ZIMA

Mraz je že pritisnil,
zimo na plan je potisnil.
Nebo snežinke je spustilo,
toplo sonce je potonilo.

Smrečica se že krasi,
potica iz kuhinje diši.
Otroci veseli so,
Božička čakajo.

Božiček darila je že raznosil
in veselje je raztrosil.
Mogoče tudi jaz dobim
od Božička kaj v spomin.

Janja Horvat (13 let)
Mala Polana, 22. december 2005

POMLAD

Pozimi ko listov ni
in ko drevje ne šumi,
gozd prazen se zdi,
zato najraje imam pomlad,
saj je zrak še ves mlad.

Ko pomlad prihiti,
cel gozd ponovno oživi -
živali se prebudijo
in ptice priletijo.

A ko lovci puške nabijejo,
živali spet se poskrijejo,
pazite, da ne boste tarča postali
in z metkom v riti okrog skakali!!!!

Lorna Lunar, 12 let
Šmarje-Sap, 17. november 2005

MOJ OČKA

MOJ OČKA JE RES KORENJAK,
SAJ S PADALOM NE SKOČI VSAK.
KADAR SKOČI IZ LETALA,
JE V ZRAKU ENA PIKICA MALA.

KO PA NA ZEMLJO SE SPUSTI,
SO POZABLJENE MOJE SKRBI.
ZELO MOČNO SE JAZ BOJIM,
DA MOJEGA OČKA NE IZGUBIM.

MOJ OČKA ME RAD IMA,
VEDNO MI KAJ LEPEGA DA.
ZATO NIKOMUR GA NE DAM,
PREVEČ GA RAD IMAM.

Bezamovski Matevž, 9let
Šentjur, 18. maj 2005

ŽIVLJENJE

Mnogokrat te razočarajo ljudje,
ki jih imaš najraje.
Mnogokrat te prizadenejo tako hudo,
da ne moreš verjeti,
da ti to lahko storijo prijatelji.
Čez čas se vrnejo in ti jim oprostiš
In ko te razočara tisti,
ki ga imaš daleč najraje,
takrat začutiš,
DA JE ŽIVLJENJE ENO SAMO
TRPLJENJE!

Nina Čeh, 13 let
MARIBOR, 25. april 2005

KDO JE TO

Trenira nogomet. Igra za slovensko nogometno reprezentanco in se je na tekmi z Belorusijo zelo poškodoval. Ima kratke lase. Na majici ima številko 14 in igra v napadu. Je zelo hiter. Je luštkan. Razburjen ni nikoli. Oblečen je v zeleno bel dres.

Matic Intihar 3.c
O.Š. Spodnja Šiška

LJUBEZEN...

V tvojih očeh se nekaj skriva. Nekaj, čemur se moje srce ne more upreti. Nekaj, kar šviga ven kot iskrice, vsakič, ko me pogledaš. LEPO pogledaš. Tvoj pogled je zame nekaj najlepšega in najdragocenejšega na svetu. Vsak tvoj pogled ostane na meni in se zabode globlje v moje srce. Moje srce, ki pospeši ritem vsakič, ko si v bližini. In ki se trga vsakič, ko se brebrižno obrneš stran. In ki se vedno sešije nazaj, ko me pogledaš, ko vidim tvoj nasmeh. Tvoj nasmeh, ki krasi tvoj obraz. Ko se pokažejo tvoji prisrčni nepravilni zobje, moje srce zaigra in moram se nasmehniti tudi jaz. Tvoj nasmeh je kot magnet za moje srce. In vsakič, ko se nasmehneš, sem bližje in te imam raje. Obožujem tvojo bližino, obožujem tvoje oči, tvoj nasmeh, tvoje telo, tvoj smisel za humor, tvoj glas...obožujem TEBE!!! Boli samo to, da ti to veš, pa ničesar ne narediš. Da mi posvečaš dolge, skrite in očitne poglede, skrivnostne nasmehe, pa ne vem zakaj, in ne vem kaj se v njih skriva. Ne vem, kaj se dogaja v tvoji glavi, ko grem mimo, ko se gledava iz oči v oči. Ne vem, kaj se dogaja v tvojem srcu. Ne vem, kaj čutiš. Delaš dve nasprotni si stvari - pogledi, nasmehi...in boleča brezbrižnost. Zakaj ne pokažeš, kaj čutiš, tako kot sem jaz? Zakaj te ne razumem? Zakaj ne poveš, kaj hočeš?

Martina Vučko, 14 let
Kranj, 2. januar 2005