ŽUPCIN SPLET

TRIKRAT DVOJNI V
ŠE ZUPCA ZRAVEN GRE.
IN ŠE PIKA NET,
PA POGLEJMO ŽUPCIN SPLET!

DOLORES DUH, 9LET
Maribor, december 2006

ŠOLA

Šola je lepa reč,
radi se učimo.
Slovenščino,
matematematiko,
angleščino in veliko
drugih še predmetov.

Učitelji radi nas imajo,
trudijo se za pobudo.
Smejejo se nam
in ucene podeljujejo.

Smeha je dovolj.
Jaz, ti , vsi
se radi smejemo.

Šola je lepa stvar,
smesna stvar
poučna in vsakdanja.
Mi radi jo imamo in
veselo vanjo hodimo.

Tjaša Hreščak, 13 let
Ljubljana, december 2006

REZERVA

Prizadel si me.
Mi zadal nož naravnost v srce.
Prevaral si me,
pa mi tega nisi priznal.

Čakal si, če te mogoče pusti,
kajti potem bi imel mene.
Kot rezervo.
Ampak jaz ne mislim biti rezerva.
Nočem biti.
Ne želim biti.
In tudi ne bom.

Prizadel si me,
me prevaral,
ampak nisi me tako zlomil,
da bi se vdala.
Da bi prejokala cele dneve.
Da bi klečeplazila za tabo.
Ne, tega ne boš doživel.

Tudi maščevala se ti ne bom.
Samo ignorirala bom tvoje poglede,
nasmehe, klice, namige.
To ti naj bo kazen.

Tudi če bova kdaj skupaj,
če bom kdaj popustila,
me ne boš spoznal tako kot bi me moral.
Poznal boš mojo preteklost, sedanjost,
vendar ne boš spoznal mojega srca,
kajti pred tabo sem ga zaklenila,
da me ne bi nikoli več prizadel.

Janja Horvat, 14 let
Mala Polana, november 2006

ZVER STRAŠI ANEJA

Anej je legel k počitku poln strahu,tako kot vsak večer. Bil je prepričan,da je v njegovi sobi zver. Ponoči se je prebijal in hodil spat k očetu in mami.
Neke noči je hotel svoje starše prepričati, da je v njegovi sobi resnično zver.

Pokukal je v sobo in zakričal:"Aaaa!" Pritekla sta starša. Ko jima je povedal, kaj je videl, sta ga prijela za roko in ga peljala tja, kjer je po Anejevem mnenju čepela zver.

Ugotovili so, da je ta zver le senca njegovega plišastega levčka, ki je ležal na polici.

Od takrat naprej je Anej mirno spal.

Dolores Duh, 9 let
Maribor, november 2006

NOČ ČAROVNIC

PRIŠLE SO TRI ČAROVNICE, VZELE SO ŠE MAČKE;
TRI MAČKE, DOLGOTAČKE, ČRNE MAČKE.
PRVA FRAČKA, DRUGA BLAČKA TRETJA HAČKA.
NA METLI JE MAČKA FRAČKA, NAJGRŠA MAČKA.
DRUGA JE BLAČKA .
KATERA JE TRETJA MAČKA?
SEVEDA HAČKA, NAJLEPŠA MAČKA.
HOČEMO SLADKARIJE, DA DOBIMO ENERGIJE.

ALEKS Mahmutovič, 9 LET
Tribuče, Oktober 2006

SPANČEK ZASPANČEK

Nekoč je živel spanček zaspanček, ki je prinašal spanje. Enkrat je spanje pozabil v deželi dela. Lahko bi si mislili, kako je izgledalo! Vsi so zaspali in spanček zaspanček je, ne da bi vedel, prišel v deželo otrok praznih rok. Šele, ko je bil čas, da bi otroci v deželi otrok zaspali, je spanček zaspanček ugotovil, da spanca ni nikjer.
Iskal ga je povsod, a ga ni našel. Tuhtal je, kje bi ga lahko pustil. Nato se je spomnil, da otroci še vedno ne spijo.
Minilo je že kar sedem let pa se spanček zaspanček še vedno ni ničesar spomnil. Minilo je še devet let.
Kaj se je medtem dogajalo v deželi dela? Spali so čisto vsi, ki so bili v tej deželi. Spančku zaspančku je prišlo na misel, da je mogoče pustil spanje v deželi dela. Odpravil se je pogledat in kaj je videl? Odrasle, ki spijo! Hitro je vzel spanje in se odpravil v deželo otrok.
Otroci pa so zaspali, še preden je spanček zaspanček prinesel spanje. Ko ga je prinesel v deželo otrok, se je zelo začudil. Otroci so že od same utrujenosti zaspali. Rekel si je:
»Ah, vsaj malo več kondicije sem si nabral, ko sem letal sem in tja, pa še dežela dela ne spi več!«
»Me prav zanima, kaj sanjajo otroci v deželi otrok in kaj počnejo odrasli v deželi dela? Najbrž delajo kaj zanimivega ali pa mogoče celo kaj dolgočasnega? Otroci pa morda sanjajo o čudovitih stvareh, kdo ve? Jaz že ne vem, me pa zanima,« je na glas razmišljal spanček zaspanček.
»Jaz pa vem«, je rekel nočni metuljček, ki je nenadoma priletel mimo.
»Kaj pa?« je presenečeno vprašal spanček zaspanček, metuljček pa mu je povedal, da otroci sanjajo o božiču. V deželi dela pa izdelujejo božične smrečice, okraske in darila.
»Imajo pa zanimivo delo v deželi dela in zabavne sanje v deželi otrok,« je rekel zaspanček.
»Ja,« je pritrdil metuljček, »tudi jaz bi želel svojim otrokom, malim metuljčkom, kaj takega izdelati. Pa misliš, da izdelujejo to za svoje otroke?« je vprašal spanček zaspanček?
»Seveda«, je rekel metuljček.
»Veš, meni se pa zdi, da to izdelujejo za kupce, ki to kupujejo,« je rekel spanček zaspanček metuljčku.
A metuljček ga ni slišal, ker je že odletel v noč pripovedovat zgodbice svojim malim metuljčkom.
Spanček zaspanček pa je odhitel domov, v deželo spančkov zaspančkov. Mislil si je:
»Dolgo časa in zelo rad sem se pogovarjal z nočnim metuljčkom a kmalu bo jutro in bom moral iti po spanec v deželo otrok in ga odnesti v deželo dela.«
Tako je prinašal in odnašal spanec in živel srečno do konca svojih dni. Nočnega metuljčka pa je srečeval prav vsako tretjo noč in pripovedovala sta si same zanimive reči.

ALMA ŠIVEC, 3.B, OSNOVNA ŠOLA SPODNJA ŠIŠKA
Ljubljana, 3. julij 2006

PRIJATELJSTVO... VEČ NE

Spoznala sva se med poletnimi počitnicami, ko je zunaj sonce s svojimi žarki božalo najino kožo. S starši sva bila na morju in ker nisva imela družbe sva drug drugemu delala družbo. Razumela sva se, se potapljala, jedla sladoled …
Romantično vzdušje sončnega zahoda na morju pa je, namesto da bi obrodilo sadove, pokvarilo vse skupaj. Bila sem zaljubljena vanj, in ko so najini starši sedeli v gostilni ter pili pivo sva midva metala kamenčke s pomola. Trenutek se mi je zdel primeren, da mu povem, kaj čutim do njega. Izbirala sem prave besede in ko sem jih končno našla in mu izpovedala ljubezen se je zgodilo. Namesto, da bi me poljubil ali objel je vstal ter skoraj zakričal name: »Kaj si pa ti misliš? Misliš, da bom hodil z eno frkljo z morja? Hvala lepa! Imam dekle!« Ko se je izkričal, je obrnil pete in izginil. Jokala sem. Vedela sem, da bi ga morala najprej dobro spoznati in šele nato povedati kaj čutim. Ker pa sva se dobro razumela, sem pričakovala dosti boljši odziv in ne tole dretje, ki sem ga bila deležna.
Naslednji dan se je že pomiril in ko sem bila sama na plaži je prišel do mene ter rekel: »Oprosti za tisto včeraj… Presenetilo me je… Ampak vseeno ne morem biti s teboj, ker ljubim drugo. Žal mi je. Lahko sva le prijatelja.« Oprostila sem mu in nato me je odnesel v vodo, kjer sem bila že vsaj stotič v celem tednu, pod vodo zaradi njega. Teden na morju je minil in prišel je čas slovesa. Dal mi je svojo številko ter me prosil da ga naj kaj pokličem.
In res. Vse na toliko in toliko časa se slišiva in med tem časom sem že pozabila na svojo ljubezen do njega. Ljubim drugega in za nič na svetu, ga ne bi zamenjala za enega fič firiča na morju.

Janja Horvat, 14 let
Mala Polana

MATERINSKI DAN

(Pia in Manca prideta vsaka iz svoje strani)
Pia: Hoj, Manca!
Manca: Živjo.
Pia: Glej. Celo pot sem premišljevala. Ugotovila sem, da bi morali mamici pripraviti presenečenje za materinski dan.
Manca: Kaj pa bomo pripravili?
(na oder pride Maja)
Maja: Hoj. O čem teče pogovor?
Manca: Govorimo o tem, da bi mamici za materinski dan pripravili presenečenje.
Maja: Kaj bomo pa naredili?
Pia: Ne vem. Mogoče bi jo lahko peljali v New York.
Maja: Pa jade.Veš, koliko to stane?!
Manca: Ja!Raje jo peljimo v Indijo.
(pride Tinca)
Tinca: Slišala sem vaš pogovor. Vse, kar ste predlagali, je čisto brez veze. Kupimo ji rožico in pripravimo večerjo.
Pia: JA! To bomo naredile!
(grejo domov)
Maja: No, začnimo!
(Začnejo packati)
Manca: No, pa smo. Tinca, pojdi na vrt po rožico.
(Tinca gre)
Pia: Položi večerjo v tistole posodo.
(Maja jo položi in Tinca pride nazaj)
Manca: Hitro!Tisto vazo vzemi, mamica prihaja!
(pri vratih pozvoni)
Maja: Hitro k vratom, da bomo mamici zatisnili oči.
Mamica: Oho. Pozdravljene, hčerke. Kam pa me peljete?
Pia: Za materinski dan.Kraljeva večerja!
(mamica sede in Maja dvigne pokrov)
Tinca: Kruh in pašteta!
Mamica: Oh, kako lepo od vas. In kako lepa rožica! Mmm, zelo je dobro.
Manca: Samo zate.
Mamica : In ko pojem, vas vse skupaj odpeljem v kino.
Pia: Veš, naredili smo, kar znamo.
Tinca: Toda povedati ti moramo...
Vse: Da te imamo rade!

Gaja Rihar, 4.c
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 26. april 2006

PRVIČ NA POČITNICAH BREZ STARŠEV

To se je zgodilo pred petimi leti. Bila je pomlad in v svoji sobi sem se igrala s frnikolami. Vstopila je mami in mi rekla: »Veš Gaja, nekaj ti moram povedati. Letos greš na morje s kolonijo. Imela boš gospoda, ki bo pazil nate.« Debelo sem jo pogledala.V sebi sem čutila strah. »NE!« sem zakričala »NE GREM!« Mami me je pogledala in dejala: »Sem se že zmenila. Jutri greš na vlak, ki te bo odpeljal v Izolo.« Zavzdihnila sem in pokimala. Spat sem šla že ob sedmih in zjutraj sem se naspana zbudila ob osmih. Z mami sva odšli na peron. Ob desetih sem že sedela v vlaku in mahala mami v slovo. V vagonu sem sedela z neko prijazno punčko, ki mi je dala keks. Postali sva super prijateljici. Ime ji je bilo Eva. Ko smo prispeli v Izolo, so nas razvrstili po sobah, saj smo bili v hotelu Delfin. V sobi sem bila zopet z Evo. Imela sem se super. Prišla je noč in z Evo sva se ulegli na posteljo. Ona je takoj zaspala, jaz pa nisem in nisem mogla. Začela sem jokati in klicati mamo. V sobo so pridrveli gospodje, ki so pazili name. Po dolgih pogovorih so se odločili, da pokličejo mami in me odpeljejo domov. Prispeli smo hitro in mami sem se stisnila v naročje. Pogledala me je. V sebi sem čutila tesnobo in strah, ker sem mislila, da me bo mami nadrla.
»Veš kaj, Gaja?« mi je rekla, »S tem bomo poskusili drugič.«
Nasmehnila sem se in ji povedala kaj se je dogajalo zadnjih nekaj ur.

Gaja Rihar, 4.c
OŠ Spodnja Šiška, 16. april 2006

DVOMI

Dvomi, kako bo, me preganjajo vedno bolj. Bom zmogla prve tedne, prve mesece na gimnaziji? Bo šok zame prevelik? Bom zdržala pritisk, ki ga nisem vajena? Nekako sem se vedno veselila, da bom osmošolka, oz. devetošolka. Bila sem prepričana, da je to vedno čas veselja, zabave in smeha. Nisem si prestavljala, da bo potrebnega toliko učenja, da bo pred mano toliko dvomov, da bom postavljena pred tako težko odločitev.
Minilo je osem let, odkar sem vstopila v to veliko in spoštovanja vredno zgradbo. V tem času sem se naučila ogromno ogromno stvari, ki mi bodo v življenju prišle prav. Naučila sem se tudi precej neumnosti in veliko sem se presmejala. Ena od mojih posebnosti je tudi, da zaradi strahu pred učitelji nisem nikoli plonkala.
Sedaj pa se moram kar naenkrat po teh kratkih osmih letih odločiti, kam vodi moja pot. Izbrati moram šolo, ki bo krojila mojo usodo naslednja štiri leta. Edini pogoj, ki sem si ga zastavila je, da moram biti uspešna in seveda srečna. Toda katera šola je ta, ki bo iz mene naredila zrelo osebo ? Katera šola je prava, da bom po štirih letih lahko rekla, da mi ni žal, da sem se odločila zanjo?
Sprašujem se, kje je pot, ki vodi k sreči, pot, ki bo spremenila moje življenje. Vsi pravijo, da me podpirajo, da pa je končna odločitev moja.
Toda kako naj se po osmih letih odločim, kaj je tisto pravo zame? Sem pri štirinajstih letih že dovolj stara, da se odločim za svoj poklic, ki ga bom potem opravljala vse življenje? Vedno pravijo, da za to in to stvar še nismo dovolj odrasli, sedaj pa je na naših ramenih taka težka odločitev. Kako naj vem, kaj si želim početi celo življenje? Kaj naj naredim sedaj v svoji mladosti, da si ne bom zagrenila celega življenja? Če se sedaj zmotim, bo to lahko moja usodna napaka. Zdi se mi, da sem sedaj premlada, da bi lahko samostojno odločala o moji nadaljnji poti. Ampak ne preostane mi drugega, kot da grem in preizkusim, če je šola, ki se mi zdi najbolj primerna, res prava. To bom videla, ko bom prvega septembra vstopila v veliko in nepoznano stavbo, tako kot sem pred osmimi leti stopila v osnovno šolo.

Barbara Okorn, 14 let
Sorica, 15. marec 2006

Komarski senat

V velikem cesarstvu je vladal dober in milostljiv cesar Martinek Ravbar. Njegova velika dežela Komarje je štela okrog tisoč ljudi, seveda poleg njega in njegove žene Katrce.

Cesar Martinek je zelo rad jahal in je imel velik hlev, v katerem je bil njegov en in edini, najlepši konj v cesarstvu. Imel je gladko črno dlako in kratek rep, ker je bila pač taka moda.

Nekega lepega poletnega dne, ko je imel cesar zelo veliko dela, se je spomnil, da bi bilo pametno, če bi imel pomočnike. Še tisti trenutek je vstal in z okna nagovoril vse zbrane meščane, ki so bili na trgu, da rabi deset mož, ki bi mu pomagali vladati. Imel je nekaj pogojev, ki jih morajo njegovi pomočniki izpolnjevati. Morali so znati brati in pisati ter za sprejem v službo napisati prošnjo. Meščani so bili nad cesarjevo zamislijo navdušeni in so brali knjige, čeprav niso znali brati in niso imeli knjig, pisali so prošnje za delo, čeprav niso znali pisati. En teden je bil trg pred cesarjevim oknom prazen, saj so se vsi meščani učili.

Po enem tednu so se spet vsi zbrali, da bi cesar pregledal prošnje in zaposlil deset mož. V svoje prostore je poklical vse može visoke nad 180 cm , ker takrat še niso znali šteti let. Nagovoril jih je: »Dragi kmetje, moje delo je zelo težko in ne ljubi se mi celo življenje samo delati. Ne bom ovinkaril, ampak bom kar takoj prešel na stvar, ki jo moramo urediti. Torej, vsi ki se želite zaposliti pri meni, morate znati pisati in brati. Sedaj mi pa predajte prošnje, da jih preberem in pregledam.« Meščani so mu dali prošnje, ki so bile zelo različno napisane. »No torej, prošnje ste oddali in sedaj lahko greste, ker moram jaz, cesar, pregledati vaše prošnje,« je rekel in meščani so se mu priklonili ter odšli.

Cesar Martinek je prošnje prebral in pregledal in prebrala in pregledala jih je tudi njegova žena Katrca. Med prošnjami sta jih izbrala devet, ki so se jima zdele najboljše. Ampak za desetega pomočnika se nista mogla odločiti, zato sta sklenila, da bosta šla spat, in mogoče se jima bo v sanjah prikazal duh, ter jima dal desetega pomočnika.

Ko je zjutraj krava zamukala, sta vstala in oba vzkliknila: »Konj!« Deseti pomočnik je bil izbran in sedaj je bilo potrebno le še razglasiti zmagovalce. Cesar se je spet pojavil na oknu in razglasil svoje odločitve: »Pozdravljene vse kmetice in vsi kmetje, izmed katerih sem jih izbral devet, ki bodo služili meni - cesarju Martinku Ravbarju. Prošnje sem prebral in pregledal ter se odločil, da bom med vami izbral le devet in ne deset članov Komarskega senata, tako se bo imenovala vaša skupnost. Sedaj pa bom razglasil devet članov: Mišker Krivoslednik, Samnej Kraveleznik, Jarnek Vran, Čarek Muhojedec, Garnel Čerlin, Lirne Klimenčič, Fred Kremenček, Tleni Seršez in Hleve Ovcepasec. Ker pa je devet pomočnikov za tako težavno delo, kot ga opravljam jaz, premalo, sem izbral še zadnjega desetega pomočnika oz. senatorja- mojega konja.« Meščani so ploskali in cvilili, ter se veselili, da je cesar izbral tako pametne može za svoje pomočnike. »Sedaj pa še ena dobra novica! Kdor bo mojega konja naučil govoriti, pisati in brati, bo postal cesar po mojem odhodu v nebesa. Ampak konja lahko uči le član Komarskega senata,« je še rekel cesar, nato pa odšel v svoje velike sobane male graščine.

Senatorji so premišljevali in premišljevali, na koncu pa so se odločili, da bo konj vsak teden pri enem senatorju, da ga bo učil. Prvi mu je predaval o gojenju različnih trav, drugi ga je učil moliti, tretji mu je razlagal, kako je treba spoditi vrane, četrti ga je učil, kako se ubije muho, peti mu je pripovedoval zgodbe, ki jih je slišal od starih staršev, šesti ga je učil igrati na piščal , … Hleve Ovcepasec pa ga je odpeljal v Aleksandrijsko knjižnico, da bi pojedel knjige in tako dobil vso modrost in znanje tistega časa. Ko je konj pojedel vse knjige in zvitke pergamenta, se je razpočil in uničil Aleksandrijsko knjižnico z Ovcepascem vred.

Cesar je bil zelo žalosten ob smrti svojega konja in senatorja, zato je v njun spomin dal postaviti šolo, kamor bi se ljudje hodili učit o pametnem in neumnem. Namesto konja pa je za senatorja izbral kravo, ki ga je vsak dan s svojim mukanjem budila.

Janja Horvat, 14 let
Mala Polana, 2. februar 2006

Sveča - sreča

Sveča je kot sreča,
ko vzplameni je najlepša,
ko plameni je lepa in
ko ugasne - je več ni.

Takrat sreča ni več
sveča, je le
žalost in trpljenje.

Naj bo sreča
tako velika in močna,
da kljub temi
ne bo ugasnila.

Naj sreča bo le
vedno plameneča sveča.

Janja Horvat, 13 let
Velika Polana, 6. januar 2006

Življenje kot v filmu

Misliš, da je tvoje življenje
film, a ni.
Tudi ti imaš tako kot vsi
težave in skrbi.

Misliš, da je konec
vedno srečen tako
kot v filmu, a ni.

Misliš, da maska ne izda čustev,
a nimaš prav.

Življenje ni film,
je le sreča in trpljenje obenem.

Janja Horvat, 13 let
Velika Polana, 6. januar 2006

Mraz je že pritisnil,
zimo na plan je potisnil.
Nebo snežinke je spustilo,
toplo sonce je potonilo.

Smrečica se že krasi,
potica iz kuhinje diši.
Otroci veseli so,
Božička čakajo.

Božiček darila je že raznosil
in veselje je raztrosil.
Mogoče tudi jaz dobim
od Božička kaj v spomin.

Janja Horvat (13 let)
Mala Polana, 22. december 2005

POMLAD

Pozimi ko listov ni
in ko drevje ne šumi,
gozd prazen se zdi,
zato najraje imam pomlad,
saj je zrak še ves mlad.

Ko pomlad prihiti,
cel gozd ponovno oživi -
živali se prebudijo
in ptice priletijo.

A ko lovci puške nabijejo,
živali spet se poskrijejo,
pazite, da ne boste tarča postali
in z metkom v riti okrog skakali!!!!

Lorna Lunar, 12 let
Šmarje-Sap, 17. november 2005

MOJ OČKA

MOJ OČKA JE RES KORENJAK,
SAJ S PADALOM NE SKOČI VSAK.
KADAR SKOČI IZ LETALA,
JE V ZRAKU ENA PIKICA MALA.

KO PA NA ZEMLJO SE SPUSTI,
SO POZABLJENE MOJE SKRBI.
ZELO MOČNO SE JAZ BOJIM,
DA MOJEGA OČKA NE IZGUBIM.

MOJ OČKA ME RAD IMA,
VEDNO MI KAJ LEPEGA DA.
ZATO NIKOMUR GA NE DAM,
PREVEČ GA RAD IMAM.

Bezamovski Matevž, 9let
Šentjur, 18. maj 2005

ŽIVLJENJE

Mnogokrat te razočarajo ljudje,
ki jih imaš najraje.
Mnogokrat te prizadenejo tako hudo,
da ne moreš verjeti,
da ti to lahko storijo prijatelji.
Čez čas se vrnejo in ti jim oprostiš
In ko te razočara tisti,
ki ga imaš daleč najraje,
takrat začutiš,
DA JE ŽIVLJENJE ENO SAMO
TRPLJENJE!

Nina Čeh, 13 let
MARIBOR, 25. april 2005

KDO JE TO

Trenira nogomet. Igra za slovensko nogometno reprezentanco in se je na tekmi z Belorusijo zelo poškodoval. Ima kratke lase. Na majici ima številko 14 in igra v napadu. Je zelo hiter. Je luštkan. Razburjen ni nikoli. Oblečen je v zeleno bel dres.

Matic Intihar 3.c
O.Š. Spodnja Šiška

LJUBEZEN...

V tvojih očeh se nekaj skriva. Nekaj, čemur se moje srce ne more upreti. Nekaj, kar šviga ven kot iskrice, vsakič, ko me pogledaš. LEPO pogledaš. Tvoj pogled je zame nekaj najlepšega in najdragocenejšega na svetu. Vsak tvoj pogled ostane na meni in se zabode globlje v moje srce. Moje srce, ki pospeši ritem vsakič, ko si v bližini. In ki se trga vsakič, ko se brebrižno obrneš stran. In ki se vedno sešije nazaj, ko me pogledaš, ko vidim tvoj nasmeh. Tvoj nasmeh, ki krasi tvoj obraz. Ko se pokažejo tvoji prisrčni nepravilni zobje, moje srce zaigra in moram se nasmehniti tudi jaz. Tvoj nasmeh je kot magnet za moje srce. In vsakič, ko se nasmehneš, sem bližje in te imam raje. Obožujem tvojo bližino, obožujem tvoje oči, tvoj nasmeh, tvoje telo, tvoj smisel za humor, tvoj glas...obožujem TEBE!!! Boli samo to, da ti to veš, pa ničesar ne narediš. Da mi posvečaš dolge, skrite in očitne poglede, skrivnostne nasmehe, pa ne vem zakaj, in ne vem kaj se v njih skriva. Ne vem, kaj se dogaja v tvoji glavi, ko grem mimo, ko se gledava iz oči v oči. Ne vem, kaj se dogaja v tvojem srcu. Ne vem, kaj čutiš. Delaš dve nasprotni si stvari - pogledi, nasmehi...in boleča brezbrižnost. Zakaj ne pokažeš, kaj čutiš, tako kot sem jaz? Zakaj te ne razumem? Zakaj ne poveš, kaj hočeš?

Martina Vučko, 14 let
Kranj, 2. januar 2005

Komarski senat

V velikem cesarstvu je vladal dober in milostljiv cesar Martinek Ravbar. Njegova velika dežela Komarje je štela okrog tisoč ljudi, seveda poleg njega in njegove žene Katrce.

Cesar Martinek je zelo rad jahal in je imel velik hlev, v katerem je bil njegov en in edini, najlepši konj v cesarstvu. Imel je gladko črno dlako in kratek rep, ker je bila pač taka moda.

Nekega lepega poletnega dne, ko je imel cesar zelo veliko dela, se je spomnil, da bi bilo pametno, če bi imel pomočnike. Še tisti trenutek je vstal in z okna nagovoril vse zbrane meščane, ki so bili na trgu, da rabi deset mož, ki bi mu pomagali vladati. Imel je nekaj pogojev, ki jih morajo njegovi pomočniki izpolnjevati. Morali so znati brati in pisati ter za sprejem v službo napisati prošnjo. Meščani so bili nad cesarjevo zamislijo navdušeni in so brali knjige, čeprav niso znali brati in niso imeli knjig, pisali so prošnje za delo, čeprav niso znali pisati. En teden je bil trg pred cesarjevim oknom prazen, saj so se vsi meščani učili.

Po enem tednu so se spet vsi zbrali, da bi cesar pregledal prošnje in zaposlil deset mož. V svoje prostore je poklical vse može visoke nad 180 cm , ker takrat še niso znali šteti let. Nagovoril jih je: »Dragi kmetje, moje delo je zelo težko in ne ljubi se mi celo življenje samo delati. Ne bom ovinkaril, ampak bom kar takoj prešel na stvar, ki jo moramo urediti. Torej, vsi ki se želite zaposliti pri meni, morate znati pisati in brati. Sedaj mi pa predajte prošnje, da jih preberem in pregledam.« Meščani so mu dali prošnje, ki so bile zelo različno napisane. »No torej, prošnje ste oddali in sedaj lahko greste, ker moram jaz, cesar, pregledati vaše prošnje,« je rekel in meščani so se mu priklonili ter odšli.

Cesar Martinek je prošnje prebral in pregledal in prebrala in pregledala jih je tudi njegova žena Katrca. Med prošnjami sta jih izbrala devet, ki so se jima zdele najboljše. Ampak za desetega pomočnika se nista mogla odločiti, zato sta sklenila, da bosta šla spat, in mogoče se jima bo v sanjah prikazal duh, ter jima dal desetega pomočnika.

Ko je zjutraj krava zamukala, sta vstala in oba vzkliknila: »Konj!« Deseti pomočnik je bil izbran in sedaj je bilo potrebno le še razglasiti zmagovalce. Cesar se je spet pojavil na oknu in razglasil svoje odločitve: »Pozdravljene vse kmetice in vsi kmetje, izmed katerih sem jih izbral devet, ki bodo služili meni - cesarju Martinku Ravbarju. Prošnje sem prebral in pregledal ter se odločil, da bom med vami izbral le devet in ne deset članov Komarskega senata, tako se bo imenovala vaša skupnost. Sedaj pa bom razglasil devet članov: Mišker Krivoslednik, Samnej Kraveleznik, Jarnek Vran, Čarek Muhojedec, Garnel Čerlin, Lirne Klimenčič, Fred Kremenček, Tleni Seršez in Hleve Ovcepasec. Ker pa je devet pomočnikov za tako težavno delo, kot ga opravljam jaz, premalo, sem izbral še zadnjega desetega pomočnika oz. senatorja- mojega konja.« Meščani so ploskali in cvilili, ter se veselili, da je cesar izbral tako pametne može za svoje pomočnike. »Sedaj pa še ena dobra novica! Kdor bo mojega konja naučil govoriti, pisati in brati, bo postal cesar po mojem odhodu v nebesa. Ampak konja lahko uči le član Komarskega senata,« je še rekel cesar, nato pa odšel v svoje velike sobane male graščine.

Senatorji so premišljevali in premišljevali, na koncu pa so se odločili, da bo konj vsak teden pri enem senatorju, da ga bo učil. Prvi mu je predaval o gojenju različnih trav, drugi ga je učil moliti, tretji mu je razlagal, kako je treba spoditi vrane, četrti ga je učil, kako se ubije muho, peti mu je pripovedoval zgodbe, ki jih je slišal od starih staršev, šesti ga je učil igrati na piščal , … Hleve Ovcepasec pa ga je odpeljal v Aleksandrijsko knjižnico, da bi pojedel knjige in tako dobil vso modrost in znanje tistega časa. Ko je konj pojedel vse knjige in zvitke pergamenta, se je razpočil in uničil Aleksandrijsko knjižnico z Ovcepascem vred.

Cesar je bil zelo žalosten ob smrti svojega konja in senatorja, zato je v njun spomin dal postaviti šolo, kamor bi se ljudje hodili učit o pametnem in neumnem. Namesto konja pa je za senatorja izbral kravo, ki ga je vsak dan s svojim mukanjem budila.

Janja Horvat, 14 let
Mala Polana, 2. februar 2006

Sveča - sreča

Sveča je kot sreča,
ko vzplameni je najlepša,
ko plameni je lepa in
ko ugasne - je več ni.

Takrat sreča ni več
sveča, je le
žalost in trpljenje.

Naj bo sreča
tako velika in močna,
da kljub temi
ne bo ugasnila.

Naj sreča bo le
vedno plameneča sveča.

Janja Horvat, 13 let
Velika Polana, 6. januar 2006

Življenje kot v filmu

Misliš, da je tvoje življenje
film, a ni.
Tudi ti imaš tako kot vsi
težave in skrbi.

Misliš, da je konec
vedno srečen tako
kot v filmu, a ni.

Misliš, da maska ne izda čustev,
a nimaš prav.

Življenje ni film,
je le sreča in trpljenje obenem.

Janja Horvat, 13 let
Velika Polana, 6. januar 2006