ISKANJE JEŽKA TEJKOTA
Jaz sem Teja in kot vsaka punčka imam tudi jaz svojo najljubšo
plišasto žival in ta žival je ježek. No, začnimo zdaj to zgodbo.
Nekoč sem spala in … točno, pozabila sem, ime mu je Tejko. Zdaj
pa dovolj!
Spala sem in ko sem se zbudila, AAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!! Mojega
ježka ni bilo, stekla sem v kuhinjo, a mama se še ni zbudila in
kot petletni otrok sem ji napisala pismo
MAM ŠEVIDLA ME JEŽA
KRADLI JA NE MRTVA
PLIDE NAZAJ TEJA
Potem sem odšla. Hodila sem in hodila, ko sem se spomnila, da
nimam dežnika. Začelo je liti in skrila sem se pod nekaj velikega.
Obrnila sem se in PAF!!!!! Letela sem po zraku in si rekla, da
se naslednjič ne smem skriti v hlev. NNNJOONNNN PAF!!! Padla sem
v nekaj mehkega! Kaj je to? Pogledala sem čez vrh te stvari, joj,
premikam se! V mreži za pse sem! "Gospod, ne zamahni!"
sem vpila, a gospod FUHŠ in že spet sem letela po zraku in si
mislila, da že drugič letim AAUAA! naredila sem preval, ko sem
pristala na tleh. Obsedela sem v travi in si mislila: "Zakaj
nisem ostala doma?"
Vstala sem in žalostno nadaljevala pot. Hodila sem vedno hitreje,
da bi prišla čim prej do zavetja, v katerem bi lahko prenočila.
Končno sem ga našla.
Zjutraj sem nadaljevala pot čez sedem mostov šla sem čez prvega,
drugega, tretjega, četrtega, petega, šestega.
Pri sedmem pa se mi je zgodba ustavila. Padla sem z mostu!
AAAAAAAAAAAAAAA, ČOF!!!!!!! Mislila sem si: "Še to mi manjka."
Zalil me je val.
*
Zbudila sem se in odšla.
Naenkrat sem zagledala, kar sem si želela.
Nek bogataš je metal cekine po tleh in ljudje so jih pobirali
in to sem začela delati tudi sama.
Ko sem nabrala dovolj cekinov, sem odšla v bližnjo gostilno.
Ko sem pojedla, sem začela razmišljati:
"UBOGI JEŽEK, LE KJE JE KAJ DELA??????"
Odšla sem.
Prišla sem do velike hiše, ki se imenuje
Taksi bela
Stekla sem notri in naročila taksi za domov.
Peljala sem se in peljala in kar naenkrat sem imela privide. Videla
sem ježa.
Peljala sem se in peljala, končno sem prišla domov.
Vstopila sem žalostna. Bilo je tiho. Zaklicala sem: "JUHU!!!!"
Mama je prišla. Objela me je in jaz sem šla v sobo, se vrgla na
tla in jokala. Pogledala sem pod pojsteljo in tam je ležal jež.
Gaja Rihar, 2.c
OŠ Spodnja Šiška, Ljubljana
28. maj 2004
IZGUBLJENA DEKLICA
(O najlepši deklici, ki se je izgubila)
Nekoč je živela majhna, lepa delkica. Nekega dne je šla v gozd
nabirat gobe. V gozdu se je izgubila. Začela je jokati, ker ni
našla poti domov.
V daljavi je zagledala hišico. Bila ji je zelo všeč. Stekla je
do nje in pokukala skozi okno. V hišici je zagledala starko s
črno muco. Potrkala je na vrata. Starka ji je odprla in jo vprašala,
kaj počne v gozdu. "Izgubila sem se in ne najdem poti domov."je
rekla deklica. Starka jo je povabila v hišico in ji ponudila večerjo
in posteljo za prespati. Deklica je bila tega vesela. Ni pa vedela,
da je starka v resnici čarovnica.
Ponoči, ko je deklica spala, je čarovnica začela čarati: "Hokus-pokus,
čira-čara, da bo deklica trdno zaspala!" Čarovnija je uspela
in deklica je spala 100 let in 1 dan. V tem času je čarovnica čarala
različne uroke, da bi črnega mačka spremenila v lepega in bogatega
princa brez pameti.
Različne živali v gozdu so slišale, kaj se dogaja v čarovničini
hiši in so prihajale gledat skozi okno. Pogovarjale so se, kaj čarovnica
sploh dela. Mislile so, da preganja mačka. Ko jih je čarovnica opazila,
se je razjezila in začarala: "Čira-čara, hokus-pokus, zdaj
služabniki boste vsi, vse ve gozdne živali!" Čarovnica je bila
zelo zadovoljna. Imela je deklico, princa in služabnike, manjkal
ji je še grad. Služabnikom je ukazala, naj v gozdu naberejo kamne
in skale in jih zložijo pred njeno hišico. Izrekla je čarobne besede:
"Hokus- pokus, čira-čara, zdaj naj tukaj grad stoji!"
To so videle tri dobre vile. Bile so zelo pametne. Dogovorile so
se, da bodo rešile deklico. Izrekle so čarobne besede in deklico
spremenile v nevidno. Čarovnica je pogledala v dekličino posteljo,
deklice pa tam ni bilo.
Neko noč je čarovnica zaspala, vile pa so deklico rešile. Pokazale
in povedale so ji za princa, grad in služabnike. Vile so začele
čarati, grad se je porušil in ostalo je kamenje. Služabniki so se
spremenili v gozdne živali in princ v črnega, neumnega mačka.
Nato jih je čakala še najtežja naloga, da vzamejo čarovnici njeno
moč. Najmanjša vila je zlezla v čarovničino uho in ji iz možganov
odvzela čarobne besede.
Deklici so vile pokazale pot domov. Čarovnica pa je ostala sama
s svojim mačkom v hišici sredi gozda do konca svojih dni.
Ko je čarovnica umrla, se je njena hišica spremenila v veliko skalo,
iz katere se je videl grd čarovničin obraz in mačkova glava.
Čez mnogo let so to skalo našli in jo postavili v muzej, kjer si
jo lahko ogledaš še dandanes.
PETER, ŽIGA, PETJA, LUCIJA
1.A OŠ Riharda Jakopiča
16. maj 2004
IZGUBLJENA
Zmešalo se mi bo. Občutek imam, da bi lahko kričala in kričala
na ves glas, vendar nobeno kričanje ne bi omililo moje bolečine.
Zakaj...zakaj sem tako zabredla? Velikokrat obtožujem njega, da
me je on popeljal v to... Vendar saj sem sama začela... Ne vem.
Sedaj ni več pomembno. Pomembno ni nič več. Moje življenje je
prazno, poskušam znova začeti. Znova med ljudi... Kaj, če me pot
spet zanese? Med ljudmi bo spet veliko možnosti priti do heroina...
Vendar ne smem. Moja volja je močna... Ali pa tudi ne... Tolikokrat
se sama sebi zdim tako šibka, kakor bilka na travniku, ki se maje
v vetru. Ne morem več najti smisla v svojem življenju. Ponovno
med družbo, prenovljena med starše, nič več stikov z ljudmi na
sceni. Ostala sem sama. Sama, s svojim občutkom osamljenosti in
obžalovanja. Če tistega dne ne bi šla z njim... Če ne bi nikoli
izvedela, da je narkoman, če ne bi izrekla usodnega DA, ko mi
je ponudil... Zakaj? Samo danes, sem si rekla, da vidim, kako
bo. Samo danes... In naslednji dan spet samo danes... In potem
spet in spet... Dokler nisem padla tako globoko, da se nisem več
mogla pobrati. Najhuje je, da sem se tega zavedla šele, ko je
bilo že prepozno. On ni zdržal... Vbrizgal si je odločilno dozo.
Ko sem ga našla, bledega, z iglo v žili, sem zakričala. In še
naprej sem kričala. Kričala in kričala. Nisem mogla verjeti. On...
Ki mi je edini še stal ob strani, ki je edini delil z mano, ki
me je razumel... Ni ga bilo več. Takrat se je v meni začela kopičiti
jeza. Jeza na vse tiste, ki droge prodajajo, jeza nase, ker sem
izrekla tisti DA, jeza na njega, ki mi je ponudil, jeza na ves
svet... In hkrati upanje, upanje, da bom priplezala ven iz tega.
Pot bo dolga in strma... Vendar jo bom premagala... Takrat sem
se trdno odločila. Nobenega droge več... Dam si še zadnji odmerek,
potem pa konec. Potem bom kot prej. Lepo, samozavestno dekle,
ki se brez skrbi sprehaja po mestu s prijateljicami. Uspešna v
šoli. Vrnila se bom domov.
Takoj nasednji dan sem začela. Šla sem domov, se zjokala, opravičevala,
in prosila usmiljenja in pomoči. Kakšno ponižanje… Jaz, nekoč
uspešna in samozavestna, zavidanja vredna punca, sem se tako ponižala…in
kar je najhuje, tako sem se ponižala zaradi drog.
Starša sta me sprejela. S težkim srcem, vendar sta me.
Sedaj se že 2 meseca odvajam v tej ostudni ustanovi. Nobenega
heroina, nobenih cigaret, nobene trave, nobenega alkohola. Samo
čudovita narava povsod okrog mene, in ljudje, ki so doživeli isto
kot jaz. Ki doživljajo iste muke kot jaz… Tukaj smo vsi enaki.
Ni nikogar, ki bi stal ob strani samo meni, ki bi tolažil samo
mene, kateremu bi se lahko zjokala na rami samo jaz, in ki bi
gledal samo moje trpljenje, in pomagal samo meni. Tukaj smo vsi
enaki. Vsi enako globoko, vsi enako izgubljeni, vsi preživljamo
isto težko pot, vsi razumemo drug drugega, kako je težko.
Ponosna sem nase, da sem že 2 meseca čista. To mi vliva upanje.
Vendar je težko…peklensko težko, in včasih popolnoma izgubim voljo,
in od hrepenenja po ponovnem odmerku kričim in besnim kot žival.
Vendar tukaj ni nikogar, ki bi mi prinesel… Ki bi se me usmilil
in mi prinesel dope... Nikogar. Tukaj sem samo jaz, s svojimi
občutki in z naravo.
P.S.: Zgodba je izmišljena.
Martina Vučko, 13 let
Kranj, 10. April 2004
GLORIINO ŽIVLJENJE
Bil je prelep dan.Sonce je rumeno utripalo nad zelenimi poljanami
in razoranimi njivami, v daljavi je tiho žuborel potoček. Vso
lepoto je Gloria opazovala skozi od umazanije zaprašeno okno.
Zavzdihnila je in se obrnila proč. Vedela je, da nikoli več ne
bo zadihala svežega zraka pomladi… Soba v kateri je stala, ni
bila v nič boljšem stanju kako okno. Tla so škripala, pohištva
skoraj ni bilo, le majcena klop ob steni. Koti so bili polni pajčevin
in prašen, zadušljiv vonj se je širil po prostoru. Gloria je zajokala.
Ko bi le vedela, da se bo njena mladost končala tako klavrno.
Nikoli ne bi smela oditi s tistim moškim. Nikoli…
Vse se je začelo na neko zaspano ponedeljkovo jutro. Gloriina
mati je kot ponavadi sedela na umazanem naslanjaču in kadila.
“Izgini v šolo, da te ne vidim!” je bil prvi pozdrav hčerki. In
to vsako jutro ista pesem. Izgini,izgini,izgini… Gloria je bila
tega že navajena, vendar se ji je vsakič rezilo bolečine zarivalo
globlje in globlje v srce. S tal je pobrala raztrgano torbo in
že hotela oditi.
“Izgini, če ti rečem!! Takoj!!” je mati zavpila s svojim hrapavim
glasom za njo.
Gloria je stekla po stopnicah, v jezi pobrala nekaj najnujnejših
stvari, jih zmetala v torbo in stekla skozi vrata.
“Grem in nikoli več me ne boš videla!”
Za seboj je zaloputnila vrata in odšla.
Tekla je in tekla vso pot do glavne avtobusne postaje. Pobrskal
je po torbi in presenečeno ugotovila, da je izgubila denar.
“Sranje! Kaj bom pa zdaj?”
»Nič,« si je mislila. »Bom pa štopala.«
Postavila se je na pločnik in privzdignila palec. Nekaj časa je
pogledovala okrog, potem pa ji je ustavil rdeč Peuegot.
“Dan, lahko prisedem? Grem v Maribor.”
“Seveda, tudi sam grem tja. Prisedi,” je odgovoril moški.
In Gloria je prisedla. Torbo si je posadila v naročje in se neugodno
presedala.
“Kaj ti je, punčka?” jo je ogovoril moški.
“Je kaj narobe?” se je s prisiljenim, pokvarjenim nasmeškom zasmejal.
Gloria je začutila, da je storila veliko napako, ko je sedla v
avto.
“Lahko ustavite? Izstopila bi.” je prestrašeno upala na pritrdilni
odgovor.
“Oooo, to pa ne! Z mano greš.”
Gloria je začela tuliti in tolči po šipah avtomobila, vendar je
nihče ni videl. Vrat pa si tudi ni upala odpreti, saj je moški
vozil zelo hitro.
Peljal jo je v svojo hišo, kjer so stanovali še nekateri nagnusni
tipi. Gloria je prestrašeno pogledovala okoli in poskušala ubežati,
vendar jo je moški premočno držal za ramo.
Moški jo je zaprl v smrdeče stranišče. Skoz luknjico na vratih
je videla, kako si tipi nekaj šepetajo. Največji izmed njih je
iz plastične vrečke potegnil žlico in brizgalko, debeli tip, s
katerim se je peljala Gloria, pa je iz žepa potegnil sivkasto
zelen prašek.
“Daj, pripravi že dope!”so živčno težili tipi.
“Sranje, drogirajo se…” je panično razmišljala Gloria.
“Kaj bo zdaj z mano…” Gloria je sedaj že jokala.
Debeli tip je odprl starniščna vrata in jo s silo potegnil ven.
Še zadrogiran in ves širok od dopa se je usedel v avto in jo odpeljal
s sabo. Ustavila sta se šele čez pol ure v gozdu. Moški je stopil
iz avta, Gloria pa je tiho jokala. Srce ji je glasno razbijalo.
Moški jo je potegnil za majico in jo dobesedno vrgel iz avta.
“Vstani!!” je zarjul in jo vlekel za sabo do koče.
Gloria je padla na škripajoč pod.
“Da se mi ne ganeš od tukaj!” je spet živalsko zatulil debeli
tip in odšel…
Zdaj je že četrti dan, ki ga je preživela v tej zanemarjeni koči,
brez hrane in vode. Uiti pa ne more. Debeli tip ima veliko pomočnikov
in samo migne s prstom in jo pokončajo. Gloria je še vedno jokala.
Izredno slabo se je počutila in plitvo je dihala. Razmere so jo
ubijale.
“Kako rada bi odšla domov…” je zahlipala … In zaspala v sanje,
ki so jo vodile v prezgodnjo smrt.
Tjaša Jereb, 13 let
Kamnik, 9. Marec 2004
VIDICA (DO,DO,)
VIDICIN DAN
Vidica je spala na podstrešju. Pa se je zbudila. Videla je lestev,
ki pelje z okna proti tlem. Vidica zleze po lestvi in zagleda
traktor: "Zanimiva mašina!"
In zleze gor. Kmet je pustil ključ. Vida ga premakne in TRAKTOR
ZAČNE
TK TK TK TK TK TK TK TR TR TR TR TR TR!!
Vida vidi ročico, misli, da je ropotuljica. Vidica potegne ročico
k sebi, to je pa vzvratno. Za sabo imata Vida in traktor pločevinaste
sode, polne NAFTE IN KATRANA. Traktor trešči v sode, sodi zletijo
v kletna vrata, traktor pa trešči z Vido vred v sode in v vrata
in razbije 5 cevi za toplo vodo, 10 sodov za vino, popoka 12 novih
šip, razbije centralno kurjavo. In nazadnje trešči v steno.
Martin Manson, 2.c
OŠ Spodnja Šiška,
Ljubljana, 23. Januar 2004
MOJA SESTRICA VIDA (DO DO)
Vida ob dvanajstih ponoči v stajici pleše njen nočni ples "Do,
do, mama tino!"
Vida pleza po lestvi od pograda in pri tem TREŠČI na tla!!! Vida
jé vijakec. Vida hoče mamo. Vida sesa kovter in cuza avtomobilček.
Martin Manson, 2.c
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 17. januar 2004
PRVA LJUBEZEN
Zgodilo se je takoj, ko sem te prvič videla, pa čeprav samo
bežno, ko si skoraj tekel mimo mene. Pa vendar mi je zadrhtelo
srce. In ko si tako hitel mimo, sem se ozrla. Tudi ti si se. Tvoje
nebeške oči so se zazrle v moje, in takrat se je vnelo. Moja prva
ljubezen. Mislila sem, da si preveč lep...preprosto preveč popoln
zame. Vedela sem, kdo si. Vedela sem, kaj si, iz katerega razreda
si, vedela sem skoraj vse o tebi. Vendar nikdar prej nisem opazila,
da si tako popoln in da so tvoje oči tako globoke, tvoj pogled
tako čaroben. Nisem verjela, da bi lahko tvoje srce gorelo zame...vendar
je...Čez kratek čas sva postala par. Vsakič, ko si me pogledal,
so me preplavili čudoviti občutki ljubezni. Vsakič, ko si se me
dotaknil, me je preplavil val neizmerne topline. Vsakič, ko si
me poljubil, me je obšla želja po tebi, po tvoji ljubezni. S teboj
mi nikoli ni bilo dolgčas...vedno sva se imela lepo, pa četudi
sva se samo pogovarjala. Bila sem srečna kot še nikoli v življnenju.
Resnično
srečna. Ob tebi bi lahko preživela trenutek za trenutkom, uro
za uro, dan za dnevom...
Najina ljubezen se mi je zdela kot trdna vez, ki je nihče ne more
pretrgati. Pa se je vendar pretrgala. In še zdaj ne morem verjeti,
da si jo pretrgal TI. TI, ki sem te imela tako rada. Počitnice
so se končevale, in lepi trenutki, ko sva bila skupaj so bili
vse krajši. Nazadnje so bili res samo še trenutki, bežni pogledi
skozi avtomobilsko okno. Nič več. Vedno redkeje si me klical...in
vedno redkeje pogledal tako globoko kot prej...kot prvič.
...videla sem te. Videla sem te z drugo. Z zadrževanjem solz sem
ti povedala, da je konec, da vem, da imaš drugo. In ti si mi to
hladnokrvno priznal. Kako si mogel...? Še zdaj ne veš, kakšno
bolečino si pustil v mojem srcu...nisi cenil moje ljubezni...in
tega ti ne bom NIKOLI odpustila.
Martina Vučko, 12 let
Kranj, 27. november 2003
ŽALOSTNA ZGODBA O EVI
Na robu gozda ob rečici sta živela mož in žena. Imela sta kozla
in punčko Evo. Eva pa je imela najraje ježke, seveda, ker so živeli
blizu gozda. Nekega dne se je Eva šla igrat k potoku, tam jo je
čakal polž. Rekel ji je:
"Poslušaj, pojdi v gozd po mušnice!" Polž se je obrnil
in dodal: "Pojdi v mesto in jih zamenjaj za lisičke, ki jih
prodaja gospod želodar."
To je rekel in izginil. Eva je to res storila in kmalu je bila
zelo bogata. A mamina ura je odbila in žena je umrla. Eva in njen
očka sta ostala sama. Kmalu je umrl še oče in Eva je živela sama.
Kmalu je odrasla in se odselila. Zdaj je imela polne roke dela.
Potem se je postarala in umrla.
Gaja Rihar
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003
MOŽEVA ŽENA
Mož je šel v šolo, ker ni znal računati. Na poti v šolo ga je
napadla lisica, ki je imela steklino. Ko je prišel domov, ga je
zagledala žena in jo je zadela kap: "Ja, kakšen pa si! Kdo
pa te je napadel?" "Lisica!" je rekel mož.
"Se bova že jutri pogovorila!"
Zjutraj je žena prišla v sobo in mož je bil mrtev. In od takrat
je žena živela sama.
Zala Arko
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003
POLŽ IN JEŽ
Veverica je živela na hrastu, polž pa na tleh. Vsak dan sta se
igrala do noči. Nekega dne sta se skregala in sta se začela obmetavati
s kostanjem in ravno takrat je prišel kozel in je še on dobil
kostanj v glavo, da je videl vse zvezde. Jež in veverica sta spet
prijatelja in kozel je šel domov.
Leon Malić
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003
KOZEL IN VEVERIČKA
Nekoč sta živela kozel in veverička. Kozel je našel mušnico,
veverička pa želod. Tistega dne je padal sneg, veverička je hitro
stekla na sneg, toda bilo je prepozno. Sneg se je spremenil v
led, veverička je z vso silo potiskala želod v led in na koncu
ji je uspelo. Toda v ledu se je naredila razpoka, ki je šla do
ledene gore. Gora se je začela podirati, veverička je imela srečo,
da je pravočasno vzela želod iz leda. Gora ji je bila tik za petami,
skoraj bi zbežala, in ravno tedaj sta se zaleteli dve ledeni gori,
samo še mala luknja je ostala. Veverička je hitro stekla proti
luknji. Luknja se je že skoraj zaprla, veverička pa je bila tako
počasna, zato je uporabila želod kot sanke in prišla srečno skozi
gori.
David Pikš
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003
JEŽEK IN VOLK
Nekoč je živel okruten volk. Nihče se mu ni upal približati,
razen pogumnega ježka, tistega z velikimi bodicami. Z njimi je
zbodel vsakogar, ki se ga je samo dotaknil. Volk je bil tako lačen,
da je pojedel vse, kar je videl pred sabo. Videl je tudi ježka.
Ugriznil je vanj, a je od bolečine zatulil, da se je stresel ves
gozd. Od takrat naprej se ni nikoli več upal ugrizniti ježa.
Marko Andrašek
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003
ZGODBA O JEŽKU
Ježek je star pet let. Nima očka in mame. Prijateljev ima zelo
veliko. Zdaj pa si oglejmo našo zgodbo.
Nekoč je bil ježek, ki je čaral in zabaval naše prijatelje. Nekega
dne ježek ni znal več čarati. Povesil se mu je nos, ker ni več
znal spreminjati traktorja v poljsko miš in slab dim od avta v
svež zrak. Od takrat ježek ne zna več čarati.
Pia Pantič Golinar
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003
UŽALJENA MUŠNICA
Naj se predstavim: jaz sem mušnica Eva. Rada bi spoznala prijatelje.
Zdaj pa prisluhni moji zgodbi:
Nekoč je mušnica Eva iskala prijatelje. Prišla je do ježka. Prosila
ga je, če se gre z njo žogat. Ježek je grdo odvrnil:
"Ne!" in zaprl vrata. Užaljena mušnica je šla naprej.
Srečala je polžka. Vprašala ga je:
"Ali bi se šel igrat?" Zavrnil jo je in šel naprej.
Užaljena mušnica je sedla k hlodu in začela jokati.
Manca Vrtačnik
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003
DRUŽINA
Nekoč je v gozdu stala majhna koča. V njej sta živela mož in
žena s svojo hčerko Evo in butastim kozlom. Nekega dne žena reče
možu:
"Ljubi mož, odpelji kozla v vas in ga prodaj. Z denarjem,
ki ga boš prislužil, boš kupil novo ponev za kuhanje gob. Ko je
Eva to slišala, je začela jokati, ker sta bila s kozlom zelo dobra
prijatelja. Takrat sta Evina starša spoznala, da se da kuhati
tudi s staro ponvijo, pa je družina srečna.
Maja Modic
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003
GOZDNA ZGODBA
Ježek in polžek sta bila najboljša prijatelja. Vsak dan sta nabirala
gobe. Nekega dne sta zagledala moža in ženo, ki sta se obmetavala
s storži. Ko je žena zagledala polža, je rekla: "Fuj, sluz!"
In je zbežala iz gozda. In ko je mož videl ježa, je rekel:
"Beži, mrcina!"
Jež ni hotel zbežati, zato je zbežal mož. Polžek in ježek sta
imela končno mir.
Blaž Zgaga
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003
MUŠNICA
Mušnica je živela pod smreko. Okoli smreke se je sprehajal ježek
in se hranil. Nekega dne je prišel gobar in utrgal mušnico. Ko
je prišel domov, mu je žena rekla, da je prinesel strupeno gobo.
Vrnil se je v gozd pod brezo. Nabral je še storže in kostanj.
S storži je pripravil žerjavico in spekel kostanj, ki sta ga z
ženo z veseljem pojedla.
Rok Detela
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003
JEŽEK IN POLŽEK
Nekoč sta živela ježek in polžek. Šla sta v gozd. Ježek je bil
tako lačen, da je pojedel mušnico. Nekega dne sta se prepirala
in se začela obmetavati s storži. Potem sta se nehala prepirati
in spet sta postala prijatelja. Ježek je začel tako jokati od
veselja, da je nastala luža.
Miha Humar
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003
GOZD
Mož Jan je šel v gozd nabirat kostanj. Tam je videl strica na
traktorju, ki je peljal krompir in buče. Gospod je slučajno zagledal
jurčka. Nato je zagledal bobra, ki je glodal drevo. Gospod se
je sprehajal z žago, ker je odžagal petnajst dreves. Gospodu je
crknil traktor. Pustil ga je kar tam, ker je bil žalosten, ker
je moral domov.
Ko je prišel domov, je obul železne kopačke, da bo lahko igral
nogometno tekmo. Igrali so Slovenija in Kanada. Tekma se je končala
z rezultatom štiri proti dva. Sodnik Jure je moral v bolnico,
ker ga je spotaknil Zlatko Zahovič. Ta je dobil rumeni karton.
Matic Intihar
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003
JESEN
Nekoč sta živeli v gozdu veverički, ki sta bili sestri. Eni je
bilo ime Ninka, drugi pa Dudika. Potem sta se srečali Dudika in
njena prijateljica Pia. Šli sta na pijačo. Dudika je spila malinov
sok, Pia pa vodo.
Aleksandra Ivanović
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003
JEŽEK IN JAZBEC - GUSARJA
Ježek in jazbec sta bila včasih skregana, a zdaj sta prijatelja.
Ježek živi ob reki, jazbec pa tudi.
Ježek je privlekel iz kleti štiri pločevinaste sode in čez pribila
deske. Skozi sta dala jambor, na vrh droga sta zabila vodoravno
deščico in pritrdila jadro.
Ježek je peljal gusarkse potrebščine, jazbec pa polno balasta.
Poleg lesenega pomola sta šla v čoln in proslavila izplutje ladje.
Še danes plujeta po reki.
Martin Manson
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003
KOZEL JE ŠEL V GOZD
Nekega dne je živel stari dobri kozel, ki mu je bilo ime France.
In je šel na Bloke. Šel je v gozd. Takrat je zagledal mušnico.
A potem je šel še bolj globoko v gozd.
"O, smreka! Malo bom nabral smrekovih vršičkov! Rad jih imam!
Joj! Ne vem, kje sem! Izgubil sem se! Ah, bom že našel pot."
Potem je šel nabirat lisičke. Ko je nehal nabirati, se je znašel
pri svojem domu na jasi.
Domen Turek
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003
MOŽ IN ŽENA
Mož in žena sta šla v gozd nabirat gobe in kostanj. Potem sta
srečala kozla, ki mu je bilo ime Peter.
Nabirali so in nabirali, potem je začelo deževati. Stekli so k
Petrovemu domu. Jedli so palačinke in pili topel čaj. Čez tri
ure je nehalo deževati. Pa so šli naprej nabirat kostanj in gobe.
Potem so šli domov. In živeli do konca svojih dni.
Matej Podgornik Milosavljevič
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003
MOŽ IN ŽENA
Mož in žena sta šla v gozd nabirat gobe, kostanj, lešnike in
storže. Nabrala sta tri lisičke, pet jurčkov, šest maslenk. Skoraj
bi nabrala tri mušnice. Potem sta zagledala lisičko na smreki.
Potem sta naenkrat zagledala ježka. Žena je vzkliknila:
"Glej ježka in veverico!"
Uroš Batič
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003
JESENSKA LJUBEZEN
Bila je jesen, zunaj je bilo oblačno vreme, vsak čas bo začelo
deževati. Lea je sedela v fotelju v svoji sobi in čakala fanta,
ki naj bi prišel danes k njej na pijačo. Z grozo je čakala, kdaj
bo zazvonil mobitel, saj bi jo poklical Matej, njen fant. Vedela
je, da bi ji povedal, da ne more priti, saj on živi na visokem
hribu, skoraj gori, kjer je cesta pogosto zasnežena. Tam sneg
vedno malo prehiteva. S tiste gore je do njene hiše skoraj 20
km. In res, zazvonil je mobitel! Lea se je prestrašila, srce ji
je hitelo hitreje utripati. Nekaj časa je poslušala nežno zvonenje.
Spominjala se je prvega poljuba, pa tistega pisma, ki mu ga je
napisala za Valentinovo. Tako lepo ga je ovila v tisti rdeč papir...
Končno je le pograbila mobitel in pogledala nanj. Kakšna čarovnija!
Klicala jo je vendar prijateljica Sandra. Lea se je oglasila.
"Zdravo, Sandra," je nekoliko nervozno pozdravila Lea.
"Oh, Lea, že celo večnost se nisva videli! Pridi k meni na
čaj, čudovito bo, saj sem povabila tudi Ano!
"Žal mi je, vendar ne morem priti, domov sem povabila, hm,
saj veš, fanta," je hitela Lea.
"Bučka, v tem vremenu ga sigurno ne bo!"
To je Leo zelo razdražilo, zato je prekinila zvezo. Vedela je,
da jo Matej ljubi in nikoli ne bi zavrnil njenega povabila. Samo,
če se zgodi kaj res hudega.
V sobi je bila čista tišina, le male dežne kapljice, ki so že
ropotale po oknu, so motile to tišino. Lea se je še bolj zamislila.
Mislila je na Mateja in Sandro, ki jo je tako grdo zavrnila. Gotovo
je ljubosumna, saj ona nima fanta. Nekam čudne misli so ji brodile
po glavi. Nato se je zresnila in si na tiho rekla:"Ne, ne
bi smela tako zavrniti Sandro, saj sploh ni vedela, da sem povabila
Mateja in mogoče ima še prav, da Mateja danes na bo." To
misel je takoj zavrnila:"Ne, Matej bo prišel!"
Ampak, kaj bo s Sandro? Gotovo ne bo več hotela biti njena prijateljica,
saj je Sandra znana po tem, da hitro zameri. Nekoč je svoji prijateljici
Ani zamerila samo to, da ji je Sandra posodila lepo modro majico
za nastop, Ana pa ji je ni takoj naslednji dan vrnila, ker jo
je pozabila doma. Ampak sta se že takoj naslednji dan pobotali,
ko ji je Ana majico prinesla.
"Morali bi se pobotati,"je sklenila Lea. "Da, poklicala
jo bom in se ji opravičila!" Izgledalo je, da je čisto pozabila
na Mateja in njegov obisk.
Vendar dokaz, da ni, je bil:"Ampak kaj, če me ravno takrat
pokliče Matej?"
"Bo že kako!" je korajžno rekla in natipkala Sandrino
številko. Nato je čakala. Dlje, kot je čakala, da se bo oglasila
Sandra, večji cmok se ji je nabiral v grlu. Nato je morala prekiniti,
ker je nekdo potrkal na vrata. Prvo na kar je pomislila je bilo:"Mama!"
Kaj, če mame ni dobro razumela, ko je govorila, kdaj pride domov?
Rekla je namreč, da pride domov ob šestih popoldne, zdaj pa je
bila ura šele 15. Še enkrat je potrkalo. Šele potem so se ji misli
razjasnile in takoj je vedela da je prišel - kdo drug kot Matej!
Matej!
Vedela je, da je ne bi pustil same. In v tem vremenu... Vse je
žrtoval zanjo.
Potrkalo je še enkrat in izza vrat se je zaslišal nekoliko zahripan
Matejev glas:"Je kdo doma?"
Lea je takoj skočila iz naslonjača odpret vrata. Kar malo jo je
zaskrbelo, ko je slišala Matejov zaripel glas, še bolj pa, ko
ga je videla pred vrati čisto mokrega in premraženega. Počutila
se je krivo, ker ni šla takoj odpret vrat. Zdaj je vedela, da
je Matej vse žrtoval zanjo. Ko si je Matej slekel mokro vetrovko,
jo je tako močno objel, da je Lea pozabila na vse, kar se ji je
slabega zgodilo v življenju. Bilo je kot v rožicah. Njegov jopič
je dišal po vrtnicah in bil je tako mehak in topel, kot v sanjah..
"Vse si žrtoval zame,"je tiho spregovorila Lea.
Nato sta se tako strastno poljubila, da tega ni moč opisati. Tako
sanjsko. Nato sta se spogledala in zasmejala. Bilo je tako lepo!
Lea je prinesla pjačo. Marelični sok se je tako fino prilegel
romantični komediji, ki sta jo kasneje gledala. To popoldne sta
se res krasno zabavala. Proti večeru sta se morala posloviti.
Lea je naročila taxi, da bi odpeljal Mateja domov.
Še zadnjič sta se poslovila, ravno takrat pa je Lei na nosek padla
prva bela snežinka.
Teja Štefančič, 11 let
Zvodno 16b
Celje, 16. avgust 2003
KAJ JE LJUBEZEN
Ljubezen je pojem ali stvar, ki ga doživi prav vsak.
Ljubezni pravzaprav ne znam opisati - je nekaj čudovitega, prijetnega,
kot če bi bil med zvezdami v sanjskem kraju.
Včasih se ljubezen postavi na glavo in je prav težka.
Takrat opaziš, da po tvojih licih polzijo debele težke solze.
Kaj pa moremo, taka je pač LJUBEZEN.
Mateja Kranjec, 13 let
Vučja Gomila, 2. avgust 2003
NEVIDNA LJUBEZEN
...bilo je takrat, ko si se mi prvič zazrl u oči. Takrat sem
vedela, da teh oči, tega pogleda ne bom mogla nikoli pozabiti.
Pa sem ves čas vedela, da te MORAM pozabiti. In to zaradi treh
zelo pomembnih razlogov. Prvič: rad imaš mojo najboljšo prijateljico
in ona ti čustva vrača. Drugič: znan si po tem, da imaš ''vsak
mesec novo punco'' in tretjič: si moj dober prijatelj. Te tri
stvari mi ne gredo iz glave in na vso moč si želim, da te ne bi
nikoli tako dobro spoznala ter se zaljubila vate. Po drugi strani
pa sem presrečna, da si moj prijatelj.
Toda zdaj odhajaš... Končuješ osnovno šolo in dopolnil si 15 let.
Obljubljaš, da boš še prihajal na našo šolo. Jaz pa dobro vem,
kaj se bo zgodilo. Na morju boš spoznal dekle, vse bolj redko
nas boš obiskoval. Res je, da se oviješ okoli vsake... toda jaz
vseeno ne bom pozabila sladkih in hitrih poljubov, ki si mi jih
vsake toliko časa namenil. Ne bom pozabila tvojih toplih oči,
čutnih ustnic, čokoladne kože in popolne postave. Ne bom pozabila
najinega prijateljstva. Rada bi, da veš, kaj čutim do tebe, ampak
glede na najine prijateljske odnose to ni možno! Rada bi, da me
vsaj še enkrat pogledaš v oči, preden odideš iz mojega življenja.
Da tvoj topli pogled prodre v moje oči, mogoče boš takrat opazil,
kaj mi zares pomeniš.
Viki Čerček, 13 let
Ljubljana, 9. junij 2003
IN ZGODILO SE JE
Spet sedim v svoji sobi, se dolgočasim s kmečko glasbo, ki jo
vrtijo na radiu, in opazujem dežne kaplje, ki polzijo po oknu.
Že cel dan mislim nanjo in čakam, da stari spokajo na tekmo.
"Simon, midva greva. Glej, da ne bo kaj narobe, ko se vrneva."
To je bil oče, ki je stal pri vratih.
"Ne skrbi. Bral bom ali gledal televizijo. Kaj naj bi bilo
narobe?" Nadel sem si kar se da nedolžen nasmešek. Nasedel
je!
"Prav. Potem greva še na večerjo, tako da naju do enajstih
ne bo. Zaupava ti. Glej, da tega ne boš pokvaril."
"Ne bom. In do desetih bom že v postelji."
"Prav, adijo."
In že sta šla.Tekel sem na balkon, da bi se prepričal, ali je
zrak čist. Še zadnjič sem jima pomahal ter kot formula stekel
telefonirat. Poklical sem njo, Igorja in Ines. Zmenili smo se,
da pridejo čez pol ure. Od vznemirjenja me je bolel trebuh. Končno
bova spet skupaj. Na ustnice ji bom pritisnil tako sladek poljub,
da bo končno vedela, kako jo imam rad. Kliče se Gina, mlajša je
eno leto. Stara je štirinajst let, ima krasno postavo in lepe
svetle lase, ki ji pokrivajo ramena. Ines in Igor sta tudi divje
zaljubljen parček. Igor je moj najboljši prijatelj, Ines pa Ginina
najboljša prijateljica. Tako sem Gino tudi spoznal.
Končno zazvoni. Miza se šibi pod pijačo in sladkarijami, ki sem
jih pripravil ta čas. Skrite sem imel pod posteljo. Odprem vrata
in jih povabim naprej. Pet minut mine, ko se že zabavamo. Poslušamo
ROCK, od smeha se valjamo po tleh, miza pa je že tako ali drugače
na pol prazna. Na cedeju se zavrti počasen romantičen komad in
Ines in Igor se že mečkata v kotu ter si dajeta dolge sluzaste
poljube. Jaz pa zaljubljeno gledam Gino, ki mi poglede vrača.
Ne vem, kaj se je zgodilo, kot nek magnet me je privlačila. Vsak
dan je lepša, sem pomislil. Z glavo sem ji pomignil, naj gre z
mano. Brez besed mi je sledila. Končala sva v sobi, kjer sva se
začela strastno poljubljati. Počutil sem se kot v nebesih. Vendar
sem vedel, da ne smem iti dlje od poljubljanja. Vsaj zdaj še ne.
Prehitro bi vse šlo mimo in vsega pričakovanja in napetosti bi
bilo konec. Imel sem občutek, da ona misli enako. Zato sva se
ustavila, gledala, gledala, gledala... dokler ni prekinila te
mučne tišine in dejala:
"Kaj, ko bi naročili pico?"
Dneva je bilo kmalu konec in poskrbel sem, da starši za to srečanje
ne bodo nikoli zvedeli. No, mogoče čez kako leto, ko ne bo več
važno.
Nekega dne pa sem ji priznal:"Ljubim te, Gina. Preden rečeš
kaj, vedi, da mislim resno."
Gledala me je z željnimi očmi ter s premikom ustnic dejala to,
kar sem ji povedal pred pol minute. Dobesedno je ponovila moje
besede. Moje sanje so se uresničile.
IN ZGODILO SE JE. Pri meni doma, ko sta starša odšla na poslovno
srečanje. Svojih občutkov ne morem opisati. Kot bi letel. Prvič.
Z njo. Po celem telesu sem dregetal od sreče. Ko je spala, sem
jo božal po laseh in mehkih licih.
"Res imam srečo," sem si potiho rekel.
Tega dne ne bom nikoli pozabil, saj je bil najsrečnejši dan v
mojem življenju.
Laura Devetak, 14 let
Nova Gorica, 1. 6. 2003
IZGUBA PRIJATELJSTVA
Z Majo sva bili najboljši prijateljci. Že od prvega razreda.
Bila je pridna v šoli, jaz tudi, zaupali sva si vse, čisto vse.
Med nama ni bilo res nobene sence. Na koncu leta sva si vedno
obljubli, da si bova pisali in se klicali. 2 meseca... Ker je
stanovala kar precej daleč od mene, se nisva mogli nič videti.
Bile so počitnice po osmem razredu.
Vesela sem bila, ker sva se odločili za isto gimnazijo. Najprej
sva si pisali zelo pogosto, po cele strani, toliko sva si imeli
povedati. Nato sem njena pisma začela dobivati vse bolj poredko.
Pisma so bila zelo skromna, zdelo se mi je, da mi ni več tako
naklonjena, da mi ne zaupa več. Tudi klicala me skoraj ni več.
Nazadnje se ni več oglašala na moje klice, tudi na moja pisma
je nehala odgovarjati. Nekega dne pa mi je spet pisala. V pismu
je bilo na kratko opisano, da so se preselili, da se s tamkajšnjimi
dekleti in fanti zelo dobro razume. Opisovala mi je neko Evo,
ki naj bi bila menda krasna punca, s katero si vse zaupata.
Ob tem pismu sem se zamislila. Prej je bilo vse drugače. Najbolje
se je razumela z MANO, najbolj je zaupala MENI in jaz njej, vedela
je vse o MENI in jaz vse o njej, SKUPAJ sva hodili ven, v kino,
po nakupih, na zabave... Sedaj pa mi na kratko, v nekaj stavkih
pove, da se je preselila. Kar tako, kot da med nama ni bilo nič.
Solze so mi privrele v oči. Pogledala sem v pismo in prebrala
zadnji stavek, ki se je glasil:"Imam se super! Se vidiva
v šoli, Lep Pozdrav, Maja". Čudno, sem si mislila. Konec,
konec konec........ Izgubila sem dolgoletno prijateljico. Ko sva
se v šoli videli, ni rekla drugega kot - živjo. Nato se je šla
družit z drugimi sošolkami in se važila s svojim novim domom in
- celo fantom. Ko so fantje in punce iz naše razredne klape (jaz
seveda nisem bila v njej) videli, da je prej pridna in tiha Maja
postala glasna in frajerska in da ima celo fanta, so jo povabili
v svojo klapo. Od daleč sem gledala, kako so jo povabili medse.
Nekaj je odlašala, upala sem, da se ji bo končno posvetilo. "Ne,
ne, ne..." sem si govorila, saj sem vedela, kaj se v tisti
klapi dogaja, ona pa je vedela še skoraj bolje od mene. Ne...
Ne... ne, Maja ne stori tega. Vendar nazadnje je izdavila: "Da,
seveda". Šli so za neke bloke. Sledila sem jim in upala,
da me ne bodo opazili. Videla sem, kako so si razdelili cigarete
in zgrozila sem se, ko sem videla, kako Maja sproščeno kadi. Očitno
ni bilo prvič. Nato je rekla:"Tudi jaz imam nekaj za vas...
Če si upate - seveda". Iz žepa je potegnila zvitke papirja.
Prižgali so in kadili. Bila je trava. Šlo mi je na jok, ko sem
jo gledala, kako se afna. Tako obnašanje ji ni pristajalo. Ves
čas so gledali na uro. Izvedela sem, zakaj. Naenkrat je do njih
prišel starejši tip, kakih 20 jih je imel. Iz žepa je potegnil
iglo. Maja ni bila videti čisto nič prestrašena ali zgrožena,
očitno so bili zmenjeni.
"Neeeeeee!!!" Sem hotela zakričati, ampak iz sebe nisem
mogla spraviti niti besede. Vsak posebaj si je v žile vbrizgal
to tekočino. Nekaj mesecev sem odlašala. Nato sme se le odločila,
da se pogovorim z Majo o vsem tem. Njena reakcija, ko sem omenila
droge, je bila: "Ne vmešavaj se v moje življenje! Pusti me
pri miru! Tako ali tako nameravam nehati... Samo še danes bom,
nato pa bom nehala..." Videla sem, kako ji je šlo na jok.
Opazilo se je, da ji je hudo, ker je začela, ker se je delala
frajerko. Iztisnila je še:"Hvala, ker si tako dobra prijateljica."
Imela je prav, ko je rekla, da bo zadnjič. Naslednji dan sem jo
našla v zapuščenih garažah, kako je negibna ležala na tleh. Zraven
nje je bila igla. Bruhnila sem v jok. Zakaj ji nisem rekla prej?
Počutila sem se krivo. In občutek krivde me je tako tiščal, da
nisem mogla spati. Ves čas sem imela pred očmi njen obraz, njeno
zgrbljeno telo, iglo, predstavljala sem si, kako si vbrizgava
tekočino... Zakaj... Maja, zakaj si si to storila? Ko bi vedela,
kako me boli...
P.S.: Zgodba ni resnična.
Martina Vučko, 12 let
Kranj, 27. 3. 2003
VAMPIR
Vsa prepojena z veseljem sem skakajoč od sreče pritekla
iz šole. Vrgla sem se na sveže postlano posteljo, srce mi je divje
utripalo in nisem vedela, ali je to resničnost ali se utapljam
v sanjah. Uresničile so se mi sanje, sem pomislila. Ves čas sem
sanjala o njem, vsak njegov pogled je za večno pustil pečat v
mojem srcu, vsaka njegova beseda je še dolgo odmevala v moji zaljubljeni
glavi. In sedaj so ti odmevi in pečati postali resničnost. Rekel
mi je, da je zaljubljen vame. Rekel mi je, da je presrečen, ker
je te besede spravil iz sebe. In jaz mu popolnoma verjamem, saj
so tudi mene tiščale kot velik kamen. Prosil me je, kot rečemo
v šoli.
Sedaj sva bila par. Jaz in on. Dve goreči mladi srčeci sta bili
združeni in imata že jutri prvi zmenek.
Prišel je čas. Že dve uri prej sem slonela pred ogledalom in nisem
vedela, kako naj se še uredim. Moje srce je divje utripalo, ko
sem stopala proti šolskem dvorišču. On je že bil tam in me čakal.
Skoraj stekla sem do njega, objela sva se in preplavil me je čudovit
občutek topline njegovega božanskega telesa. Prijel me je za roko
in me odpeljal do neke klopice, ki je bila malce odmaknjena, kjer
naju ni nihče motil, nihče gledal.
Sedla sva na klopico in se gledala. Zazrla sem se v njegove kot
oglje črne oči, polne ljubezni. Vedela sem, kaj se bo zgodilo
in to sem si želela. Približal se mi je in se z svojimi ustnicami
dotaknil mojih. Občutek je bil božanski, kot v sanjah, želela
sem si, da bi trajal večno. Potem je ustnice odmaknil in rekel:
"Oprosti, ker moram to storiti." Nisem vedela, zakaj
gre, do naslednjega trenutka. Poljubil me je na vrat. Začutila
sem rezko bolečino in dve hladni bodici sta prodrli v moj vrat.
Nisem mogla verjeti, kaj mi je storil. Po celem telesu me je obšel
občutek, da me zmanjkuje. Ne spomnim se, kaj se je zgodilo potem.
Vem pa, kaj je bilo kasneje.
Odprla sem oči in spet zamižala. In jih spet odprla. Pred mojimi
očmi se je vse vrtelo, v sobi, kjer sem ležala, se je širil vonj
po bolnišnicah. Približala se mi je neka postava in rekla: "Vse
bo še dobro, ne skrbi," ter me pobožala po laseh. Kar nekaj
časa je trajalo, da se mi je pogled zbistril in v bližini sem
videla svoje domače.
"Kaj se je zgodilo?" Sem rekla s tihim, piskajočom glasom,
ki ga še sama nisem prepoznala.
"Vse bo še dobro," je rekla mama. Seveda bo... Sem si
mislila. Vendar mi ni šla iz glave podoba njegovih kot oglje črnih
oči, ki sem jih sedaj videla popolnoma drugače. Zakaj mi je to
storil? Zakaj, zakaj... V moji glavi je rojilo kup vprašanj. Vedela
sem samo eno: nikoli, nikoli več nočem slišati za njega - vampirja.
Nikoli več ne bom verjela v ljubezen. Ko sem se spomnila občutka,
ko sta dva zoba prodrla v moj vrat, sem se stresla in oblila me
je kurja polt. V mojem telesu je vladal občutek ponižanosti, bolečine,
nekaj me je tiščalo. Nekomu bi se morala izpovedati... Vendar...
Saj mi ne bi nihče verjel. Le kdo bi nasedel mali deklici z zgodbo
o čednem vampriju? Nihče. Nihče... Nihče mi ne bi verjel. Ta misel
še danes, ko je od tega minilo že 3 leta, povzroča nelagodje v
moji glavi, v moji duši, v mojem srcu.
Skrivnostnega vampirja nisem nikoli več videla.
Martina Vučko, 12 let
Kranj, 16. 3. 2003
ZGODBA O NESREČNI LJUBEZNI
Moje oči hrepenijo po tvojem pogledu, moje telo želi tvoj
dotik in moje ustnice so žejne tvojih poljubov, moja duša pa si
zeli TEBE. LJUBIM TE!!!
S tem, da me ljubiš, si mi dal upanje. In z upanjem lahko dosežem
karkoli. Ne da se opisati čustev do tebe tako, da bi razumel,
kaj čutim.
Čutim metulje v trebuhu, ki lahkotno plapolajo, čutim srce, ki
mi bije z nemogočo hitrostjo.Čutim mravljince, ki mi lezejo po
telesu, čutim tvoj vonj, nežen kot lahek pomladni veter. Ko pa
me pogledaš, na sebi čutim tvoj pogled, ki se kot mrzel sladoled
topi na moji vroči koži in ko na sebi začutim tvoj objem, začutim
toploto, ki naju zbližuje in nama pomaga postati eno.
Najlepše pa je, ko začutim tvoj mehak nebeški poljub na mojih
ustnicah. Takrat se mi srce zares stopi....
Potem pa prideš in mi hladnokrvno poveš, da je konec. Obrnil si
se in nisi počakal na moje besede, ampak odšel...
Konec... konec...konec...2 dni nisem spregovorila, nisem zapustila
sobe, nisem spala in skoraj nič jedla... strmela sem v steno,
kjer je visela najina slika. Tista beseda me je udarila tako močno,
da sem se sesedla. In pred očmi nisem imela nič drugega kot prazno
črnino, luknjo, ki ji ni konca. Tudi moje telo je preplavila črna
senca-osamljenost. Nisem jokala. Samo strmela sem v prazno...
po 2 dneh nisem zdržala več! Bruhnila sem v jok. Jokala sem in
jokala... in joku ni bilo konca. Ne spomnim se, kdaj sem nehala
jokati.
Čeprav sem že na začetku vedela, da se bo vse nekako končalo,
nisem mislila, da na tak način. Zdaj te sovražim iz dna duše in
si želim, da se ti nikoli ne bi pustila speljati, kajti lahko
bi vedela, da ti ne pomenim nič več kot katera koli punca, ki
si jo tako prizadel kot mene!
(zgodba ni resnična.oz se ni pripetila meni)
Viki Čerček, 13 let
Ljubljana, 12. 2. 2003
PRVA LJUBEZEN
Ko sem te tistega dne zagledala,
nisem vedela, da te bom ljubila,
iskra ljubezni se je zaiskrila,
ko po šoli sem te po več ur gledala.
Kmalu si me izpovedal ljubezen,
da me ljubiš, si za trenutek rekel,
od ljubezni sem že videla pekel,
zaljubljena čutila sem bolezen.
Za vse čase bi lahko bila srečna,
toda moral si me samo pustiti,
nikdar ti ne bom mogla odpustiti!
Zdaj osamljena, sama gledam v nebo,
v mislih te ugledam krvavega
ter si rečem:"Zaljubi se v pravega!"
Erna Hafner (14 let)
OŠ Trbovlje
Ul. Španskih borcev 9
Trbovlje, 23.1.2003
VSEM LJUDEM SE NIKOLI NE USTREŽE
Nekega dne sem se vsa vesela pripravljala na svoj enajsti rojstni
dan. Veselila sem se ga, saj sem v program dala veliko zabavnih
iger, kot so loto, kolo sreče, spomin in seveda kviz. Komaj sem
čakala svoje prijateljice
Pozvonilo je. Vsa urejena in nasmejana sem odprla vrata. Pred
mano je stala prijateljica Sara in navdušena stopila v vežo. "Pozdravljena!"
sem jo prijazno sprejela. "Kako si kaj?" "Ah! Še
kar. Moj brat je zbolel in ima vročino. Upam, da ga bo hitro minilo.
Vsekakor pa sem vesela, da si me povabila na rojstni dan. Bom
vsaj pozabila na vse to. " Voščila mi je ter izročila darilo,
potem pa sva skupaj počakali na druge. Ko smo bili že vsi zbrani,
sem jim povedala, da je na vrsti loto. Vsi skupaj so se veseli
zbrali okoli mize, na kateri je že čakala igra. Toda opazila sem
tudi kisel obraz, ki se je s težavo prešerno smehljal. Kljub temu
sem se delala, kot da ni bilo nič in se skupaj z ostalimi zabavala.
Ko so bili že vsi na vrsti, da so vlekli številke iz vrečke, sem
pripravila naslednjo igro. To je bil spomin. "To igro imam
tako rada!" se je oglasila Barbara. Vsa presrečna je odkrivala
skrivne pare in od sreče kar vriskala. Na koncu je zmagoslavno
dvignila roke v imenu zmage. Toda stari kisli obraz ni več mogel
skrivati zdolgočasenosti.
"Torta!" se je zaslišalo iz kuhinje. Mami je klicala,
da je torta že na mizi. Bila je okrogle oblike in ker imam rada
sadje, je bila seveda sadnega okusa. Kisli obraz je zatarnal:
"Ne maram sadne torte!". Usedel se je na kavč in jezno
gledal.
Zdaj vam bom razkrila, kdo je ta kisli obraz. To je moja sošolka
in prijateljica Karmen, ki je po navadi vesele narave. Ko smo
pojedli, je oznanila, da se ji mudi in da gre domov. Zahvalila
sem se ji in nazadnje je odšla. Pomislila sem: "Kaj hočeš?
Vsem ljudem se nikoli ne ustreže!" Skupaj z drugimi prijateljicami
smo rajale še pozno v večer.
Kaja Deržič
11 let
OŠ Cvetka Golarja
Škofja Loka, 20. 1. 2003
|