Peter
Štih 
Erazem Predjamski je bil nadvse pogumen kranjski vitez, ki se je izkazal zlasti
v bojih s Turki. Toda razboritost in vroča kri, ki sta mu prinesli vojaško slavo,
sta na koncu zapečatili tudi njegovo usodo. Zaradi predolgega jezika, s katerim
naj bi žalil njegovega prijatelja, je bojda Erazem na Dunaju ubil cesarskega maršala
Pappenheima.  Uboj
je plačal z zaporom, iz katerega pa je kmalu pobegnil in tako pristal med izobčenci.Prej
ugledni vojak je sedaj postal roparski vitez. Toda, kot vedo povedati kasnejši
pisci, Erazem je tudi v novi vlogi ohranil čut za pravičnost in je na roparskih
pohodih po Krasu - od nečesa je vendarle treba živeti - napadal predvsem plemiče
in bogate trgovce, ki so po bližnjih poteh potovali proti morju ali Benetkam,
medtem ko je revne kmete pustil pri miru. Kot da tega ni bilo dovolj, se je povezal
še s kraljem Matjažem - madžarskim kraljem Matijo Korvinom - in pomagal njegovi
vojski, ki je leta 1483 divjala po Kranjskem. To pa je bila dokončno kaplja čez
rob in cesar je ukazal tržaškemu glavarju Gašperju Ravbarju, naj Erazma ujame
živega ali mrtvega.Erazem je imel zatočišče, v katerega se je vračal s svojih pohodov, v gradu Predjama pri Postojni, pravem orlovskem gnezdu sredi nedostopne pečine, ki ga ni bilo mogoče s silo zavzeti. Zato se je Ravbar, potem ko je po daljšem času odkril, kje ima njegova žrtev brlog, odločil, da bo grad oblegal ter Erazma in njegove pajdaše z lakoto prisilil, da bodo pomolili glave na plan. Toda obleganje je trajalo in trajalo, a znamenja, da bi oblegovancem začela trda presti, ni bilo. Še več!  Enkrat
je pred presenečene Ravbarjeve vojake priletel z gradu cel vol, drugič koštruni.
Erazem, ki se je oskrboval po skrivnem rovu, ki je vodil iz gradu, je celo vabil
nesrečnega glavarja na gostijo, da bi se lahko z lastnimi očmi prepričal, kako
jim tam gori ničesar ne manjka. V svoji oholosti je vojakom pod gradom poslal
po slugi celo košarico svežih češenj. Sluga je še večkrat prinesel v Ravbarjev
tabor slastna darila in glavar, ki je vedel, da z zlatom otovorjeni osel odpre
vrata še tako utrjenega mesta, je slugo podkupil. Ko se je ta vrnil v grad, je
z rutico na skrivaj označil mesto, kamor še največja gospoda hodi sama. Tja so
oblegovalci namerili kanone in čakali na pravi trenutek. Ko je bil Erazem pri
opravilu, "ki ga celo turški cesar ne more opraviti po kakem odposlancu ali
velikem vezirju, temveč sam, v lastni osebi", je dal nezvesti sluga znamenje
z lučjo in topovi so ustrelili. Pod kamenjem, ki so ga odkrušile krogle, je zadnji
roparski vitez neslavno umrl in enoletnega obleganja je bilo konec. Skupaj z njegovimi
zvestimi možmi so ga okoliški kmetje pokopali pod lipo pod gradom, ki jo je ob
bližnji cerkvici Erazem sam zasadil. Tako vsaj pripoveduje zgodba.
|
