Naša žena – marec 2004

IZ ŽUPCINEGA DNEVNIKA

 

Majda Koren – pisateljica in inovativna učiteljica

Majda Koren ni le priljubljena pisateljica in avtorica številnih del (le kdo ne pozna duhovite Tete Kuhe, Župcinega dnevnika , izvirne poštevanke…), ampak tudi inovativna učiteljica na Osnovni šoli Spodnja Šiška.
Letos zadnjič poučuje v drugem razredu osemletke( v pouk vključuje tudi elemente pedagogike Marie Montessori), zato osebnih izkušenj z devetletko še nima. Pri samem sistemu izobraževanja pri nas jo moti, da ni dovolj možnosti za alternativne šole. Ne glede na to, kakšno mnenje imamo o kateri izmed alternativnih šol (nekatere se nam morda zdijo popolnoma nesprejemljive!), toda za otroke, starše in nenazadnje tudi za učitelje, pa pomenijo možnost izbire. Zdi se ji prav, da bi lahko izbirali tudi med šolami z različnimi metodami poučevanja. Devetletka sicer prinaša veliko pozitivnih novosti, a - po njenem mnenju - še vedno ne dovolj.
Majda Koren pripisuje velik pomen aktivnemu sodelovanju med učitelji, učenci in starši. Na prvo mesto bi postavila pravilo, da se govorilnih ur in roditeljskih sestankov lahko udeležijo tudi otroci, saj je tako precej manj možnosti za različne nesporazume in konfliktne situacije. Pri njenem pouku lahko sodelujejo tudi starši in predstavijo svoj poklic. Na takih obiskih se otroci naučijo veliko več kot pri klasičnem pouku. Za današnji čas se ji zdijo pomembne vse metode poučevanja.Otroci naj se spoznajo z vsemi metodami in oblikami dela. Vsaka je primerna za določeno učno snov. Pri učenju nove pesmice je pač najprimernejša frontalna metoda. Zelo primerna oblika je skupinsko delo, saj hkrati z večjo osebno angažiranostjo otroka nastopajo v skupinskem delu tudi socialne interakcije med otroki, ki se pri frontalnem delu ne morejo razviti. Tedaj je bolj pomembna medsebojna komunikacija, ki jo morajo učenci prav tako vaditi kot poštevanko, saj se ob takem učenju razvijajo socialne spretnosti, ki današnjim otrokom še kako manjkajo. Prepričana je, da bi morala prav vsaka šola (vsak učitelj) pripravljati otroka za samostojno življenje. To pomeni, da ga mora naučiti samostojno iskati informacije v knjižnicah, na spletu, med ljudmi, s pomočjo anketnih vprašalnikov. Torej, »ustvarjalni živžav«, ob katerem se otroci učijo samostojnega razmišljanja. To med drugim pomeni tudi to, da bi moralo biti v šolskih testih več nalog z različnimi možnimi rešitvami. Če ne šteje matematike, se v življenju vedno dogaja tako, da imamo več možnosti, ki so pravilne.
Zanimalo me je, kje in kako se izobražuje, da ji uspeva biti inovativna in zanimiva učiteljica?
»Vedno iščem kaj novega, skušam biti izvirna, zato med seminarji izbiram posebne vsebine. Z Montessori šolo pa sem se srečala po naključju. Neka znanka, ki je živela v Frankfurtu, je svoji hčerki vpisala v Montessori vrtec, pa sem jo prosila, če se lahko seznanim z njihovim delom. Popolnoma drugačne in zanimive metode so me takoj navdušile, dobesedno prevzele. Bistvo Montessori metode je v tem, da si kot učitelj zgolj organizator pouka; nudiš pomoč pri učenju; nikakor pa nikogar ne siliš, naj se uči nečesa, kar ga ne zanima. Brez skrbi; otroci se tam naučijo več kot v »navadni« šoli, kajti učijo se iz radovednosti, ne pa zaradi zunanje prisile. Od učitelja zahteva ta način poučevanje veliko priprav in urejanja učnega materiala, ki ga mora biti v taki šoli na voljo precej več kot pri klasičnem pouku. Metode, ki jih prakticirajo v Montessori šolah po vsem svetu, priporoča tudi UNESCO za šolo enaindvajsetega stoletja…,« iskrivo pripoveduje.
In kako najraje komunicira Majda Koren?
Kadar želi nekaj povedati ljudem, ki jih ima rada, se to zgodi v pravljični preobleki. Kot četrtošolka in petošolka je prebrala cele skladovnice pravljic, zdaj pa jih skuša posodobiti. Še posebej ji je dragoceno pisanje za najmlajše, za tiste čmrlje, ki se mukoma prebijajo skozi prve povedi in s potnim čelom, a z užitkom, pridejo do konca zgodbe…in se nasmehnejo – ker jim je bila zgodba všeč, seveda.
Ko je odkrila svetovni splet, se ji je odprl nov svet. Preizkusila je vse njegove možnosti in ugotovila, da naši najmlajši nimajo kam, ko pridejo na splet, če izvzame tuje spletne strani z igricami. In se je rodila Župca. Pravzaprav se je rodil, ker je fant. Župca je spletna stran za osnovnošolce. Ko jo obiščemo, bomo zagledali skromno hiško, v kateri prebiva Župca (trinajstletnik) s sestrico Evo. Ko bomo »klikali« po prostorih v hiši, bomo naleteli na kup zabavnih in izobraževalnih vsebin. Trenutno tečejo na Župci projekti Z Evo po Sloveniji, predstavitve slovenskih mladinskih pesnikov in pisateljev, predstavitve ilustratorjev (ki so Župci podarili tudi svoje ilustracije in jih lahko v obliki elektronske razglednice pošljete prijateljem), bralne vaje za najmlajše in Poštevanka z dr. Kozlom.
Delo na spletu je pisateljico in učiteljico Majdo Koren prav očaralo. Ker pa je dela kar preveč le za eno osebo, ji pomagata ilustrator Bojan Jurc in spletni mojster Bogdan Renko.Vsak prispeva enega od glavnih elementov (besedila, ilustracije, spletno urejanje), da je Župca ravno taka, kot si vsi želimo. Ker je Župca popolnoma neprofitna zadeva, ji finančno pomagajo sponzorji in Zavod RS za šolstvo.
Najbolj je vesela, da Župco lahko obišče prav vsak, ki ima le dostop do interneta, bodisi v šoli ali doma.
Pri Majdi Koren se vse prepleta z ustvarjalnostjo. Prav te dni jo je razveselil izid knjige Teta Kuha, na kar je že nestrpno čakala. Besedilo je ustvarila že pred petnajstimi leti, odlomek iz knjige pa lahko preberemo v vseh berilih za tretji razred osnovne šole.
Nekaj čisto posebnega je Župcin dnevnik, ki še ni izšel. Nastajal je sproti, skoraj vsak dan, in sicer na spletu, v Župcini sobi, v skritem predalu. Pa ga je marsikdo vseeno odkril! Neka deklica je avtorici celo pisala (Župci, torej!) v prepričanju, da ta dnevnik res piše trinajstletni fant. Dnevnik je še vedno skrit na Župci, v knjigi (ko bo izšla!) pa bodo vedoželjni bralci izvedeli tudi to, kako je fant zaključil osnovno šolo, o njegovem številu točk za vpis v srednjo šolo, o kateri je sanjal...
Majda Koren rada nastopa kot gostja knjižnic in osnovnih šol. Predstavljanje lastnih besedil se ji zdi zahtevno, vendar ob tem neskončno uživa, saj so otroci res zanimiva publika!
»Pravzaprav vsak dan vsaj štiri ure nastopam pred svojimi učenci, zato mi to ni tako težko.Otroci, ki me prvič vidijo, me imajo za pisateljico in ne za učiteljico, zato me radovedno poslušajo,« navdušeno pripoveduje.
V njenem računalniku pa se skrivajo tudi besedila za odrasle. Pisateljica jih ustvarja bolj zase ali za kakšno izjemno, res dragoceno osebo. Morda se bo nekoč opogumila in jih izdala v knjigi.

Vladimira Rejc