji, ki nam zabičajo, katere pripomočke in učbenike moramo prinesti k določenemu predmetu? Je za to krivo ministrstvo za šolstvo, ki dovoljuje (ali pa tudi ne) nove in nove učbenike, delovne zvezke in kaj vem, kaj še vse.

Zdaj se je ministrstvo odločilo, da ne bomo imeli več delovnih zvezkov – vsaj tako sem razumel neko novico, ki sem jo slišal po radiu (medtem, ko sem čakal, da mi mama skuha kosilo).
Res čudovito! Zdaj me bo roka bolela od prepisovanja s table, moja torba bo tehtala samo še sedem kil, poleg učbenikov in zvezkov pa so bo v njej valjalo na kupe fotokopij učnih listov, ki jih bodo od nekje prekopirali moji učitelji – ali pa jih bodo pridno pisali sami, z vsemi manjkajočimi vejicami in ostalimi napakami vred.

Jaz (ki sem sicer samo ubogi nevedni devetošolec), bi predlagal dve stvari:
Prvič – če moram nemalo dni preživeti v šoli od pol devete do tretje ali četrte ure, bi želel imeti v šoli omarico, kamor bi lahko pospravil vse svoje pripomočke in učbenike, pa tudi prostor, kjer bi lahko v prostih urah v miru pisal naloge ali ponavljal šolsko snov. Ne poznam namreč nobenega odraslega (razen dimnikarja in vodovodarja), ki bi moral vsako jutro vse svoje potrebščine, ki jih potrebuje pri delu, nositi s seboj v službo, po službi spet nazaj domov, nato pa bi moral doma vse skupaj zložiti na mizo in delati dalje za službo, nekakšno domačo nalogo, ki bi jo naslednji dan njegovi šefi pregledali in ocenili.
Če imam osem ur pouka, res ne potrebujem še naloge za domov.

Drugič – delovni zvezki bi bili lahko dostopni tudi na svetovnem spletu, za majhno naročnino, pa bi si učitelji in učenci lahko po mili volji (doma in v šoli) tiskali tiste strani iz njih, ki jih v resnici potrebujejo.

Če bo obveljala tista o prepovedi delovnih zvezkov, se bojim, da se ne bo zgodilo nič drugega kot to, da nas bodo učitelji zasuli z bednimi fotokopijami, ki se bodo valjale po moji torbi in ki jih bom veselo izgubljal, moje vestne sošolke pa jih bodo zlagale v debel fascikel, ki ga bodo vlačile v šolo in spet domov.

Prepoved delovnih zvezkov ne bo rešila problema teže šolskih torbic, še manj pa nam bo pomagala, da bomo več in bolje znali, katerikoli predmet.

In kaj ima vse skupaj opraviti z bučami?

Veliko! V torbicah namreč ne nosimo buč z vrta, temveč zakladnico znanja, ki naj bi prešlo v naše buče. Delovni zvezki so nam v pomoč pri osvajanju novih znanj in veščin, ne nekakšen nebodigatreba, prepoved kar tako na splošno pa ne bo ničesar rešila, temveč pouk samo zakomplicirala.

Župca
April 2006