PRVA LJUBEZEN

Zgodilo se je takoj, ko sem te prvič videla, pa čeprav samo bežno, ko si skoraj tekel mimo mene. Pa vendar mi je zadrhtelo srce. In ko si tako hitel mimo, sem se ozrla. Tudi ti si se. Tvoje nebeške oči so se zazrle v moje, in takrat se je vnelo. Moja prva ljubezen. Mislila sem, da si preveč lep...preprosto preveč popoln zame. Vedela sem, kdo si. Vedela sem, kaj si, iz katerega razreda si, vedela sem skoraj vse o tebi. Vendar nikdar prej nisem opazila, da si tako popoln in da so tvoje oči tako globoke, tvoj pogled tako čaroben. Nisem verjela, da bi lahko tvoje srce gorelo zame...vendar je...Čez kratek čas sva postala par. Vsakič, ko si me pogledal, so me preplavili čudoviti občutki ljubezni. Vsakič, ko si se me dotaknil, me je preplavil val neizmerne topline. Vsakič, ko si me poljubil, me je obšla želja po tebi, po tvoji ljubezni. S teboj mi nikoli ni bilo dolgčas...vedno sva se imela lepo, pa četudi sva se samo pogovarjala. Bila sem srečna kot še nikoli v življnenju. Resnično
srečna. Ob tebi bi lahko preživela trenutek za trenutkom, uro za uro, dan za dnevom...
Najina ljubezen se mi je zdela kot trdna vez, ki je nihče ne more pretrgati. Pa se je vendar pretrgala. In še zdaj ne morem verjeti, da si jo pretrgal TI. TI, ki sem te imela tako rada. Počitnice so se končevale, in lepi trenutki, ko sva bila skupaj so bili vse krajši. Nazadnje so bili res samo še trenutki, bežni pogledi skozi avtomobilsko okno. Nič več. Vedno redkeje si me klical...in vedno redkeje pogledal tako globoko kot prej...kot prvič.
...videla sem te. Videla sem te z drugo. Z zadrževanjem solz sem ti povedala, da je konec, da vem, da imaš drugo. In ti si mi to hladnokrvno priznal. Kako si mogel...? Še zdaj ne veš, kakšno bolečino si pustil v mojem srcu...nisi cenil moje ljubezni...in tega ti ne bom NIKOLI odpustila.

Martina Vučko, 12 let
Kranj, 27. november 2003

ŽALOSTNA ZGODBA O EVI

Na robu gozda ob rečici sta živela mož in žena. Imela sta kozla in punčko Evo. Eva pa je imela najraje ježke, seveda, ker so živeli blizu gozda. Nekega dne se je Eva šla igrat k potoku, tam jo je čakal polž. Rekel ji je:
"Poslušaj, pojdi v gozd po mušnice!" Polž se je obrnil in dodal: "Pojdi v mesto in jih zamenjaj za lisičke, ki jih prodaja gospod želodar."
To je rekel in izginil. Eva je to res storila in kmalu je bila zelo bogata. A mamina ura je odbila in žena je umrla. Eva in njen očka sta ostala sama. Kmalu je umrl še oče in Eva je živela sama. Kmalu je odrasla in se odselila. Zdaj je imela polne roke dela. Potem se je postarala in umrla.

Gaja Rihar
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003

MOŽEVA ŽENA

Mož je šel v šolo, ker ni znal računati. Na poti v šolo ga je napadla lisica, ki je imela steklino. Ko je prišel domov, ga je zagledala žena in jo je zadela kap: "Ja, kakšen pa si! Kdo pa te je napadel?" "Lisica!" je rekel mož.
"Se bova že jutri pogovorila!"
Zjutraj je žena prišla v sobo in mož je bil mrtev. In od takrat je žena živela sama.

Zala Arko
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003

POLŽ IN JEŽ

Veverica je živela na hrastu, polž pa na tleh. Vsak dan sta se igrala do noči. Nekega dne sta se skregala in sta se začela obmetavati s kostanjem in ravno takrat je prišel kozel in je še on dobil kostanj v glavo, da je videl vse zvezde. Jež in veverica sta spet prijatelja in kozel je šel domov.

Leon Malić
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003

KOZEL IN VEVERIČKA

Nekoč sta živela kozel in veverička. Kozel je našel mušnico, veverička pa želod. Tistega dne je padal sneg, veverička je hitro stekla na sneg, toda bilo je prepozno. Sneg se je spremenil v led, veverička je z vso silo potiskala želod v led in na koncu ji je uspelo. Toda v ledu se je naredila razpoka, ki je šla do ledene gore. Gora se je začela podirati, veverička je imela srečo, da je pravočasno vzela želod iz leda. Gora ji je bila tik za petami, skoraj bi zbežala, in ravno tedaj sta se zaleteli dve ledeni gori, samo še mala luknja je ostala. Veverička je hitro stekla proti luknji. Luknja se je že skoraj zaprla, veverička pa je bila tako počasna, zato je uporabila želod kot sanke in prišla srečno skozi gori.

David Pikš
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003

JEŽEK IN VOLK

Nekoč je živel okruten volk. Nihče se mu ni upal približati, razen pogumnega ježka, tistega z velikimi bodicami. Z njimi je zbodel vsakogar, ki se ga je samo dotaknil. Volk je bil tako lačen, da je pojedel vse, kar je videl pred sabo. Videl je tudi ježka. Ugriznil je vanj, a je od bolečine zatulil, da se je stresel ves gozd. Od takrat naprej se ni nikoli več upal ugrizniti ježa.

Marko Andrašek
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003

Ježek je star pet let. Nima očka in mame. Prijateljev ima zelo veliko. Zdaj pa si oglejmo našo zgodbo.
Nekoč je bil ježek, ki je čaral in zabaval naše prijatelje. Nekega dne ježek ni znal več čarati. Povesil se mu je nos, ker ni več znal spreminjati traktorja v poljsko miš in slab dim od avta v svež zrak. Od takrat ježek ne zna več čarati.

Pia Pantič Golinar
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003

UŽALJENA MUŠNICA

Naj se predstavim: jaz sem mušnica Eva. Rada bi spoznala prijatelje. Zdaj pa prisluhni moji zgodbi:
Nekoč je mušnica Eva iskala prijatelje. Prišla je do ježka. Prosila ga je, če se gre z njo žogat. Ježek je grdo odvrnil:
"Ne!" in zaprl vrata. Užaljena mušnica je šla naprej. Srečala je polžka. Vprašala ga je:
"Ali bi se šel igrat?" Zavrnil jo je in šel naprej. Užaljena mušnica je sedla k hlodu in začela jokati.

Manca Vrtačnik
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003

DRUŽINA

Nekoč je v gozdu stala majhna koča. V njej sta živela mož in žena s svojo hčerko Evo in butastim kozlom. Nekega dne žena reče možu:
"Ljubi mož, odpelji kozla v vas in ga prodaj. Z denarjem, ki ga boš prislužil, boš kupil novo ponev za kuhanje gob. Ko je Eva to slišala, je začela jokati, ker sta bila s kozlom zelo dobra prijatelja. Takrat sta Evina starša spoznala, da se da kuhati tudi s staro ponvijo, pa je družina srečna.

Maja Modic
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003

GOZDNA ZGODBA

Ježek in polžek sta bila najboljša prijatelja. Vsak dan sta nabirala gobe. Nekega dne sta zagledala moža in ženo, ki sta se obmetavala s storži. Ko je žena zagledala polža, je rekla: "Fuj, sluz!" In je zbežala iz gozda. In ko je mož videl ježa, je rekel:
"Beži, mrcina!"
Jež ni hotel zbežati, zato je zbežal mož. Polžek in ježek sta imela končno mir.

Blaž Zgaga
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003

MUŠNICA

Mušnica je živela pod smreko. Okoli smreke se je sprehajal ježek in se hranil. Nekega dne je prišel gobar in utrgal mušnico. Ko je prišel domov, mu je žena rekla, da je prinesel strupeno gobo. Vrnil se je v gozd pod brezo. Nabral je še storže in kostanj. S storži je pripravil žerjavico in spekel kostanj, ki sta ga z ženo z veseljem pojedla.

JEŽEK IN POLŽEK

Nekoč sta živela ježek in polžek. Šla sta v gozd. Ježek je bil tako lačen, da je pojedel mušnico. Nekega dne sta se prepirala in se začela obmetavati s storži. Potem sta se nehala prepirati in spet sta postala prijatelja. Ježek je začel tako jokati od veselja, da je nastala luža.

Miha Humar
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003

GOZD

Mož Jan je šel v gozd nabirat kostanj. Tam je videl strica na traktorju, ki je peljal krompir in buče. Gospod je slučajno zagledal jurčka. Nato je zagledal bobra, ki je glodal drevo. Gospod se je sprehajal z žago, ker je odžagal petnajst dreves. Gospodu je crknil traktor. Pustil ga je kar tam, ker je bil žalosten, ker je moral domov.
Ko je prišel domov, je obul železne kopačke, da bo lahko igral nogometno tekmo. Igrali so Slovenija in Kanada. Tekma se je končala z rezultatom štiri proti dva. Sodnik Jure je moral v bolnico, ker ga je spotaknil Zlatko Zahovič. Ta je dobil rumeni karton.

Matic Intihar
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003

JESEN

Nekoč sta živeli v gozdu veverički, ki sta bili sestri. Eni je bilo ime Ninka, drugi pa Dudika. Potem sta se srečali Dudika in njena prijateljica Pia. Šli sta na pijačo. Dudika je spila malinov sok, Pia pa vodo.

Aleksandra Ivanović
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003

JEŽEK IN JAZBEC - GUSARJA

Ježek in jazbec sta bila včasih skregana, a zdaj sta prijatelja. Ježek živi ob reki, jazbec pa tudi.
Ježek je privlekel iz kleti štiri pločevinaste sode in čez pribila deske. Skozi sta dala jambor, na vrh droga sta zabila vodoravno deščico in pritrdila jadro.
Ježek je peljal gusarkse potrebščine, jazbec pa polno balasta. Poleg lesenega pomola sta šla v čoln in proslavila izplutje ladje.
Še danes plujeta po reki.

Martin Manson
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003

KOZEL JE ŠEL V GOZD

Nekega dne je živel stari dobri kozel, ki mu je bilo ime France. In je šel na Bloke. Šel je v gozd. Takrat je zagledal mušnico. A potem je šel še bolj globoko v gozd.
"O, smreka! Malo bom nabral smrekovih vršičkov! Rad jih imam! Joj! Ne vem, kje sem! Izgubil sem se! Ah, bom že našel pot."
Potem je šel nabirat lisičke. Ko je nehal nabirati, se je znašel pri svojem domu na jasi.

Domen Turek
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003

MOŽ IN ŽENA

Mož in žena sta šla v gozd nabirat gobe in kostanj. Potem sta srečala kozla, ki mu je bilo ime Peter.
Nabirali so in nabirali, potem je začelo deževati. Stekli so k Petrovemu domu. Jedli so palačinke in pili topel čaj. Čez tri ure je nehalo deževati. Pa so šli naprej nabirat kostanj in gobe. Potem so šli domov. In živeli do konca svojih dni.

Matej Podgornik Milosavljevič
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003

MOŽ IN ŽENA

Mož in žena sta šla v gozd nabirat gobe, kostanj, lešnike in storže. Nabrala sta tri lisičke, pet jurčkov, šest maslenk. Skoraj bi nabrala tri mušnice. Potem sta zagledala lisičko na smreki. Potem sta naenkrat zagledala ježka. Žena je vzkliknila:
"Glej ježka in veverico!"

Uroš Batič
2.c OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 4. oktober 2003

JESENSKA LJUBEZEN

Bila je jesen, zunaj je bilo oblačno vreme, vsak čas bo začelo deževati. Lea je sedela v fotelju v svoji sobi in čakala fanta, ki naj bi prišel danes k njej na pijačo. Z grozo je čakala, kdaj bo zazvonil mobitel, saj bi jo poklical Matej, njen fant. Vedela je, da bi ji povedal, da ne more priti, saj on živi na visokem hribu, skoraj gori, kjer je cesta pogosto zasnežena. Tam sneg vedno malo prehiteva. S tiste gore je do njene hiše skoraj 20 km. In res, zazvonil je mobitel! Lea se je prestrašila, srce ji je hitelo hitreje utripati. Nekaj časa je poslušala nežno zvonenje. Spominjala se je prvega poljuba, pa tistega pisma, ki mu ga je napisala za Valentinovo. Tako lepo ga je ovila v tisti rdeč papir... Končno je le pograbila mobitel in pogledala nanj. Kakšna čarovnija! Klicala jo je vendar prijateljica Sandra. Lea se je oglasila.
"Zdravo, Sandra," je nekoliko nervozno pozdravila Lea.
"Oh, Lea, že celo večnost se nisva videli! Pridi k meni na čaj, čudovito bo, saj sem povabila tudi Ano!
"Žal mi je, vendar ne morem priti, domov sem povabila, hm, saj veš, fanta," je hitela Lea.
"Bučka, v tem vremenu ga sigurno ne bo!"
To je Leo zelo razdražilo, zato je prekinila zvezo. Vedela je, da jo Matej ljubi in nikoli ne bi zavrnil njenega povabila. Samo, če se zgodi kaj res hudega.
V sobi je bila čista tišina, le male dežne kapljice, ki so že ropotale po oknu, so motile to tišino. Lea se je še bolj zamislila. Mislila je na Mateja in Sandro, ki jo je tako grdo zavrnila. Gotovo je ljubosumna, saj ona nima fanta. Nekam čudne misli so ji brodile po glavi. Nato se je zresnila in si na tiho rekla:"Ne, ne bi smela tako zavrniti Sandro, saj sploh ni vedela, da sem povabila Mateja in mogoče ima še prav, da Mateja danes na bo." To misel je takoj zavrnila:"Ne, Matej bo prišel!"
Ampak, kaj bo s Sandro? Gotovo ne bo več hotela biti njena prijateljica, saj je Sandra znana po tem, da hitro zameri. Nekoč je svoji prijateljici Ani zamerila samo to, da ji je Sandra posodila lepo modro majico za nastop, Ana pa ji je ni takoj naslednji dan vrnila, ker jo je pozabila doma. Ampak sta se že takoj naslednji dan pobotali, ko ji je Ana majico prinesla.
"Morali bi se pobotati,"je sklenila Lea. "Da, poklicala jo bom in se ji opravičila!" Izgledalo je, da je čisto pozabila na Mateja in njegov obisk.
Vendar dokaz, da ni, je bil:"Ampak kaj, če me ravno takrat pokliče Matej?"
"Bo že kako!" je korajžno rekla in natipkala Sandrino številko. Nato je čakala. Dlje, kot je čakala, da se bo oglasila Sandra, večji cmok se ji je nabiral v grlu. Nato je morala prekiniti, ker je nekdo potrkal na vrata. Prvo na kar je pomislila je bilo:"Mama!"
Kaj, če mame ni dobro razumela, ko je govorila, kdaj pride domov? Rekla je namreč, da pride domov ob šestih popoldne, zdaj pa je bila ura šele 15. Še enkrat je potrkalo. Šele potem so se ji misli razjasnile in takoj je vedela da je prišel - kdo drug kot Matej! Matej!
Vedela je, da je ne bi pustil same. In v tem vremenu... Vse je žrtoval zanjo.
Potrkalo je še enkrat in izza vrat se je zaslišal nekoliko zahripan Matejev glas:"Je kdo doma?"
Lea je takoj skočila iz naslonjača odpret vrata. Kar malo jo je zaskrbelo, ko je slišala Matejov zaripel glas, še bolj pa, ko ga je videla pred vrati čisto mokrega in premraženega. Počutila se je krivo, ker ni šla takoj odpret vrat. Zdaj je vedela, da je Matej vse žrtoval zanjo. Ko si je Matej slekel mokro vetrovko, jo je tako močno objel, da je Lea pozabila na vse, kar se ji je slabega zgodilo v življenju. Bilo je kot v rožicah. Njegov jopič je dišal po vrtnicah in bil je tako mehak in topel, kot v sanjah..
"Vse si žrtoval zame,"je tiho spregovorila Lea.
Nato sta se tako strastno poljubila, da tega ni moč opisati. Tako sanjsko. Nato sta se spogledala in zasmejala. Bilo je tako lepo!
Lea je prinesla pjačo. Marelični sok se je tako fino prilegel romantični komediji, ki sta jo kasneje gledala. To popoldne sta se res krasno zabavala. Proti večeru sta se morala posloviti. Lea je naročila taxi, da bi odpeljal Mateja domov.
Še zadnjič sta se poslovila, ravno takrat pa je Lei na nosek padla prva bela snežinka.

Teja Štefančič, 11 let
Zvodno 16b
Celje, 16. avgust 2003

KAJ JE LJUBEZEN

Ljubezen je pojem ali stvar, ki ga doživi prav vsak.
Ljubezni pravzaprav ne znam opisati - je nekaj čudovitega, prijetnega, kot če bi bil med zvezdami v sanjskem kraju.
Včasih se ljubezen postavi na glavo in je prav težka.
Takrat opaziš, da po tvojih licih polzijo debele težke solze.
Kaj pa moremo, taka je pač LJUBEZEN.

Mateja Kranjec, 13 let
Vučja Gomila, 2. avgust 2003

NEVIDNA LJUBEZEN

...bilo je takrat, ko si se mi prvič zazrl u oči. Takrat sem vedela, da teh oči, tega pogleda ne bom mogla nikoli pozabiti. Pa sem ves čas vedela, da te MORAM pozabiti. In to zaradi treh zelo pomembnih razlogov. Prvič: rad imaš mojo najboljšo prijateljico in ona ti čustva vrača. Drugič: znan si po tem, da imaš ''vsak mesec novo punco'' in tretjič: si moj dober prijatelj. Te tri stvari mi ne gredo iz glave in na vso moč si želim, da te ne bi nikoli tako dobro spoznala ter se zaljubila vate. Po drugi strani pa sem presrečna, da si moj prijatelj.
Toda zdaj odhajaš... Končuješ osnovno šolo in dopolnil si 15 let. Obljubljaš, da boš še prihajal na našo šolo. Jaz pa dobro vem, kaj se bo zgodilo. Na morju boš spoznal dekle, vse bolj redko nas boš obiskoval. Res je, da se oviješ okoli vsake... toda jaz vseeno ne bom pozabila sladkih in hitrih poljubov, ki si mi jih vsake toliko časa namenil. Ne bom pozabila tvojih toplih oči, čutnih ustnic, čokoladne kože in popolne postave. Ne bom pozabila najinega prijateljstva. Rada bi, da veš, kaj čutim do tebe, ampak glede na najine prijateljske odnose to ni možno! Rada bi, da me vsaj še enkrat pogledaš v oči, preden odideš iz mojega življenja. Da tvoj topli pogled prodre v moje oči, mogoče boš takrat opazil, kaj mi zares pomeniš.

Viki Čerček, 13 let
Ljubljana, 9. junij 2003

IN ZGODILO SE JE

Spet sedim v svoji sobi, se dolgočasim s kmečko glasbo, ki jo vrtijo na radiu, in opazujem dežne kaplje, ki polzijo po oknu. Že cel dan mislim nanjo in čakam, da stari spokajo na tekmo.
"Simon, midva greva. Glej, da ne bo kaj narobe, ko se vrneva." To je bil oče, ki je stal pri vratih.
"Ne skrbi. Bral bom ali gledal televizijo. Kaj naj bi bilo narobe?" Nadel sem si kar se da nedolžen nasmešek. Nasedel je!
"Prav. Potem greva še na večerjo, tako da naju do enajstih ne bo. Zaupava ti. Glej, da tega ne boš pokvaril."
"Ne bom. In do desetih bom že v postelji."
"Prav, adijo."
In že sta šla.Tekel sem na balkon, da bi se prepričal, ali je zrak čist. Še zadnjič sem jima pomahal ter kot formula stekel telefonirat. Poklical sem njo, Igorja in Ines. Zmenili smo se, da pridejo čez pol ure. Od vznemirjenja me je bolel trebuh. Končno bova spet skupaj. Na ustnice ji bom pritisnil tako sladek poljub, da bo končno vedela, kako jo imam rad. Kliče se Gina, mlajša je eno leto. Stara je štirinajst let, ima krasno postavo in lepe svetle lase, ki ji pokrivajo ramena. Ines in Igor sta tudi divje zaljubljen parček. Igor je moj najboljši prijatelj, Ines pa Ginina najboljša prijateljica. Tako sem Gino tudi spoznal.
Končno zazvoni. Miza se šibi pod pijačo in sladkarijami, ki sem jih pripravil ta čas. Skrite sem imel pod posteljo. Odprem vrata in jih povabim naprej. Pet minut mine, ko se že zabavamo. Poslušamo ROCK, od smeha se valjamo po tleh, miza pa je že tako ali drugače na pol prazna. Na cedeju se zavrti počasen romantičen komad in Ines in Igor se že mečkata v kotu ter si dajeta dolge sluzaste poljube. Jaz pa zaljubljeno gledam Gino, ki mi poglede vrača. Ne vem, kaj se je zgodilo, kot nek magnet me je privlačila. Vsak dan je lepša, sem pomislil. Z glavo sem ji pomignil, naj gre z mano. Brez besed mi je sledila. Končala sva v sobi, kjer sva se začela strastno poljubljati. Počutil sem se kot v nebesih. Vendar sem vedel, da ne smem iti dlje od poljubljanja. Vsaj zdaj še ne. Prehitro bi vse šlo mimo in vsega pričakovanja in napetosti bi bilo konec. Imel sem občutek, da ona misli enako. Zato sva se ustavila, gledala, gledala, gledala... dokler ni prekinila te mučne tišine in dejala:
"Kaj, ko bi naročili pico?"
Dneva je bilo kmalu konec in poskrbel sem, da starši za to srečanje ne bodo nikoli zvedeli. No, mogoče čez kako leto, ko ne bo več važno.
Nekega dne pa sem ji priznal:"Ljubim te, Gina. Preden rečeš kaj, vedi, da mislim resno."
Gledala me je z željnimi očmi ter s premikom ustnic dejala to, kar sem ji povedal pred pol minute. Dobesedno je ponovila moje besede. Moje sanje so se uresničile.
IN ZGODILO SE JE. Pri meni doma, ko sta starša odšla na poslovno srečanje. Svojih občutkov ne morem opisati. Kot bi letel. Prvič. Z njo. Po celem telesu sem dregetal od sreče. Ko je spala, sem jo božal po laseh in mehkih licih.
"Res imam srečo," sem si potiho rekel.
Tega dne ne bom nikoli pozabil, saj je bil najsrečnejši dan v mojem življenju.

Laura Devetak, 14 let
Nova Gorica, 1. 6. 2003

IZGUBA PRIJATELJSTVA

Z Majo sva bili najboljši prijateljci. Že od prvega razreda. Bila je pridna v šoli, jaz tudi, zaupali sva si vse, čisto vse. Med nama ni bilo res nobene sence. Na koncu leta sva si vedno obljubli, da si bova pisali in se klicali. 2 meseca... Ker je stanovala kar precej daleč od mene, se nisva mogli nič videti. Bile so počitnice po osmem razredu.
Vesela sem bila, ker sva se odločili za isto gimnazijo. Najprej sva si pisali zelo pogosto, po cele strani, toliko sva si imeli povedati. Nato sem njena pisma začela dobivati vse bolj poredko. Pisma so bila zelo skromna, zdelo se mi je, da mi ni več tako naklonjena, da mi ne zaupa več. Tudi klicala me skoraj ni več. Nazadnje se ni več oglašala na moje klice, tudi na moja pisma je nehala odgovarjati. Nekega dne pa mi je spet pisala. V pismu je bilo na kratko opisano, da so se preselili, da se s tamkajšnjimi dekleti in fanti zelo dobro razume. Opisovala mi je neko Evo, ki naj bi bila menda krasna punca, s katero si vse zaupata.
Ob tem pismu sem se zamislila. Prej je bilo vse drugače. Najbolje se je razumela z MANO, najbolj je zaupala MENI in jaz njej, vedela je vse o MENI in jaz vse o njej, SKUPAJ sva hodili ven, v kino, po nakupih, na zabave... Sedaj pa mi na kratko, v nekaj stavkih pove, da se je preselila. Kar tako, kot da med nama ni bilo nič. Solze so mi privrele v oči. Pogledala sem v pismo in prebrala zadnji stavek, ki se je glasil:"Imam se super! Se vidiva v šoli, Lep Pozdrav, Maja". Čudno, sem si mislila. Konec, konec konec........ Izgubila sem dolgoletno prijateljico. Ko sva se v šoli videli, ni rekla drugega kot - živjo. Nato se je šla družit z drugimi sošolkami in se važila s svojim novim domom in - celo fantom. Ko so fantje in punce iz naše razredne klape (jaz seveda nisem bila v njej) videli, da je prej pridna in tiha Maja postala glasna in frajerska in da ima celo fanta, so jo povabili v svojo klapo. Od daleč sem gledala, kako so jo povabili medse. Nekaj je odlašala, upala sem, da se ji bo končno posvetilo. "Ne, ne, ne..." sem si govorila, saj sem vedela, kaj se v tisti klapi dogaja, ona pa je vedela še skoraj bolje od mene. Ne... Ne... ne, Maja ne stori tega. Vendar nazadnje je izdavila: "Da, seveda". Šli so za neke bloke. Sledila sem jim in upala, da me ne bodo opazili. Videla sem, kako so si razdelili cigarete in zgrozila sem se, ko sem videla, kako Maja sproščeno kadi. Očitno ni bilo prvič. Nato je rekla:"Tudi jaz imam nekaj za vas... Če si upate - seveda". Iz žepa je potegnila zvitke papirja. Prižgali so in kadili. Bila je trava. Šlo mi je na jok, ko sem jo gledala, kako se afna. Tako obnašanje ji ni pristajalo. Ves čas so gledali na uro. Izvedela sem, zakaj. Naenkrat je do njih prišel starejši tip, kakih 20 jih je imel. Iz žepa je potegnil iglo. Maja ni bila videti čisto nič prestrašena ali zgrožena, očitno so bili zmenjeni.
"Neeeeeee!!!" Sem hotela zakričati, ampak iz sebe nisem mogla spraviti niti besede. Vsak posebaj si je v žile vbrizgal to tekočino. Nekaj mesecev sem odlašala. Nato sme se le odločila, da se pogovorim z Majo o vsem tem. Njena reakcija, ko sem omenila droge, je bila: "Ne vmešavaj se v moje življenje! Pusti me pri miru! Tako ali tako nameravam nehati... Samo še danes bom, nato pa bom nehala..." Videla sem, kako ji je šlo na jok. Opazilo se je, da ji je hudo, ker je začela, ker se je delala frajerko. Iztisnila je še:"Hvala, ker si tako dobra prijateljica."
Imela je prav, ko je rekla, da bo zadnjič. Naslednji dan sem jo našla v zapuščenih garažah, kako je negibna ležala na tleh. Zraven nje je bila igla. Bruhnila sem v jok. Zakaj ji nisem rekla prej? Počutila sem se krivo. In občutek krivde me je tako tiščal, da nisem mogla spati. Ves čas sem imela pred očmi njen obraz, njeno zgrbljeno telo, iglo, predstavljala sem si, kako si vbrizgava tekočino... Zakaj... Maja, zakaj si si to storila? Ko bi vedela, kako me boli...

P.S.: Zgodba ni resnična.
Martina Vučko, 12 let
Kranj, 27. 3. 2003

VAMPIR

Vsa prepojena z veseljem sem skakajoč od sreče pritekla iz šole. Vrgla sem se na sveže postlano posteljo, srce mi je divje utripalo in nisem vedela, ali je to resničnost ali se utapljam v sanjah. Uresničile so se mi sanje, sem pomislila. Ves čas sem sanjala o njem, vsak njegov pogled je za večno pustil pečat v mojem srcu, vsaka njegova beseda je še dolgo odmevala v moji zaljubljeni glavi. In sedaj so ti odmevi in pečati postali resničnost. Rekel mi je, da je zaljubljen vame. Rekel mi je, da je presrečen, ker je te besede spravil iz sebe. In jaz mu popolnoma verjamem, saj so tudi mene tiščale kot velik kamen. Prosil me je, kot rečemo v šoli.
Sedaj sva bila par. Jaz in on. Dve goreči mladi srčeci sta bili združeni in imata že jutri prvi zmenek.
Prišel je čas. Že dve uri prej sem slonela pred ogledalom in nisem vedela, kako naj se še uredim. Moje srce je divje utripalo, ko sem stopala proti šolskem dvorišču. On je že bil tam in me čakal. Skoraj stekla sem do njega, objela sva se in preplavil me je čudovit občutek topline njegovega božanskega telesa. Prijel me je za roko in me odpeljal do neke klopice, ki je bila malce odmaknjena, kjer naju ni nihče motil, nihče gledal.
Sedla sva na klopico in se gledala. Zazrla sem se v njegove kot oglje črne oči, polne ljubezni. Vedela sem, kaj se bo zgodilo in to sem si želela. Približal se mi je in se z svojimi ustnicami dotaknil mojih. Občutek je bil božanski, kot v sanjah, želela sem si, da bi trajal večno. Potem je ustnice odmaknil in rekel: "Oprosti, ker moram to storiti." Nisem vedela, zakaj gre, do naslednjega trenutka. Poljubil me je na vrat. Začutila sem rezko bolečino in dve hladni bodici sta prodrli v moj vrat. Nisem mogla verjeti, kaj mi je storil. Po celem telesu me je obšel občutek, da me zmanjkuje. Ne spomnim se, kaj se je zgodilo potem.
Vem pa, kaj je bilo kasneje.
Odprla sem oči in spet zamižala. In jih spet odprla. Pred mojimi očmi se je vse vrtelo, v sobi, kjer sem ležala, se je širil vonj po bolnišnicah. Približala se mi je neka postava in rekla: "Vse bo še dobro, ne skrbi," ter me pobožala po laseh. Kar nekaj časa je trajalo, da se mi je pogled zbistril in v bližini sem videla svoje domače.
"Kaj se je zgodilo?" Sem rekla s tihim, piskajočom glasom, ki ga še sama nisem prepoznala.
"Vse bo še dobro," je rekla mama. Seveda bo... Sem si mislila. Vendar mi ni šla iz glave podoba njegovih kot oglje črnih oči, ki sem jih sedaj videla popolnoma drugače. Zakaj mi je to storil? Zakaj, zakaj... V moji glavi je rojilo kup vprašanj. Vedela sem samo eno: nikoli, nikoli več nočem slišati za njega - vampirja. Nikoli več ne bom verjela v ljubezen. Ko sem se spomnila občutka, ko sta dva zoba prodrla v moj vrat, sem se stresla in oblila me je kurja polt. V mojem telesu je vladal občutek ponižanosti, bolečine, nekaj me je tiščalo. Nekomu bi se morala izpovedati... Vendar... Saj mi ne bi nihče verjel. Le kdo bi nasedel mali deklici z zgodbo o čednem vampriju? Nihče. Nihče... Nihče mi ne bi verjel. Ta misel še danes, ko je od tega minilo že 3 leta, povzroča nelagodje v moji glavi, v moji duši, v mojem srcu.
Skrivnostnega vampirja nisem nikoli več videla.

Martina Vučko, 12 let
Kranj, 16. 3. 2003

ZGODBA O NESREČNI LJUBEZNI

Moje oči hrepenijo po tvojem pogledu, moje telo želi tvoj dotik in moje ustnice so žejne tvojih poljubov, moja duša pa si zeli TEBE. LJUBIM TE!!!
S tem, da me ljubiš, si mi dal upanje. In z upanjem lahko dosežem karkoli. Ne da se opisati čustev do tebe tako, da bi razumel, kaj čutim.
Čutim metulje v trebuhu, ki lahkotno plapolajo, čutim srce, ki mi bije z nemogočo hitrostjo.Čutim mravljince, ki mi lezejo po telesu, čutim tvoj vonj, nežen kot lahek pomladni veter. Ko pa me pogledaš, na sebi čutim tvoj pogled, ki se kot mrzel sladoled topi na moji vroči koži in ko na sebi začutim tvoj objem, začutim toploto, ki naju zbližuje in nama pomaga postati eno.
Najlepše pa je, ko začutim tvoj mehak nebeški poljub na mojih ustnicah. Takrat se mi srce zares stopi....

Potem pa prideš in mi hladnokrvno poveš, da je konec. Obrnil si se in nisi počakal na moje besede, ampak odšel...

Konec... konec...konec...2 dni nisem spregovorila, nisem zapustila sobe, nisem spala in skoraj nič jedla... strmela sem v steno, kjer je visela najina slika. Tista beseda me je udarila tako močno, da sem se sesedla. In pred očmi nisem imela nič drugega kot prazno črnino, luknjo, ki ji ni konca. Tudi moje telo je preplavila črna senca-osamljenost. Nisem jokala. Samo strmela sem v prazno... po 2 dneh nisem zdržala več! Bruhnila sem v jok. Jokala sem in jokala... in joku ni bilo konca. Ne spomnim se, kdaj sem nehala jokati.

Čeprav sem že na začetku vedela, da se bo vse nekako končalo, nisem mislila, da na tak način. Zdaj te sovražim iz dna duše in si želim, da se ti nikoli ne bi pustila speljati, kajti lahko bi vedela, da ti ne pomenim nič več kot katera koli punca, ki si jo tako prizadel kot mene!

(zgodba ni resnična.oz se ni pripetila meni)

Viki Čerček, 13 let
Ljubljana, 12. 2. 2003

PRVA LJUBEZEN

Ko sem te tistega dne zagledala,
nisem vedela, da te bom ljubila,
iskra ljubezni se je zaiskrila,
ko po šoli sem te po več ur gledala.

Kmalu si me izpovedal ljubezen,
da me ljubiš, si za trenutek rekel,
od ljubezni sem že videla pekel,
zaljubljena čutila sem bolezen.

Za vse čase bi lahko bila srečna,
toda moral si me samo pustiti,
nikdar ti ne bom mogla odpustiti!

Zdaj osamljena, sama gledam v nebo,
v mislih te ugledam krvavega
ter si rečem:"Zaljubi se v pravega!"

Erna Hafner (14 let)
OŠ Trbovlje
Ul. Španskih borcev 9
Trbovlje, 23.1.2003

VSEM LJUDEM SE NIKOLI NE USTREŽE

Nekega dne sem se vsa vesela pripravljala na svoj enajsti rojstni dan. Veselila sem se ga, saj sem v program dala veliko zabavnih iger, kot so loto, kolo sreče, spomin in seveda kviz. Komaj sem čakala svoje prijateljice
Pozvonilo je. Vsa urejena in nasmejana sem odprla vrata. Pred mano je stala prijateljica Sara in navdušena stopila v vežo. "Pozdravljena!" sem jo prijazno sprejela. "Kako si kaj?" "Ah! Še kar. Moj brat je zbolel in ima vročino. Upam, da ga bo hitro minilo. Vsekakor pa sem vesela, da si me povabila na rojstni dan. Bom vsaj pozabila na vse to. " Voščila mi je ter izročila darilo, potem pa sva skupaj počakali na druge. Ko smo bili že vsi zbrani, sem jim povedala, da je na vrsti loto. Vsi skupaj so se veseli zbrali okoli mize, na kateri je že čakala igra. Toda opazila sem tudi kisel obraz, ki se je s težavo prešerno smehljal. Kljub temu sem se delala, kot da ni bilo nič in se skupaj z ostalimi zabavala. Ko so bili že vsi na vrsti, da so vlekli številke iz vrečke, sem pripravila naslednjo igro. To je bil spomin. "To igro imam tako rada!" se je oglasila Barbara. Vsa presrečna je odkrivala skrivne pare in od sreče kar vriskala. Na koncu je zmagoslavno dvignila roke v imenu zmage. Toda stari kisli obraz ni več mogel skrivati zdolgočasenosti.
"Torta!" se je zaslišalo iz kuhinje. Mami je klicala, da je torta že na mizi. Bila je okrogle oblike in ker imam rada sadje, je bila seveda sadnega okusa. Kisli obraz je zatarnal: "Ne maram sadne torte!". Usedel se je na kavč in jezno gledal.
Zdaj vam bom razkrila, kdo je ta kisli obraz. To je moja sošolka in prijateljica Karmen, ki je po navadi vesele narave. Ko smo pojedli, je oznanila, da se ji mudi in da gre domov. Zahvalila sem se ji in nazadnje je odšla. Pomislila sem: "Kaj hočeš? Vsem ljudem se nikoli ne ustreže!" Skupaj z drugimi prijateljicami smo rajale še pozno v večer.

Kaja Deržič
11 let
OŠ Cvetka Golarja
Škofja Loka, 20. 1. 2003