LEDENA ROŽA

Ledena roža na
oknu sameva.
Le mraz in zima
se igrata z njenimi
listi.

Ki so kot sneg
nežni in kot veter
prijetni.

Le kako krajšati čas
sebi in roži?

Jure Močnik, 3. b
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana

Nekega sončnega dne je zajec Marko priskakljal na nogometno igrišče. Počasen kot polž, je ves utrujen sedel na kamen in ker je predolgo sedel na soncu, je postal oranžne barve.
Kmalu se bo začela nogometna tekma, si je rekel oranžni zajec Marko. In res, čez deset milijard let se je tekma pričela. Na igrišče so prinesli gnilo kolerabo in eno leto po začetku tekme je prvi zajec prišel do žoge, brcnil jo je in zletela je na Korenjsko goro. Čez pet tisoč let je sodnik priskrbel novo žogo in to se je ponavljalo v neskončnost.
Toliko časa, dokler niso drugačni oranžni zajci izumrli.

Jakob Belina, 3.b
OŠ Majde Vrhovnik
Ljubljana

ČISTO DRUGAČNI ZAJCI

Zajci so vedno sive in bele barve, zato si je neki pisatelj omislil črtaste zajce.
Zajci vseh vrst so bili roza vijolično črtasti. Živeli so v črtasti deželi, v kateri je bilo vse črtasto: drevesa, hribi, gore, morja, travniki in še kaj. Nekaj časa so bili vsi veseli in zadovoljni, a kmalu se je vse zapletlo. Ker je bilo vse črtasto, je nastala prava zmešnjava. Črtasta dežela je bila od Zemlje oddaljena 50 000 km. Vsi so vedeli, da je treba nekaj storiti in vse so že poizkusili in skoraj so že vsi obupali.
Potem se je nekdo spomnil pisateljevih čarobnih besed, izrekli so jih in spet je bilo vse po starem.

Boštjan Zajec, 3.a
OŠ Majde Vrhovnik
Ljubljana

ČISTO DRUGAČNI ZAJCI

Bil je lep sončen dan. Po gozdni jasi so skakale živali vseh vrst.
Kar naenkrat pa so iz gozda prišli čisto drugačni zajci. Bili so zelene barve. Vse živali so zbežale in kričale: "NA POMOČ!" Odšle so globoko v gozd. Še mravlje so zbežale. Zeleni zajci so se zelo čudili in nato odšli.
Živali so si oddahnile in spet veselo skakale po jasi in se krmile.

Petra Mezek, 3.a
OŠ Majde Vrhovnik
Ljubljana

ČISTO DRUGAČNI ZAJCI

Ko sem šel v gozd, sem videl zelo nenavadnega zajca.
Ko sem se mu približal, sem videl, da je čisto podoben navadnemu, le da je imel štiri ušesa, šest nog in namesto kratkega repa pol metra dolg rep. Nato sem šel naprej. Ko sem pogledal v grmovje za kakšno gobo, sem videl zajca, ki je bil čisto pisan. Imel je eno uho, tri noge in zavit rep kot kakšen pujs. Potem sem se odločil, da ne bom več nabiral gob, temveč iskal te nenavadne zajce. Videl sem še nekaj takih zajcev kot sta bila ta dva. Če se pri štetju nisem zmotil, sem jih naštel dvanajst.
No, pa še tole: če ne bi imel fotoaparata, mi tega nihče ne bi verjel.

Matej Poljanec, 3.a
OŠ Majde Vrhovnik
Ljubljana

ZAJCI PROTI ZAJCEM

Živelo je 25 zajcev in 1 zajec. 25 zajcev se je igralo na igrišču. Kregali so se, kdo se bo igral na gugalnici.
Vsi zajci so imeli bele in sive kožuhe. Stepli so se, kožuhi so leteli (30 698 km) visoko v zrak. Nenadoma so se nehali tepsti in so se spraševali, zakaj so se sploh začeli. Potem je iz mavričnega gozda prilomastil čisto majhen, pisan zajček. Imel je čisto zglajeno dlako. Oni pa so imeli čisto razcefrano dlako. Zajček je z debelimi očmi gledal razcefrane zajce. Majhen zajček je prišel bliže in vprašal: "Kaj pa je z vami?" Zajci so se spogledali in rekli: "Ne vemo!"
Slišal sem neko kričanje in sem prišel pogledat. "No, zdaj pa na svidenje!" je rekel majhen, pisan zajček.

Žan Perko, 3.a
OŠ Majde Vrhovnik
Ljubljana

Na veliki jasi so se srečali zajci. Pet zajcev je stalo na desni strani jase, pet zajcev pa je stalo na levi strani jase.
Obmetavali so se z repo, dokler ni eden od njih zacvilil: "Aaaaaaa, stojte! Domislil sem se, da bi bilo veliko bolje, če priredimo nogometno tekmo, ki bo v soboto na Zajčji dobravi." Zajci na levi strani so takoj pritrdili: "Ja, ja, ja!" Zajci na desni strani pa so rekli:
"Potrjujemo to tekmo, pod pogojem, da bo na Plečnikovem stadionu v Ljubljani." Vsi zajci so se s tem strinjali.
Nato so pobrali vso repo in veselo odžvižgali domov.

Luka Skoberne, 3.a
OŠ Majde Vrhovnik
Ljubljana

Prav vsi smo komaj čakali dan, ko se naj bi z avtobusom odpeljali v šolo v naravi - v Bohinj. Od začetka šole, pa do odhoda je v našem razredu kar šelestelo od razburjenja. Ko pa je ta dan, 22. oktober končno prišel in smo prispeli v Bohinj, je vsaj moje navdušenje malce uplahnilo, saj so nas zasuli z neštetimi pravili in urami, ki jih naši možgani niso ravno z navdušenjem sprejeli. Takoj po kosilu pa se je zabava začela. Nadeli smo si rešilne jopiče, nato pa vzeli vsak svoj kanu in zaveslali po jezeru. Sedel sem zadaj, torej sem bil krmar. Ta stvar pa mi ni šla preveč od rok, zato smo večkrat slišali rohnenje učitelja: "Krmar na rumenem čolnu!" Po nekaj minutah so me zamenjali, nato pa smo brez večjih težav preveslali približno pet kilometrov. Roke so nas bolele, kot bi cel dan nosili slone… Naslednji dan smo odšli na pohod, kjer je bilo super. Sproti smo se igrali razne igre in se zabavali s šalami. Popoldne smo imeli na urniku onesnaženost zraka. Vse skupaj sploh ni bilo dolgočasno, kot smo sodili po naslovu. Pri večerni animaciji smo se odpeljali z velikimi kanuji na nočno vožnjo. Po končno zasluženem nočnem počitku smo cel dan streljali z lokom in se učili prve pomoči. Že prvi dan pa je pri nas začel razsajati virus, ki smo ga poimenovali kar "bruhdrisk". Iz imena lahko sklepate, da se zboleli nikakor ni imel kaj preveč lepo. Sreča, da je vse skupaj trajalo le en dan. Predzadnji dan smo dopoldne plezali v pravo skalnato steno. Ko sem se začel vzpenjati je občutek bil precej drugačen, kot pa plezalca gledati od spodaj, ko pa sem dosegel vrh je bil občutek enkraten. Popoldne pa se je začela groza, saj me je dobil neznosni in strašni virus, ki pa je povzročil, da sem približno pol noči prečepel objet-s kom drugim, kot z WC školjko. Zadnji dan me je že spustilo, vendar ne povsem, zato žal ne vem, kaj se je dogajalo. Ta teden bi brez nekaterih malenkosti prav z veseljem preživel še enkrat, kajti doživetij je bilo vsak dan ogromno, pa še hrana je bila v redu. Škoda, da je vse skupaj tako hitro šlo mimo…

Žan Cimerman, 7.C
Žalec

To bo torej vse!

Natipkala: Tipkovnica Cherry, pomagal pa ji je Žan !!!

Žan Cimerman, 13 let
Žalec

Že ko sem bila majhna, sem imela rada živali. Opazovala sem muce in kužke, ribice in ptice, pa tudi martinčka se nisem bala, če sem ga zalotila na sončenju v vrtu. Ko sem postala dovolj velika, da sem lahko skrbela za domačo žival, se mi je želja izpolnila.
Mama mi je končno kupila hrčka, kletko in seveda vse, kar ta živalica potrebuje. In to je bil naš novi družinski član Franček, s katerim sem se igrala cele popoldneve. Nekega sobotnega jutra pa je bila njegova gajbica prazna.
Sprva nisem mogla verjeti, potem pa sem le dojela, da je moj Franček zbežal. Takoj sem ga hitela iskati. Pogledala sem pod kavč, preložila omare, premetala sem vse čevlje na spodnji polici, a hrčka ni bilo nikjer.
Meni je šlo na jok, mama pa me je tolažila: "Saj ne bo tako hitro poginil."
Sestrica pa se je domislila: "Mogoče je padel preko ograje na travnato dvorišče."
Čudovito. Krasna tolažba. Gotovo je preživel. Vseeno smo pogledali tudi tam in spet nič. Na balkonu smo preložili vso ropotijo in vse igrače. V stanovanju je vladala grobna tišina. Sesanje je to soboto odpadlo. Sama sem pomedla vse kotičke. A mojega ljubljenčka tudi zvečer nismo našli. Ko smo odšli spat, smo v vse prostore postavili koščke jabolk in zaprli vrata. Tako smo naslednji dan lahko ugotovili,kje se ta potepin skriva. Drugo jutro smo ugotovili, da je v dnevni sobi, a ga kljub temu nismo mogli izslediti.
Popoldan smo gledali TV in jedli čips, ki sem ga odložila v kot. Zagledali smo se v TV program in na izgubljenega hrčka kmalu pozabili. Iznenada pa skočim s kavča. Vrečka čipsa se premakne in tako zašumi, da se vsi prestrašimo. Neverjetno! V vrečki se masti moj ljubljenček.
Preložila sem ga v kletko, mu nalila čiste vode in ga seveda okregala. Morda pa je le razumel, saj ni nikoli več zbežal. Ta dogodek se je zgodil pred štirimi leti.
Kadar nas v tišini preseneti kakšen šum, mama vedno vpraša:"Kje je Franček?"

Urška Mozetič, 11let
Nova Gorica

 
"NECENZURIRANA VERZIJA"

Miha nam je poslal kar svoj časopis. Klikni na ikono, da ga prebereš.

Mihael Podržaj, 12let
Mc.Moka feat. McPrda
OŠ Prežihovega Voranca



LJUBEZEN

Povej mi o ljubezni.
Zakaj boli?
Zakaj te v prsih tišči?
Takrat si občutljiv,
vse ti gre narobe.
Zakaj?
Povej mi, zakaj.
Potem te prešine.
Ljubezen. Nekaj najlepšega.
Zaljubljen si,
zaljubljena sem.
V koga?
Tega ne povem.

"ZAKAJ" JE BESEDA

Beseda, ki velikokrat boli.
Beseda, ki ne pozna omejitev.

V otroških letih se sprašujemo:
Zakaj pada dež?
Zakaj moram že spat?

V najstniških letih:
Zakaj me ne pogleda?
Zakaj mu nisem všeč?

Na stara leta:
Zakaj je odšel?
Zakaj je zbolel?
In vsak zakaj nima svojega zatoja.
In kaj potem?
Potem ostaja večni zakaj.



KAKO SE ZALJUBIŠ?

PO ŠOLI
Povsem običajen dan. Čakaš prijateljico.
"Oh, kje tiči ta koza!?"
Počasi si že jezna.
Potem se odprejo vrata. Mimo tebe steče osebek moškega spola. Na hitro si ga ogledaš. Nič posebnega.
Potem pride prijateljica. Domov greš.
ZVEČER
Ležiš v postelji. Poskušaš zaspati. Ne gre. Misli ti uhajajo k nekomu. K njemu. Njemu, ki si ga srečala v šoli. Potem zaspiš. Sanjaš o njem.
Zjutraj greš vesela v šolo, saj veš, da bo tam. ON.

Tjaša Mercina
13 let
Trbovlje

ZOBOBOL

Mislim, da je tale Klemen preveč zaljubljen v sladkarije. Sem mu že rekel, da ne sme jesti toliko sladkarij, ker mu bodo izpadli vsi zobje.
No, jasno! Včeraj zjutraj ga je zabolel zob! Saj sem mu rekel, da ga bo bolelo, če poje na dan skoraj tisoč bonbonov. Pa naj bo še naprej tako trmast in me ne posluša.
Lepo od mame, da mu je povila zob z robcem, namočenim v kafro, lepo, lepo. Mislim, da ga zob ni bolel več tako grdo.
Danes zjutraj je mama rekla, da bosta odšla k zobozdravniku. Klemen je takoj privolil - no, ne čisto takoj. Pri zobozdravniku Klemnu ni bilo preveč všeč. Ko so se približale klešče, je zaprl oči in na ves glas zatulil: "Aaaaaaaaaaaaaaaaaaa!"
Ko je bil zob zunaj, je hotel tudi Klemen izpuliti zob zobozdravniku, toda zobozdravnik se je branil.

Matic Lenaršič, 3.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana



O ZAJCU

Nekoč je živela zajčja družina. Nekega dne je oče zajec odšel v gozd nabirat jajčka. Najprej je našel pisan jajček. Potem je našel drugi jajček z vzorčki. Vrnil se je domov. Mama je pripravila kosilo in vsi so se odpravili jest.

Sandra Peulić, 1.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana



PETELINČEK JE ŠEL PO SVETU S KOTALKAMI

Petelin je imel kotalke. Odločil se je, da bo pobegnil. In je ponoči s svojimi kotalkami pobegnil. Ampak noč je bila brez meseca. In petelin ni videl kupa gnoja. Peljal se je po deski in ko je prišel do konca deske, je štrbunknil v gnoj. Odločil se je, da bo šel kar nazaj domov.

Jaka Vrhovec, 1.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana



MUCINI PRIJATELJI

Nekoč je živela mucka po imenu Packa. Ves dan je pacala po listih. Spoznala je dva prijatelja, kužka in muco. Naučila ju je pacati s tačkami po listih. In so šli po hišicah in jih učili packati. Prišli so do medvedovega brloga, potrkali na vrata in vprašali:
"Je kdo doma?"
In medved se je oglasil:
"Odprite vrata in si postrezite s hrano. Potem pa bomo šli še po druge prijatelje in jih naučili packati."

Maruša Dukarič, 1.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana



ZALJUBLJENI PETELINČEK

Joj! Naš petelinček se je zaljubil v lepo slavno kokoš.
Kako lepa je ta kokoš!
"Saj je zelo slavna, ampak lahko jo prosim za roko!" si je rekel petelinček.
"Gospodična Eraldina, nek petelinček vas prosi za roko!"je sporočila služabnica.
"Pripelji ga sem!" je ukazala Eraldina.
"Kakor želite!"
"Dobro jutro, gospodična Eraldina!"je pozdravil petelinček.
"Dobro jutro tudi tebi. Kaj želiš?"
"Hotel sem vas prositi za roko."
"Dam ti roko, če izpolniš tri ukaze. Prvi ukaz je takle: Prinesi mi polno skledo hrušk!"
"Kakor želite, gospodična princeska Eraldina. Prinesel bom polno skledo hrušk."
In res je prinesel polno skledo hrušk.
"No, dobro, ti petelinček. Ampak še dva ukaza imaš. Drugi ukaz je tak: Pripelji mi mačko!"
In res! Pripeljal ji je lepo belo mačko.
"Še en ukaz! Ta je tak. Hočem belega konja!"
Pripeljal ji je belega konja.
Tako sta se srečno poročila.

Julija Ovsec, 1.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana



NESREČA

Naš Čapi je raztrgal sosedovo kuro. Prišla je soseda. Bila je žalostna. Rekla mi je, zakaj se smeješ, neumnica. Vzela je kuro in odšla. Zadrla se je, zapri psa.

Magda Jankovič, 2. razred
Zavod za slepo in slabovidno mladino, Ljubljana



POTOVANJE Z DOMIŠLIJO

Naša družina in z njo hiša, v kateri živimo, je popotovala na izlet v svet domišljije. Hiša je hodila, mi pa smo se prevažali. Ko smo skupaj prispeli do domišljijskega morja, so ladje letale po zraku, letala pa so plula po morski gladini. Naša hiša je plavala in se potapljala v morju. Ko smo spet prišli na kopno, smo videli malo čudne ljudi. Eni izmed njih so hodili po trepalnicah, drugi po obrveh in spet drugi po laseh.
Ljudje so nam posodili leteče avtomobile, s katerimi smo poleteli nad mestom. Pod nami so lebdele hiše, ki so bile iz gostega zraka. Skozi okna so se videli lonci v hiši, ki so bil izdelani iz brušenega in lakiranega kamna in iz zemlje. Naenkrat je bil pod nami magistrat, ki je bil ves iz ognja. Najbolj je bilo smešno, ko so v trgovini prodajali zračne žemlje. Če si pojedel tri, si bil še vedno lačen. Videli smo celo kralja mesta, ki se je peljal z ognjenim vozom. Voz so vlekli črni ognjeni konji.
Ko smo se vrnili domov, je svet domišljije izginil. Spet je bilo vse po starem.

Rok Mulec, 4. razred
Zavod za slepo in slabovidno mladino, Ljubljana



MOJA BABICA

Doma je na Gomilskem blizu Celja. Ne vem, koliko je stara. Meni se zdi, daj je še vedno še kar mlada in zdrava.
Je srednje velika. Ni niti presuha niti predebela. Njeni lasje so kratki. Rada nosi dolge hlače.
Doma ima veliko dela. Skrbi za živali, tudi za mucke. Rada sem pri njej. Pomagam ji kuhati kosilo. Večkrat ji kako stvar odnesem v klet. Včasih se igram s kockami.
Imam jo rada, ker je z mano vedno prijazna. Tudi drugo babico, ki jo bom opisala drugič, imam zelo rada.

Sanja Kos, 3. razred
Zavod za slepo in slabovidno mladino, Ljubljana



SMRT

Smrt je zame zelo zanimiva stvar, ker je zelo skrivnostna. Nekateri ljudje mislijo, da obstaja pred pravim življenjem in po njem še eno življenje. Nekateri pa, da obstaja po resničnem življenju še eno in sicer, da greš v nebesa, če si srednji, v vice, če pa poreden, pa v pekel. Jaz pa verjamem v drugo mišljenje, torej, če boš priden, boš v nebesih. Ta priden je bolj kot ne relativen pojem, ker to ni to, recimo, če nagajaš sošolcu, pa boš šel pa v pekel, ampak je tako, če koga ubiješ ali če delaš huda kazniva dejanja in grehe. Ob takšnem primeru pa greš ali v vice ali v pekel. Za ateiste pa obstaja prepričanje, da ko umreš, ne živiš več. Ampak jaz pravim, naj ima vsak svoje prepričanje. Jasno je, da ko umreš, telo tudi odmre, o duši pa lahko razmišlja vsak sam, kakor njemu odgovarja.

Jure Srebrovič, 8. razred
Zavod za slepo in slabovidno mladino, Ljubljana



POSTALA SEM MORJE

Opisala bom, kako je, če si morje. Povedala vam bom o sebi vse.
Postala sem morje. Na začetku sem se čudno počutila. Kmalu sem se na to navadila. Videla sem, da oblivam vse obale tega sveta. Nekega dne se je zgodilo. Trije otroci, osem let stari, so se prišli kopat. Igrali so se, da so ribice. In ko so se potapljali, je nekaj deklica skoraj utonila. Takoj sem naredilo val, in ker je bil visok, je deklico dvignil na površino vode. Deklica je bila rešena. Njen bratec in sestra pa sta na žalost utonila. Bilo sem zelo nesrečno, ker ju nisem moglo pravočasno rešiti. Deklica je žalostna odšla iz vode. Rekla je, da se zaradi te nesreče nikoli več ne bo kopala. Bilo sem užaljeno in sem ves dan močno valovalo.
Nekega dne so prišli otroci. Vame so začeli metati smeti. To je bilo zelo grdo. Sklenilo sem, da se jim bom maščevalo. Maščevalo sem se tako, da sem jih poškropilo z umazano vodo, v kateri so bile smeti, ki so jih zmetali vame. Otroci so pobegnili k materi in očetu.
To je bila zgodba mojega življenja. Tudi tista deklica se je še kopala v meni, ker ni zdržala na kopnem.

Tanja Jesih-Bačnik, 5. razred
Zavod za slepo in slabovidno mladino, Ljubljana



BITI UČITELJICA

Biti učiteljica je zelo težko. No ja, ravno ni, če nisi na njenem mestu. Če pa se moraš samo enkrat postaviti v njeno vlogo, ugotoviš, da je zelo zapleteno. Ko sem bila sama učiteljica, se mi je fecljal jezik, pa čeprav sem imela že prej ves načrt v glavi. Zdaj sem tudi ugotovila, da je res grozna nadloga, če učenci niso pridni. Zato bom zdaj vedno pridna, vsaj upam!

Saša Surla, 7. Razred
Zavod za slepo in slabovidno mladino, Ljubljana



MOJ CVET ŽIVLJENJA

Kot moj cvet življenja ti veniš.
Le zakaj se vedno bolj sušiš?
Zakaj mi spati ne pustiš?

Moje solze te zalivajo
in dušo mi umivajo.
V solzah se utopila boš
in v srcih nas nosila boš.

Sedaj moje srce joče,
ker usoda tako hoče,
da za vedno ovenela boš
in v temi se izgubila boš.

Kje si zdaj, moj cvet življenja?
Polna ljubezni in hrepenenja.
Zakaj odšla si v večni raj?
Prosim, vrni k meni se nazaj!


Maja Jakovljevič, 6. razred
Zavod za slepo in slabovidno mladino, Ljubljana



JEŽ IN LISICA

Na svojega sovražnika se nikoli ne zanesi. To je pregovor, ki je bil že neštetokrat potrjen.
Nekoč, pred davnimi časi sta živela jež in lisica. Spraševala sta se, zakaj sta sovražnika. Dolgo sta se spraševala in nista našla nobenega razloga. "Potemtakem ne moreva biti sovražnika," sta si rekla in sklenila premirje. Bila sta prijatelja in pol, pravzaprav prijatelja in tričetrt. Drug drugemu sta pomagala, se skupaj igrala, vedno sta bila skupaj. Lisico pa je nekega lepega dne zagrabilo in se je vprašala: "Kako sem lahko vendar prijateljica s sovražnikom? To vendar ne gre!" Odločila se je, da bo ježa z zvijačo ukanila. Nekega sončnega dne je lisica rekla ježu: "Prijatelj moj, daj, greva se sončit!" Jež se je strinjal. Ulegel se je na hrbet in užival na soncu. Lisica je počakala, da je zaspal, nato pa ga je zagrabila in požrla.

Žan Cimerman, 6.C



PRAVLJICA O NADNARAVNIH BITJIH

V torek sem videla čarovnico z dolgim nosom, ki je letela na volkodlaku.
Enkrat je srečala prijazno vilo, ki ji je rekla: “Izpolnim ti tri želje, če ne boš več jedla vragove juhe in izzivala povodnega moža. Če mi to obljubiš, mi kar povej tvoje tri želje.”
Čarovnica je rekla: “Obljubim, seveda!”
Prva želja je bila taka, da bi vampir poskral kri moji starejši sestri Metki. Druga želja je bila taka, da bi bila s povodnim možem spet prijatelja.
Vila je rekla: “Samo eno željo še imaš. Pomisli, ta naj bo glavna želja!”
Zadnji hip se je čarovnica spomnila: “Življenje!”
“Ja, seveda!” je poskočila vila. “Zdaj, ko si se spomnila glavno reč, imaš pa lahko še eno željo.”
“Zakaj pa?” je vprašala čarovnica.
“Zato, ker nihče ne pomisli na to.”
“O.K., da bi bili povodni mož, škrat, vampir in vrag spet prijatelji.”
Prvi dan je vampir ponoči prišel v hišo in posrkal kri starejši čarovničini sestri.
Drugi dan je povodni mož postal čarovničin mož.
In tretja želja, življenje. Vila je rekla: “Živiš veliko let, če se paziš.”
Čarovnica je dobila nove prijatelje in vila se je morala posloviti od čarovnice in čarovnica od vile. Rekli sta si: “Saj se bova še kaj videli.”
In čarovnica je pogrešala vilo, vila pa čarovnico. Samo z novimi prijatelji je bilo tudi dobro in vila je bila vesela, da ima tako pametno prijateljico in prijatelje tudi. Čarovnica je bila tudi vesela, da ima take prijatelje, ki te čuvajo, in take, ki ti izpolnijo želje.

Maja Kramar, 8 let
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana