| Naslednjega dne se je Butačka maščevala. Stopila
je na vrt, po deževnike. Nakopala jih je za velik kozarec, dolgih
in debelih, in jih pod predpasnikom pritihotapila v hišo. Za kosilo je skuhala špagete. V moževo porcijo je zamešala deževnike, v svojo pa ne. Deževnikov ni bilo videti, ker je vse skupaj prelila s paradižnikovo omako in potresla s parmezanom. "Hej, moji špageti se premikajo!" je vzkliknil Butač, ko je začel z vilicami brskati po krožniku. "Špageti nove vrste," je pojasnila Butačka in z užitkom jedla svoje. "Imenujejo se šaljivi špageti. Mmmm, kako so dobri! Jej, hitro, dokler so vroči." Butač je začel jesti. Ovijal je dolge rdeče niti okrog vilic in jih nosil v usta. Paradižnikova omaka se mu je hitro razlezla po vsej bradi. "Navadni špageti so boljši," je zamomljal s polnimi usti. "Ti se mi zdijo nekam zdrizasti." "Meni pa se zdijo zelo okusni," je rekla Butačka in se nadvse zabavala. "Grenki se mi zdijo," je dodal Butač. "Zdrizasto grenak okus. Drugič raje kupi kar navadne," je rekel. Butačka je počakala, da je vse pojedel, potem pa je rekla: "Ali hočeš vedeti, zakaj so se ti zdeli špageti zdrizasti?" Butač si je s prtom obrisal paradižnikovo omako z brade. "No, zakaj?" "In ali bi rad vedel, zakaj so se ti zdeli grenki?" "No, zakaj?" "Ker so bili deževniki!" je vzkliknila Butačka. Plosknila je z dlanmi, z nogami je začela topotati po tleh in se ni in ni nehala krohotati. Odlomek iz knjige Čarovnica in mavrična mačka; Roald Dahl: Butač in Butačka - MK 1990 |
