Nič čakat', takoj poslat svoj literarni prispevek, ki leži v predalu ali zeha v zvezku za slovo! Seveda bom zelo vesel, če svojo zgodbico tudi ilustriraš.

Če želiš poslati svojo zgodbico, pošlji na mail: njami@zupca.net
Literarni izdelek naj vsebuje naslednje podatke:

  • Naslov dela,
  • Ime in priimek avtorja,
  • starost, (obvezno)
  • točen naslov (ki ga ne bomo objavili) ali šolo,
  • kraj bivanja.

 

POŠAST NIKOLAJ V ŠOLSKI KNJIŽNICI

Pošast Nikolaj je bil zelene barve z rdečimi pikami. Živel je v vesolju. Želel si je ogledati Slovenijo. Ko je letel z vesoljsko ladjo, se mu je med letenjem pokvaril motor. Padel je v čuden prostor in se čudil, zakaj je toliko knjig. Šel je do prve knjige na polici. Naslov knjige je bil Pikec in Pokec.
Ker ga je tako zanimala, jo je začel brati. Slike v njej so mu bile zelo všeč. Ko je prišel do konca knjige, je v knjižnico vstopil deček. Pošast Nikolaj se ga je ustrašil, saj še nikoli ni videl človeka. Tudi deček se ga je ustrašil. Spogledala sta se in deček ga je vprašal: »Kaj počneš tukaj?« 
»Pokvaril se mi je motor na moji vesoljski ladji,« je odgovoril Nikolaj.
»Kako ti je ime?« je zanimalo Nikolaja. Dečka je odvrnil: »Pik sem. Kako pa je tebi ime?«
»Jaz pa sem Nikolaj. Kje sploh sem? Kakšen prostor je to?«
Pik mu je razložil, da je to knjižnica. »Tukaj si ljudje  izposojamo knjige in jih doma preberemo.«
Pokazal mu je različne vrste knjig. Ne samo pravljice, tudi kuharske knjige. Dolgo sta brala. Nikolaj je pogledal na uro in rekel, da mora na žalost nazaj v vesolje.
Potem mu je Pik podaril knjigo za spomin. Nikolaj se je zahvalil, popravil motor, se poslovil  in odletel.
Pik je bil zelo žalosten, ker je novi prijatelj odšel. Žal mu je bilo, da ga nikoli več ne bo videl.

Napisala: Eleonora de Toni,
4.a, OŠ Spodnja Šiška
24. 3. 2013

 

BRATEC IN SESTRICA SE IZGUBITA -  ZGODBE IZ NAGAJIVIH  BESED

Bratec in Sestrica sta se nekega dne vozila z avtobusom. Ustavila  sta se pred gozdom in izstopila. V gozdu sta našla bel bezeg in borovnice. Za bregom sta našla breskev. Sta raje odšla k čebelnjaku. Našla sta čmrlja in zbežala s čolnom. Ko sta stopila iz čolna, ju je ravno presenetil dež. Na tleh sta videla deževnika in razprla sta dežnik. Ker jima je bilo dolgčas, sta odšla domov. Celo dopoldne sta visela na drogu. Ko sta se naveličala, je Sestrica začela igrati na flavto. Bratec pa je našel fižol. Golob je slišal glasbo in priletel. Privabila je tudi goloba in glasbenike z glasbili. Sklenili so, da bodo naredili glasbeno gledališče. Za hribom je bilo igrišče in na igrišču je cvetela ivanjščica. Prišel je tudi jež. Spet jih je presenetil dež. Zato sta se Bratec in Sestrica odpravila v knjižnico brat knjigo. Ker je bila knjižnica zaprta, sta odšla na kopališče. Ko sta se potapljala, je Bratec zagledal velik krog. Potem sta ga odprla. Skozi luknjo sta prišla na letališče. Z letališča sta sledila mravljam in prispela sta do mravljišča. Videla sta tudi modrega metulja, ki ju je pripeljal k panju. Medved je tam iskal med. Potem sta ugotovila, da sta se izgubila.
Hodila sta čez polje. Bratec je opazil pošto. Poslala sta razglednico mamici in očku. Naslednji dan sta očka in mamica prišla z avtom ponju in odpeljala sta ju domov. Popoldne sta Bratec in Sestrica zlagala šolske potrebščine. Mama je rekla Sestrici naj kupi: poper, prt, sladkor, sladoled, sol in zelje. Potem je odšla. Bratec je odšel k prijatelju. Ko sta se oba vrnila domov, sta narisala risbo in pojedla sladoled.
Potem je Bratec pisal pesmi in je hotel postati pesnik. Sestrica pa je pisala pravljice kot je tale in hotela postati pisateljica. Ampak ju je mama zmotila. »V posteljo bo treba!« je rekla. Bratec in Sestrica sta se pogovarjala še pozno v noč. Mama pa je bila vesela, da sta tako mirno zaspala po taki dogodivščini.

Natalija Markova, 4.a
OŠ Spodnja Šiška
24. 3. 2013

 

OKOSTNJAK OTO, KI JE OBLEKEL OBLEKO

OKOSTNJAK OTO IMA DANES ZVEČER KONCER. OBLEKEL BO OPRIJETO OBLEKO. Z NJIM GRE TUDI PRIJATELJICA OLIVIJA. V OPERO SE BOSTA ODPRAVILA Z ORANŽNIM AVTOM. PELJALA SE BOSTA MIMO OLIMPIJADE. JEDLA BOSTA OREHE IN PILA OREHOV SOK.
OTO SI JE SKUHAL KOSILO. KO JE UGRIZNIL V OREH, MU JE IZPADEL ZOB. SPRAVIL GA JE POD BLAZINO. ODNESEL GA BO ZOBNI OKOSTNJAK. IN ZDAJ JE NAPOČIL VEČER. KO STA OLIVIJA IN OTO PRIŠLA V OPERO JE OTO OLIVIJI POKAZAL LUKNJO V USTIH. OLIVIJA PA JE POKAZALA SVOJO NOVO OBLEKO. OTO JE REKEL: TUDI JAZ IMAM NOVO OBLEKO.
OBEMA JE BILA OPERA ZELO VŠEČ.

LIZA ŠAPEC, TIA PRIMC, JANA TRČEK
2. B, OŠ BREZOVICA PRI LJUBLJANI
19. 9. 2012

 

ZMAJ ZVONE GRE K ZOBOZDRAVNIKU

KER SI ZMAJ ZVONE NI UMIVAL ZOB, GA JE ZAČEL EN ZOB BOLETI.
PRI ZOBOZDRAVNIKU JE SREČAL ZEBRO ZALO. ZMAJ JO JE VPRAŠAL, ČE JO JE KAJ STRAH. ZEBRA ZALA MU JE ODGOVORILA, DA TO NI NIČ GROZNEGA.
ZOBOZDRAVNIK MU JE, KOT BI MIGNIL, POPRAVIL ZOB.
ODSLEJ SE ZMAJ ZVONE NE BOJI VEČ ZOBOZDRAVNIKA. IN TUDI REDO SI UMIVA ZOBE.

JOŠT SMRTNIK, ŽAN NOVAK, OŽBEJ GREGORC, UBEJD NESIMOVIĆ
2. B, OŠ BREZOVICA PRI LJUBLJANI
19. 9. 2012

 

KAMIJON KAKA SREČA KITA

KAMIJON KAKA JE ŠEL PO PESEK NA GRADBIŠČE IN NA POTI JE SREČAL KITA.
KAM PA KAM, KIT? KUPIT GREM KITARO.
KAMIJON KAKA PA BI RAD IMEL KONTRABAS. SREČATA ŠE KOZO KATKO, KI BI KUPILA KRAGULJČKE. SREČALI SO ŠE KAMELO KARLO, KI BI IGRALA KLAVIR.
KUPILI SO VSA GLASBILA IN NAREDILI KONCERT.

SAMO SKORNŠEK, TIMOTEJ ADAMIČ, ANEJ AJDINOVIČ
2. B, OŠ BREZOVICA PRI LJUBLJANI
19. 9. 2012

 

KOZA KIKA GRE V KINO

KOZA KIKA SE JE ZJUTRAJ ZBUDILA IN SE PRIPRAVILA ZA KINO. ŠLA BO GLEDAT KOKOŠKO KARLO, KI BO NASTOPALA. POTEM BO ŠLA KIKA S KARLO NA KOSILO.
KO STA POJEDLI KOSILO STA ŠLI H KONJU V HLEV. POTEM STA ŠLI H KIKI V HIŠO BRAT KJIGO. POTEM JE ŠLA KARLI DOMOV VADIT KLAVIR, KIKA PA JE DOMA VADILA KITARO. SKUPAJ STA ŠLI ŠE NA RITMIČNO GIMNASTIKO METAT KIJE IN KOTALITI OBROČE.
ZA NJIMA JE BIL DOLG DAN. KAR PADLI STA V POSTELJO.

ULA PLEŠEC, TIJA LUCIJA HOSTA PREVEC, MAJA ROTAR, NIK ŠTEFANČIČ
2. B, OŠ BREZOVICA PRI LJUBLJANI
19. 9. 2012

 

KOKOŠKA KATJA KUHA KOSILO

KOKOŠKA KATJA SI JE NA ŠTEDILNIKU PRIPRAVILA VELIKO KOZICO. PRIPRAVILA BO KOSILO ZA SVOJO PRIJATELJICO KRAVO KAJO. NA MIZO JE DALA KROŽNIKE IN PRIBOR. POTEM JE NEKDO POTRKAL PO VRATIH. BILA JE NJENA PRIJATELJICA KRAVA KAJA. KOKOŠKA KATJA JO JE SPREJELA NAPREJ. POJEDLI STA KOSILO IN STA SE ŠLI KARTAT. NATO SE JE KOKOŠKA KATJA SPOMILA: LAHKO GREVA KOSIT TRAVO. IN STA ŠLI. ZVEČER JE KOKOŠKA KATJA KOMAJ ČAKALA, DA JUTRI POVABI NA KOSILO KENGURUJA KIKIJA IN KROKODILA KAJA.
IN RES JE TAKO NAREDILA.

LUCA MARINKO, EMA RAMOVŠ, LIA MURN, ANA KAROLINA SOJER, 8 let
2. B, OŠ BREZOVICA PRI LJUBLJANI
19. 9. 2012

 

JUTRO

Zjutraj me prebudi budilka.
Ko pogledam ven, vidim,
da se prižgala je velika svetilka.

Svetilka po imenu Sonce,
vsako jutro posije na vse konce.

Zjutraj v gozdu šumijo drevesa,
kar je prava glasba za moja ušesa.

V kuhinjo grem na zajtrk,
kjer me čaka mama in
na mizi narezana salama.

Jutro mi najlepši del je dneva,
saj je kakor pesem, ki mi sinica
jo prepeva.

Nadja Suhorepec, 11 let
6.B, OŠ Loka Črnomelj
18. 1. 2012

 

PUŠČAVA

Puščava je tam daleč, daleč,
predaleč! Ni ji ne konca ne
kraja, sama po prostoru raja.

Puščava je iz peska.
V njej ne dežuje, niti ni groma,
ne strelinega treska.

V puščavi ni vode. V njej
imajo le kaktusi dovolj svobode.

Je puščava naša, vaša ali
njihova? Ne! Puščava je
sama svoja, moja, tvoja.

Nadja Suhorepec, 11 let
6.B, OŠ Loka Črnomelj
18. 1. 2012

 

ŠOLA

Šola je narejena iz razredov,
učiteljic, deklic in dečkov,
rožic in hitrih nožic,
lenih polžkov, pridnih mravljic
in pisanih mavric.
V šoli se učimo, lovimo in
učitelje jezimo.
Šola je polna znanja,
včasih pa tudi spanja.

Nadja Suhorepec, 11 let
6.B, OŠ Loka Črnomelj
18. 1. 2012

 

MEDVED

Medved je pravi sladkosned.
Zelo rad ima sladek in kot
sonce rumen med.

Medved zimo prespi in se
ne zbudi, dokler ne pride
pomlad, ki jo ima zelo rad.

Takrat vstane iz brloga,
ker ga čaka velika naloga.

Poiskati mora med, saj je
pravi sladkosned, a paziti
se mora čebel in njihovih žel.

Ko zagleda čebelji pan,
spleza na drevo poln pričakovanj.
A takrat...

Takrat priletele so tri čebele
in medveda pičile na zadnjo plat,
ker je tam zelo kosmat.

Vzkliknil je: "Avvv!" in
potem še nekaj potiho sklobasal.
Nato je hitro odšel, kakor hitro je
tudi prišel.

Od takrat gredo medvedje
po med, le kadar nesramnih
čebelic ni na spregled.

Nadja Suhorepec, 11 let
6.B, OŠ Loka Črnomelj
18. 1. 2012

 

TELEFON

Živel je krokodil Benjamin, ki je bil nekega dne zelo vesel. Saj bo praznoval enajsti rojstni dan. Ko je bil v šoli, je samo čakal, kdaj bo že konec pouka. In res, bil je konec.
Vožnja z avtobusom se mu je zdela zelo dolga. Ko je prišel domov, mu je mama zaželela vse najboljše in mu dala darilo. Benjamina je zanimalo, kaj je notri.
Odvil je darilo in zagledal na dnu škatle telefon. Bil je zelo vesel. Objel je mami in se ji zahvalil. Zdaj je lahko poklical teto Marjetko in strica Pavla. Vsi sošolci so mu zavidali. On jim je rekel, da če bodo prijazni do staršev, bodo tudi oni dobili telefon. Od zdaj naprej so vsi krokodili pridni.
Lucija Kropar, 10 let
OŠ Davorina Jenka , Cerklje na Gorenjskem
11. 10. 2011

 

Se ti zdi dobro ali slabo imeti prijatelja kot je Evin kozel

Zdi se mi dobro, da ima Eva za prijatelja kozla. Za vse ljudi je dobro, da imajo prijatelje. S svojim dobrim prijateljem se lahko igraš, zabavaš in mu zaupaš svoje skrivnosti. Prijatelj ti pomaga, ko potrebuješ pomoč in te razveseljuje, ko si žalosten. Tudi sama imam dobre prijateljice, s katerimi se dobro razumemo in se imamo rade.
Jerca Š.

Meni se zdi dobro, da imaš takega prijatelja kot je Evin kozel, saj ti tako ni nikoli dolgčas. Vedno imaš nekoga za pogovor, igranje in lahko mu zaupaš svoje največje skrivnosti.
Domen R.

Takšnega prijatelja , kot je Evin kozel, je super imeti. Njemu lahko zaupaš vse tiste stvari, katere so za druge prijatelje in sošolce skrivnosti. Je zelo lepa in pametna živalca, lepe barve in je zelo prijeten. Ko je ob tebi, se zelo dobro počutiš, zato ga je imela Eva tako rada. Tudi jaz bi ga imela rada. Kozli so zelo pametne živali, čeprav ne delujejo ravno tako. Kozli imajo radi ljudi in ljudje imamo radi kozle.
Ava G.

Dobro je imeti prijatelja, tako kot ima Eva kozla. Z njim se lahko vse pogovoriš in razume te še bolje kot mami in oči. Vedno ima čas zate. Pomaga ti pri domači nalogi in se igra s teboj. Najboljše pa je, da ti z njim ni nikoli dolgčas.
Hana B.

Bolje se mi zdi imeti živega prijatelja kot pa plišasto igračko. Plišasta igračka ti lahko pomaga, kadar si osamljen in se nimaš s kom pogovarjati. Ali takrat, ko te nihče drug ne razume. Ali pa zvečer, da lažje zaspiš.
Urban U.

Imeti prijatelja, je dobro, saj ti lahko pomaga pri več stvareh:
- delati nalogo,
- pospraviti igrače,
- delati na vrtu,
- reševati vse vrste težav.
Imeti prijatelja pomeni, deliti z njim vesele in žalostne trenutke.
Nejc P.

Dobro je imeti takega prijatelja kot ga ima Eva. Ker mu lahko vse pove, zaupa, on pa ji pomaga pri nalogi in hodi na sprehode z njo. Meni se zdi, da bi vsak hotel imeti takega prijatelja kot je Evin kozel.
Dino

Bilo bi dobro imeti prijatelja kot je Evin kozel. Ker se imaš z nekom pogovarjati, namesto da se pogovarjaš s starši. In da se z nekom igraš igre.
Kristjan S.

Učenci 4. b OŠ Polje, Ljubljana
4. 5. 2011

 

OLIVER IZ VRTCA

Nekega dne,ko je imela Nina rojstni dan, je za darilo dobila majhnega dinozavra. Ampak ta dinozaver ni bil navaden, ker je bil živ. Nihče ni tega vedel. Nekega popoldneva, ko je Nina vstopila v sobo, je videla, da se je dinozaver premaknil. Ko ga je našla, je stekla k njemu. Gledala ga je še in še. Potem je dinozaver skomignil z očmi. Nina se je nasmehnila in zavpila: "Živ si!" Takoj je izrekla ime Oliver. Tako ga je poimenovala. Vpisali so ga v vrtec,ker bi bil doma sam. Takoj se je razveselil. Vsak dan je odhajal tja. Tam je malce nagajal, ker je videl Majo in Mateja, da sedita skupaj. Govoril jima je Maja plus Matej ! Ampak je takoj prenehal. Niso se skregali zaradi tega. Postali so najboljši prijatelji. Igrali so se in si govorili smešnice. Od tega dneva so si bili zvesti prijatelji. Oliver pa je še zmeraj z veseljem odhajal v vrtec. Bili so srečni do konca svojih dni.

Maša Laj, 9 let, Metlika

Zmeda v živalskem vrtu

Nekoč se je v živalskem vrtu zgodila čarovnija. Ko so živali spale, je prišla čarovnica Metka. Ker ji je bilo dolgčas, je čarala. Izvedla je urok, ki ga ni želela in ponesreči je začarala živali.
Zajci so se pogovarjali z lisicami, lisice pa z zajci in pili so kavo ter vanjo namakali piškote. Levu se je zmešalo, ker je plesal z žirafo. Sloni so pili pivo in se pogovarjali s papagaji. Opici se je zvrtelo, ker je okrog nje ves čas letala muha. Kača je pela arijo iz opere. Čebele so namesto da bi letele na rože, nadlegovale obiskovalce, ki so bili oblečeni v svetla oblačila. Ena je nekoga celo pičila v obraz. Muhe so pokradle osam žela in začele pikati vse naokoli. Morski levi so skočili iz vode in poiskali računalnik in »nabijali« igrice na računalniku. Opica, ki se je napila, je začela skakati po levu, ki je ravnokar zadremal. Lev je kihnil in opico je odneslo na tigra. Tiger se je zbudil in jezno vprašal:« Kdo je skakal po meni?« Papiga je zletela na najvišjo vejo. Čudno se ji je zdelo, ko ni znala dol. Grizli se je bal majčkene majčkene miške. Oskrbniki pa so se zelo prestrašili, ko je slon podrl kletko. Zebra je stala na dveh nogah in z boki vrtela obroč za gimnastiko. Ptičji pajek je zlezel na obraz kači, ki je pela operno arijo. Kača se je prestrašila in tako visoko zapela, da je pajek padel dol. Čarovnica se je skrila za drevo in iskala urok, da bi popravila svojo napako. Ko je zaslišala kačo, se ga je spomnila. Izrekla ga je in vse živali so zaspale. Dan se je spremenil v noč in vse je bilo spet prav.
Sova je odprla oči. Sploh ni vedela, kaj se je dogajalo. Samo znašla se je na postelji svojega oskrbnika.

2.a razred, OŠ Spodnja Šiška, Ljubljana
Po pripovedovanju učencev zapisala učiteljica Vera Fujs

MEDENI CVET

Cvet iz meda je nared.
Postal je okrogel kakor svet.
Če želiš ga dobiti, moraš ga uloviti.

Ampak ta medeni cvet , ni kaj dosti sladkosned !
Zato ne rabiš ga loviti, ampak moraš ga dobiti !
Za njega moraš dati, kar imaš,
da dobiš ga za odličen dar !

Maša Laj, 9 let Metlika
8. 3. 2010

Pejte mulci rakom žvižgat

Pejte mulci rakom žvižgat,
tja za devet poljan.

Tam kjer rožice so zrasle,
in prekrile zlato plan.

pejte mulci rakom žvižgat,
tja za devet poljan.

Tam potoček se preliva,
iz grbine na grbino.

Erazem Pivk, 3.b, OŠ Simona Jenka Kranj
8. 3. 2010

Smrt Prešerna

Ptica v daljavi žgoli prav lepo,
doktor Prešeren pa gleda za njo.

Ko Prešeren je umiral,
se je žalost namnožila,
vse so rože ovenele v njegovo slovo.

Erazem Pivk, 3.b, OŠ Simona Jenka Kranj
8. 3. 2010

Muca je majhna

Ko je deklica Katarina zjutraj vstala, je v košari zagledala majhno sivo mucko. Zelo se je razveselila. Vsak dan jo je hranila.
Ampak muca ni zrasla, čeprav jo je Katarina pridno hranila.
Katarina je šla k mami in jo vprašala, zakaj muca hitreje ne raste.
Mamica ji je povedala:
»Muce rastejo počasi!«
Katarina je potrpežljivo čakala, da muca zraste.
In je zrasla.
Katarina je bila zelo srečna in prav tako njena mama.

Lucija Lozar, 8 let
Črnomelj

 

GOSPOD BERTOLD

Danes sem srečala gospoda Bertolda. Zasledovala sem ga in ko me je opazil, me je povabil k sebi na piškote in kakav.

Ko sem vstopila v sobo, sem se zelo prestrašila. Stene so bile rdeče z zlatimi pikami, s stropa pa so visele kače. Začela sem jokati, toda Bertold me je potolažil in rekel, da te kače niso nevarne.

Pripovedoval mi je o tem, da je nekoč živel v črnem gradu na drugem koncu sveta. Z njim je živela lepa kraljična, ki jo je vzel strašni zmaj.

Zdaj pa hodi po svetu s svojim lesenim psom in čarobno uro, ki mu daje dovolj časa za iskanje svoje kraljične. Nekega dne jo bo gotovo našel in živela bosta srečno do konca dni.

Zahvalila sem se za kakav in tekla domov. Bertolda pa nisem videla nikoli več.

Natalija Jenko, 7 let
OŠ Šturje, Ajdovščina
13. april, 2009

 

MAMA

Kdo je mama?
Mama je tista,ki venomer teka
po stanovanju.
Pometa in s kuhalnico opleta.

A kaj mi pomeni mama?
Moja mama je dobra,saj me ob bolečini crklja,
a tudi, kadar je treba, pokara.
Nikar ne pozabite, mama je ena!
Imejte jo radi tako kot jaz,
jo stisnite k sebi,
obrišite ji solzo, ko je žalostna.
Ne pozabite, povejte ji vsak dan:
MAMA, TI SI MOJ SONČNI ŽAREK
IN RAD TE IMAM.

Julijan Krajnc 10 let
OŠ Majšperk

 

ZAČETEK

Začeti znova. Ljubiti te znova.
Boli. A veš?
Pogled me je zabolel. Dotik zaskelel.
Nočem več.

Začeti znova. Ljubiti nekoga drugega.
Boli. A veš?
Spoznati, zaupati. Moram.
A nočem.

A vendar začnem. Ljubim drugega.
Tudi on me ljubi. A veš?
In ne boli me več.
Želim začeti znova!

 

NOČ

Noč.
Mesečina osvetljuje mi pot.
Noč.
Midva skupaj tam pod brezo.
Noč.
Zvezde vsul si mi v oči.
Noč.
Poljubi me. Še enkrat in še enkrat.
Noč.
Objemi me. Močneje in močneje.
Noč.
Trdno stisni me k sebi, mi zašepetaj
ljubim te močno.
Noč.

Janja Horvat, 16 let
Mala Polana

MEDVEDKA PIJA IN NJEN STRAH

V brlogu je živela mala medvedka Pija. Zelo rada se je šla igrat ven k zajčku. Vendar, kadar mame ni bilo doma, si ni upala iti ven zaradi nevarnosti, ki bi lahko prežale nanjo. Nekega dne , ko mame ni bilo doma, je bila zelo osamljena. Želela si je k zajčku, vendar si ni upala. Čez nekaj časa se je odločila, da gre k njemu. Rekla je: "Ni me več strah, saj mi nič ne bo!"
Vendar je globoko v srčku še vedno čutila strah. Pa se je opogumila in odšla ven. Zunaj je bil prelep dan - le kako je bila lahko tako trapasta, da se je bala. Po nekaj minutah hoje je prispela do zajčka. Povedala mu je, da je prišla čisto sama. Zajček je bil navdušen, saj zdaj se bosta lahko vsak dan igrala (do zdaj se nista mogla zaradi pijinega strahu). In res, čisto vsak dan sta se skupaj igrala ob jezeru.

Špela Bizjak
OŠ PAVLA LUNAČKA
ŠENTRUPERT, oktober 2007

Mici na kmetiji

Mici je bilo zelo dolgčas. Jalen je rekel: »Danes gremo na kmetijo.«
»Ne!« je zavpila Mici in se skrila pod sedež v avtu.
»Prišli smo na kmetijo!« je rekel Jalen. Mici se je delala, da spi .Jalen jo je pocukal. »Au,« je rekla Mici.
»Smo že tukaj,« je rekel Jalen.
»Pusti me,« je rekla Mici, »Na kmetiji so samo čudne in ogromne živali, ki me lahko pojejo!«
»Daj no,« je rekel Jalen, »Tam je ograja in te ne morejo pojesti.«
»Kaj res!« si je oddahnila rekla Mici. Skočila je iz avtomobila. Videla je krave, koze in prašiče. Potem je bila noč. Mici je spet bilo dolgčas. Ves čas je motila Jalna pri spanju. Potem je zakričal petelinček. Jalen se ni nič naspal. Potem je bil zajtrk. Jalen se je najedel in ves zaspan odšel domov.

Jalen Arko, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, maj 2007

Kozel, Majda in 5.c razred

Bilo je še, ko smo bili v drugem razredu. Majda nam je vedno govorila, da nam bo nekoč pripeljala kozla... Ne spomnim se več, kako mu je bilo ime.
Govorimo malo o nas. Mi smo 5.c razred. V drugem razredu se je govorilo, da smo najhujši razred na celi šoli. Mi???!!! Mi smo mislili, da smo najboljši razred na celi šoli, ker smo imeli najboljše učiteljice. V prvem in v drugem smo imeli Majdo. Ona se je zelo rada šalila z nami. V tretjem in četrtem smo imeli Loto, ki se je tudi zelo rada šalila z nami, poleg tega pa nam je vedno uredila udeležbo na tekmovanjih, kjer je moral razred izdelati maketo tistega, kar povejo ocenjevalci. Tako smo dvakrat zmagali in šli za nagrado z vlakom na morje. Pri Loti smo postali prijazni angelčki. No, tisto o kozlu pa ne vem, če kdo od nas verjame.

Zala Arko, 5.c
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, maj 2007

Mici v telovadnici

Nastopila je športna vzgoja.
»Jaaaaaaaaa!« je zavpila Mici. Odšli so v telovadnico. Mici je vzela vse obroče. Vrtela jih je in jih metala v zrak. Potem je vzela žoge in jih metala v zrak. Naenkrat se je še sama spremenila v žogo in se metala po kotih.

Žiga Stergar, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, maj 2007

 

Mici v razredu

Mici se je naslednji dan učila. Zelo ji je bilo dolgčas. Pogrešala je Jalna. Tudi Jalen jo je pogrešal. Potem je rekla:
»Tudi jaz hočem računati na krat!« in je došla ven. Zunaj se je spotaknila, pa je šla nazaj v šolo.

Jalen Arko, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, maj 2007

 

Mici v luna parku

Nik in Mici sta šla v luna park. Ko je Mici zagledala avtomobilčke, je poklicala Nika. Nik je prišel in sta se začela voziti. Ko se je Mici zaletela v Nika, je Nik rekel: »Zdaj pa dovolj! Gremo še po peno, potem pa domov.«
Mici je začela jokati, Nik pa ji je rekel: »Še prav ti je!«

Sanda Bašić, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, maj 2007

 

Mici na avtobusu

Ko je Mici prvič prišla na avtobus, je bilo vse narobe. Tekla je po avtobusu, skakala po sedežih in kazala osle šoferju. Ves dan je počela neumnosti.
Šimen jo je doma kregal. Mici je žalostna odšla v posteljico.

Anja Ristič, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, maj 2007

 

Mici v garderobi

Ko je bila Mici prvi dan v šoli, je prišla v garderobo. Zagledala je neke copate, jih skrila za omaro in se delala, kot da ni nič narobe. Ko je prišel Šimen, ni našel svojih copat.
»O, ne,« je rekel Šimen, »Mici, kje so moji copati?«
»Ne vem!« je rekla Mici, »Meni se zdi, da jih je nekdo odnesel.«
»O, ne!« je zastokal Šimen in stekel v razred.
»Hihi!« se je hihitala Mici. Potem je vzela Šimnove copate, stekla za njim in mu jih vrnila.

Lara Malec, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, maj 2007

 

Mici v Gardalandu

Mici je bila najbolj poreden otrok v šoli, zato je šla za nagrado v Gardaland.
Najprej je šla na Atlantido, nato na vlakec smrti, na gusarsko ladjo in na čoln na reki Kolorado. Nato je šla na kosilo. Po kosilu je šla na predstavo delfinov, v piramido in na vrtiljak.
Nazadnje se je peljala z rudarskim vozičkom, nato pa je morala domov, ker je bila že tema.

Lovro Lapornik, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, maj 2007

 

Mici na taboru

Danes gremo na tabor za tri dni. Z nami gre Mici. Ko pridemo tja, izstopimo iz avtobusa in gremo v jedilnico. Med kosilom Mici nagaja.
Ko gremo spat, Mici vsem skrije copate. Zjutraj učiteljica Mici okrega.

Jakob Sinčič, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, maj 2007

 

Mici v telovadnici

V telovadnici je učitelj David kazal vaje. Takrat je Mici nagajala učitelju, da ni mogel kazati vaj. Zato je David dal Mici sedet na klop. Mici je nekaj časa gledala, nato pa zaspala na klopi.

Mark Škulj, 2.a
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, maj 2007

 

MOJA PRAVLJICA

Povodni mož ima rad Rdečo Kapico in Sneguljčico.
Nekoč v davnih časih je živela Rdeča Kapica, ki je imela brata Povodnega moža in sestrico Sneguljčico. Vsi so živeli v vodi pri Povodnemu možu, v bližini velikega gradu, ki je bil zelo lepo okrašen. V gradu so bile tri postelje, v posteljah so spali Povodni mož, Sneguljčica in Rdeča Kapica. Zjutraj, ko so vstali, sta šli Rdeča Kapica in Sneguljčica po kruh k dobrim palčkom. Na poti ju je srečal volk in ju vprašal, kam sta namenjeni. Svetoval jima je, naj gresta kar naravnost po poti. Nadaljevali sta svojo pot in naenkrat zagledali kraljeviča in ostrmeli. Prijahal je do njiju in ju vprašal, kam sta namenjeni. Ker nista natančno poznali prave poti, jima je ponudil pomoč, ju posadil na konja in ju odpeljal do cilja. Spoznali so palčke, povabili še Povodnega moža in se vsi med seboj spoprijateljili.
V prijateljstvu in ljubezni so tako srečno živeli do konca svojih dni.

Gaber Petrič, 3o
OŠ Simon Jenko, PŠ Primskovo
Kranj, maj 2007

 

JAZ

Matic mi je ime,
pa saj to že vsakdo ve.

Fant sem kar postaven,
včasih sem zabaven.

Moja dvojčica je Nina,
sestrica prav fina.

Košarkar bo moj poklic,
a najprej bi rad cel koš petic.

Da, če kdaj v Ameriki bom igral,
se pogovarjati bom znal.

Matic Matjašič, 4.e
OŠ Simon Jenko, PŠ Primskovo
Kranj, maj 2007

 

Micin rojstni dan

Danes je sobota. Mici ima rojstni dan. Za zajtrk sem ji spekel ogromno jagodno torto. Ko jo je zagledala, je takoj skočila nanjo. Speči sva morala novo, večjo torto. Ko sva jo spekla, jo je Mici okrasila z avtomobilčkom na daljinsko vodenje. To je bila Micina torta. Zdaj manjkajo še vabila. Mici je pripravila časopisni papir, škarje, tempera barve in list papirja. Začela sva. Najprej sva razrezala papir. Potem sva pobarvala vabila in Mici je stekla po pisalo. Začela sva pisati vabila za goste – to so bile seveda moje igrače. Pripravila sva mizo in okrasila kuhinjo. Zdaj je na vrsti praznovanje. Prihajajo gostje. Sedimo za mizo v kuhinji in čakamo, da Mici prinese torto. Mici ni od nikoder. Gremo jo iskat. Najdemo jo v dnevni sobi pred televizorjem. Gleda risanke in se baše s torto.

Sabina, Sara in Neja
OŠ Simon Jenko,
Kranj, maj 2007

 

Mici in božič

Mici je danes zelo vesela, ker je božič. Zvečer bo dobila darila. Ves dan samo skače in vpije:
»Jupi, božiček!« Šimen Mici predlaga, naj napiše pismo, kaj si želi. Mici začne pisati:
»Dragi božiček! Želim si sanke in nogavičke z dvema rolarjema.«
Ko je prišel večer, je morala Mici spat, a ni zaspala.
Potiho se je odplazila v dnevno sobo. Šla je k jelki, da bi videla, če so že darila, a jih ni bilo. Pačila se je, ko se je gledala v okraskih. Moder ji je bil najbolj všeč. Malo ga je potipala in tisti trenutek se je razbil. Potipala je še druge okraske in še tisti so se razbili. Šimen je zaslišal hrup in pritekel v dnevno sobo.
»Mici, Mici, kupila boš nove okraske!« Mici je morala pomagati pospraviti in dati denar za nove okraske. Jokala je, ker je ostala brez denarja. Šimen jo je tolažil:
»Ah, pozabi, Mici, saj … Čakaj, pojdiva pogledat, če je božiček kaj prinesel!« Mici je zagledala svoj paket in ga odprla.
»Denar, denar, bogata sem!« je vpila Mici.

Manja Jarc
OŠ Simon Jenko
Kranj, maj 2007

 

Mici v Disneylandu

Mici in Šimen sta se odpeljala v Disneyland. Tam je bilo veliko toboganov, vlakov smrti in drugih zanimivih stvari. Mici je hitro stekla do glavnega stikala in ga izklopila.
Vse naprave so se v hipu ustavile in stvari niso več delovale. Ljudje so pričeli kričati in nemirno tekati naokrog, Šimen pa je dobro vedel, da je bila na delu Mici.
Hitro je stekel k Mici in ponovno prižgal stikalo. Opravičil se je ljudem in odpeljala sta se nazaj.

Ana Žontar
OŠ Simon Jenko
Kranj, maj 2007

 

V zajčji šoli

Nekoč so hodili zajčki v šolo, ki sej je imenovala zajčja šola. Zajčkom je bilo ime Zala, Dejan, Mija in drugi. Zajčki so se učili zajčje abecede. Ampak so zelo poredni in nagajajo učitelju. V zvezke namesto abecede pišejo zajčjecedo.

Katja Krišelj
OŠ Simon Jenko Kranj
PŠ Goriče, maj 2007

 

Čudežna ptica

Nekoč se je iz morja prikazalo veliko jajce. Na plaži je stalo tisoč let. Kar naenkrat je iz jajca prikukal velik ptič. To je bila prav zares čudežna ptica. Bila je vseh barv. Znala je tudi čarati. Letela je tudi po vesolju. Bila je tako hitra, da je prehitela vesoljsko ladjo. Bila je velika kot dinozaver. Svet je prepotovala v petnajstih minutah. Živela je dva tisoč let. Takrat je na zemljo padel meteor in čudežna ptica je izumrla. Čez tisoč let se bo tako jajce spet prikazalo na obali.

Fred Eržen
OŠ Simon Jenko Kranj
PŠ Goriče, maj 2007

 

POLICAJ JOŽE DOBI LOPOVA V PAST

Nekega jutra, ko se je policaj Jože zbudil, je zaslišal hrup. Odprl je vrata in zagledal množico ljudi, ki so se pritoževali,da jim je lopov ukradel stvari. Franček je rekel,da mu je ukradel lopato, Igorju torbo, Mihecu blazino in Žigecu računalnik. Ubogi policaj Jože ni vedel, kaj naj naredi.
Rekel si je,da bo celo noč stražil pred vsemi hišami. Ko se je stemnilo, se je odpravil na delo. A je zaspal. Naslednje jutro ga je zopet zbudil hrup. Odprl je oči in videl, da leži na pločniku sredi mesta, okoli njega pa množica ljudi. Zopet so se začeli pritoževati: pri Roku ni bilo televizije, Grega ni našel omarice, Tina pa svojega telefona.
Policaj je ljudem ukazal, da naj dajo vse vredne stvari v eno sobo in jo zaklenejo. Sam se je postavil pred zaklenjena vrata. Mislil je, da bo tako le ujel lopova. S seboj na stražo si je vzel kavo, da ne bi zaspal. Ampak ni mu uspelo, spanec ga je vseeno premagal. Lopov mu je med tem časom odprl vrata z žebljem in ukradel ves nakit ter denar.
Policaj Jože je bil zelo besen sam nase, ker mu ni uspelo uloviti lopova. Ni in ni se mogel spomniti načrta, kako bi ulovil lopova. Naenkrat pa se mu je v glavi porodila ideja. Spomnil se je pasti, ki so jo skupaj s sodelavci uporabili pred desetimi leti. Sam pri sebi si je mislil,da je eden izmed vaščanov, ker tujci niso vedeli, kam so skrili dragocenosti.
Vaščanom ni povedal o svojem načrtu. Kljuko na vratih sobe je namazal z barvo, ki se je ne da sprati. Verjel je, da bo tokrat res ulovil lopova. Zvečer se je vrnil na svoje delovno mesto. Stražil je pred sobo, ampak tudi tokrat je zaspal. Ampak ni spal tako trdno kot ponavadi. Slišal je ropot in videl lopova, kako si polni žepe. Skočil je skozi vrata in se spotaknil ter ob tem po pomoti prijel za kljuko. Lopov je pobegnil, a policaju Jožetu je ostala še ena možnost.
Ljudje mu niso verjeli, da je on v resnici padel in se po pomoti prijel za kljuko. Obtožili so ga, da laže in je on tisti, ki krade stvari. Vrgli so ga iz službe in nagnali iz vasi. Policaj Jože je osramočen in sam odšel v gozd.
Dva dni je taval po gozdu. Sam in lačen je bil. S seboj je nosil le še ene lisice in na glavi je imel svojo kapo. Naenkrat pa je zagledal luč v zapuščeni baraki sredi gozda. To se mu je zdelo sumljivo, kajti te barake že pet let nihče ni uporabljal. Zato se je potihoma splazil za barako in si ogleduje situacijo.
V baraki je zagledal soseda Jureta, ki je štel denar. Vedel je, da je Jure tisti, ki je kradel v vasi. Potihoma je odprl vrata barake in vstopil. V hipu, ko je Jure gledal stran, ga je policaj Jože aretiral. Na roke mu je dal lisice, ki jih je še imel in ob tem opazil, da ima res umazane roke od barve, s katero so bila namazana vrata.
Vzel je Juretov avto in ukradeno zlato ter se slovesno vrnil domov v vas. Vaščani so ga začudeno gledali in ga zopet hoteli nagnati. Ampak policaju Jožetu je uspelo povedati, kaj se je zgodilo in tako se je odrešil krivde. Ljudje v vasi so bili osramočeni. Niso vedeli, kako naj policaju Jožetu pogledajo v oči.
Policaj je Jureta odpeljal v zapor in se odpravil proti domu. Presenečen je bil, ko je na terasi zagledal vaščane. Le ti so mu priredili zabavo in mu izročili nagrado ter priznanje za uspešno opravljeno delo. Zabava je trajala tri dni in tri noči in vsi so bili zelo srečni.

Vid Flucher
Rogaška Slatina , maj 2007

 

7 palčkov brez Sneguljčice.

Nekega dne je v gozdu živela sedmerica palčkov. Veliki so bili približno toliko kot današnje kladivo! Vem, hecna primerjava, toda… Si lahko zamislite palčka, ki bi bil velik kot klešče? Ne! No, vidite. Zato je pravšnja primerjava kladivo. Torej, kot sem rekla, so v gozdu pod zeleno lipico… Ne, ne lipico… Hrast je bil. Torej pod zelenim hrastom… Mislim rjavim… Oh, kako zapleteno… Zdaj se zares začne zgodba… Prav na sredini mesta so v velikem bloku živeli palčki. Sedem jih je bilo! Pa so se odločili, da si poiščejo mirnejši kraj, torej hišico pod rjavim hrastom. Pa so živeli in živel,i pa jim je prišlo na misel, bilo je 15. julija, da je skrajni čas, da se pri njih pokaže Sneguljčica. In so jo čakali in čakali, pa je najpametnejši palček vseh palčkov, Smotko mu je ime, rekel: »Zamuja 10 minut!«
Uf, kakšen problem je s to besedo zagnal. Vsi palčki so kričali in divjali sem in tja, dokler ni rekel najneumnejši palček vseh palčkov, Modrko mu je bilo ime: »Fantje, se ne spomnite! Včeraj smo zamenjali uro, to se pravi, ima še 50 minut časa!«
Jejhata jej! Ne morete si predstavljati, kako hitro je s tem naredil mir. No! In tako so čakali še naslednjih 50 minut. Čez 51 minut reče najstarejši - ime mu je Bilko: »Humh! Se vam ne zdi, da jo čakamo že zeloooooo dolgo?« Slišalo se je momljanje in godrnjanje.
»Prosim, naj stopi kdo pogledat ven,« je rekel Zaspanko, ki je bil trenutno pri največjih močeh. Prav vsi palčki, razen njega seveda, so naenkrat začeli teči proti vratom. Vsi so se trli pri prvih vratih, kdo da bo prvi zunaj, Zaspanko pa se je prijel za glavo in lepo počasi odšel ven skozi zadnja vrata. Postavil se je pred prav vse palčke, ki so bili zagozdeni v vratih.
»Hej! Kako pa to, da si ti…Aja! Seveda, zadnja vrata!« Vsi so hoteli steči k zadnjim vratom, pa ni uspelo nikomur, ker so bili vsi zagozdenih v prvih vratih.
»Kjer se jih prepira šest, sedmi dobi dobička pest!« je rekel Zaspanko. No, ja. Morda sem pozabila omeniti, da je bila takrat ura 15.35. Čakali so jo do 19. 46, ko so se naveličali gledanja skozi vrata. Hoteli so v postelje, se odpočiti in naspati. Se oprati vseh skrbi od tega, kje je Sneguljčica. SO hoteli. Pa niso mogli, ker so prav vsi razen Zaspanka zagozdeni v vratih. Zaspanko, kateremu ime vedno ustreza, pa je zaspan odšel skozi zadnja vrata in s podstrešja prinesel kup blazin. »Juhuhu! Rešeni smo!« se je slišal kup glaskov iz vrat. Ko bi se Zaspanku le dalo. Samo blazine jim je nastavil pod glavo in se, ne da bi ga zanimali vzkliki, ki so prihajali iz ozadja, odpravil spat.

Naslednje jutro so zajtrkovali. Vsi. Tudi Modrko, Smotko, Bilko, Vojko, Polulanko in Godrnjavček, ker so se ponoči nekako uspeli izviti iz vrat. Zaspanko jim ni ravno verjel, ko so rekli, da zaradi tega, ker je Polulanku ponoči malce ušlo in so se neverjetno hitro vsi razbežali. Kasneje pa je temu le začel verjeti, ko mu je skoraj spodrsnilo, ko je hotel vzeti pošto. »V časopisu ne piše nič o tem, da bi se Sneguljčici kaj zgodilo,« je rekel in obrnil stran v časopisu. »Jaz pravim, da še malo počakamo ali pa, če že moramo (godrnjaje), jo pojdimo iskat.« In tako so šli, kot četica po vrsti in so peli:

Sedmero je nas,
če kaj zanima vas.

Po poti hodimo,
veselju vladamo.

Hejdi dro, hajdi dro,
po poti mi gremo, gremo.

Hejdi dro, hajdi dro,
veselju vladamo...

Tako so peli in se zabavali. Prišli so že na pol poti do gradu, ko se je Vojko spomnil, da bi bilo mogoče dobro, da bi kdo počakal pri hiši.
Spet so se vsi drenjali nazaj po poti, razen Zaspanka, ki je nemo gledal in Vojka, ki je bil presenečen nad lastno drznostjo. Bil je navadno zelo tih človek... em... palček.
Čez 10 minut so bili vsi spet doma, tudi Vojko in Zaspanko, ki sta prišla nekolikanj prej, saj sta jo ubrala po isti poti nazaj, medtem ko so se ostali štirikrat izgubili, saj tako ali tako ni nihče nič videl pred seboj, ker so se tako zelo rinili. Tam pa ne duha ne sluha o Sneguljčici.
V hiši so ostali Modrko, Smotko, Bilko, Vojko, Polulanko in Zaspanko, Godrnjavček pa se je sam odpravil nazaj v hosto. Čez natanko 12 minut in 34 sekund se je vrnil s tole novico: »Dragi palčki. Dokončno sem sprejel dejstvo, da Sneguljke ne bo k nam. In sicer zato, ker se mi močno dozdeva, da ona pravzaprav sploh ne obstaja.« Ta novica je bila seveda nesprejemljiva. Vsi so zavračali Godrnjavčka, razen Zaspanka, ki je med tem zaspal in Vojka, ki je tako ali tako tih človek... am...palček. Godrnjavko je rekel: »Jaz pravim, da bi morali poiskati avtorja, ki je napisal to zgodbo in mu povedati, da se ne strinjamo s tem, da Sneguljčica ne pride k nam.«
S tem so se strinjali vsi. Tudi Zaspanko, ki se je pravkar prebudil. In seveda Vojko. No, ali pa se je tako vsaj zdelo, kajti ravno takrat se mu je kolcnilo. In tako so odšli na dolg pohod do avtorja. Poti ne bom razlagala, saj ni omeniti drugega kot to, da se jim je tista večna njihova pesem že zagnusila.

Sedmero je nas,
če kaj zanima vas...

Pa nekega dne potrka na vrata. Na moja vrata! Si morete misliti! Na moja vrata trka 6 majcenih rokic. Mislim, da Zaspankove nisem slišala, saj se je izkazalo, da je že med hojo zaspal in so ga do sem prinesli na njihovih kravatkah. Najpogumnejši, Bilko, je rekel: »Hočemo Sneguljčico, hočemo Sneguljčico,...« Kmalu so se mu pridružili še vsi ostali. Razen Zaspanka, ki je še zmeraj spal. Rekla sem jim: »Poslušajte, fantje! Kaj naj počnem jaz, če si ne izmislim novih stvari?« Zamislili so se. »Ja, prav ima, kaj naj bi počela ona.« je rekel Modrko. »Oh, ne trapaj neumnosti. Seveda je na svetu še kaj drugega. Ali pač?« je rekel Smotko. Odgovorila sem, da jim bom vrnila Sneguljčico, ampak v naslednji zgodbi, ki se še piše. »Torej je skrivnost?« so me vprašali. »Ja, skrivnost je,« sem jim odgovorila. Poklapani so se odpravili domov, kjer so vseeno še naprej čakali Sneguljčico, češ, nekega dne, ko bo zgodba dokončana, se bo že prikazala pred našimi vrati. Meni pa so se tako zasmilili, da sem takoj začela pisati novo zgodbo z naslovom: SEDEM PALČKOV IN DVE SNEGULJČICI.

Gaja Rihar 5.c,
OŠ Spodnja Šiška,
Ljubljana, maj 2007

 

SEDEM PALČKOV IN DVE SNEGULJČICI

Nekoč pred davnimi, davnimi leti… No, morda ne tako davnimi, so živeli palčki. Sedem jih je bilo. Vedno so pravili, da je to pravljično število, a nikoli niso hoteli priznati, da so oni prav tako pravljični kot njihovo število. Ime jim je bilo: Modrko, Smotko, Bilko, Vojko, Polulanko, Zaspanko in Godrnjavček.
Bilo je lepo popoldne, tam nekje 15. julija, ko se je eden od palčkov spomnil, da bi počasi lahko prišla k njim Sneguljčica. In res! Točna kot ura, se je ob 14. 24 prikazala pred njihovimi vrati. Lepa kot le kaj, le da ji je od prejšnjič zrastel še en mozolj več.
»Pozdravljeni, dragi moji,« jim je navdušeno rekla in poljubila Vojka, ki je samo nemo gledal, saj je tako ali tako tih človek... em... palček. »Oh, mislim, da se spodobi, da začnem kar z pomivanjem posode. Kaj pravite?«
Palčkom zamisel, da bi jim človeške roke pomivale posodo, ni bila ravno všeč. Toda, ker so vestni in pridni ter se vedno držijo pravega besedila, so veselo vzkliknili: »Juhuhu! Sneguljka je tu!« Morala bi skriti, da to niso rekli ravno veselo, toda... Sneguljka si je ravno nataknila Godrnjavčkove rokavice, to njemu ni bilo ravno pogodu (»Kot, da jih nima še kdo drug!«), ko je na vratih zopet potrkalo. Modrko se je ravno odpravil proti vratom, da bi odprl, ko je Sneguljčica zakričala: »Nikar, palček moj! Moja grozna mati stoji pred vrati! Gotovo je tako, poznam pravljico!« Toda palček je tako zavzeto poslušal Sneguljčine lepe besede, da se je spotaknil ob predpražnik in telebnil po tleh, da je z nosom odprl vrata. Zaslišal se je krik. Bil je popolnoma enak kot Sneguljkin, ki je stala v hiši.
Takoj za krikom pa se je zaslišal dah: »Ooooooo.« Pred vrati je stala prav enaka Sneguljčica kot tista v sobi, le da ta ni imela nobenega drugega mozolja. »Oprosite mi, ker zamujam. In oprostite, ker... Kaj pa ona dela tu?« S tem je mislila na Sneguljčico, ki je stala v hiši. »In kaj delaš ti tu?« je vprašala prav ta. Začeli sta se na ves glas prepirati. Palčki so samo nemo gledali od ene do druge Sneguljčice. »Kako je možno, da je Sneguljčica hkrati tu in tam?« je vprašal Polulanko. Odgovora ni dobil, saj so se vsi spraševali isto. Po nekaj minutah, no, urah... Ne, sekunde so bile... Ali dnevi - niso imeli točne orientacije glede časa - se je prepir nehal. Sneguljčica, ki je prišla prva, je rekla: »Mislim, da bom skuhala večerjo.« Sneguljčica, ki je prišla kasneje, pa je rekla: »Ti si kar misli, jaz pa vem... Da jo bom skuhala jaz in samo jaz.« In tako se je zopet začel prepir med Sneguljčicama. Zaradi prevelike jeze je prva Sneguljčica dobila še en mozolj več, medtem ko jih je druga dobila kar štiri. Seveda kasneje od jeze ni bilo kaj dosti koristi, saj sta bili od prepira tako utrujeni, da sta se samo zvrnili na postelje. Godrnjaje se je Godrnjavko podal k štedilniku. Ampak ker on še ni kuhal, saj v besedilu ni tako pisalo, so jedli zažgano sojino meso in premalo skuhano juho z zmrznjenimi špageti.
Naslednje jutro je bilo prav tako. Zajtrk je bil zelo zanič, saj ga je tokrat kuhal Modrko, medtem ko sta se Sneguljčici prepirali okrog tega, katera bo vzela kuhalnico. Palčki so zmajali z glavami. Ves naslednji teden je bilo tako. Kmalu za tem pa je na vrata zopet potrkalo.
»Pa ja ne še ena Sneguljčica,« je zavzdihnil Zaspanko. Na srečo vseh nas in njih in kogarkoli pred vrati ni stala še ena Sneguljčica, temveč njena mama. »Je moja mala punčka tu? Za njo imam darilo.« Ko je iz žepa potegnila majhno jabolko, so ji palčki zaprli vrata pred nosom in stekli ven skozi zadnja vrata. Zunaj so vsi zadihani začeli kričati. Prerivali so se med seboj. Nato je rekel Smotko: »Tokrat ni druge. Spet bomo odšli k avtorju in zahtevali eno samo Sneguljčico.«

Da! Res so šli. Na poti ni bilo ničesar pametnega početi, pa so si zopet izmislili novo pesem, ki je šla približno takole:

Po poti mi gremo,
da avtorja najdemo.

Da nam Sneguljko vrne nazaj,
samo eno, ne sprašujte zakaj.

Ker če dve se Sneguljki prepirata,
nam pot do svobode zapirata.

Če se Sneguljka odloč',
lahko vse zamoč'.

Zato po poti mi gremo,
da avtorja najdemo …

In tako naprej in tako naprej. Končno so prišli do mene. Zopet so mi trkali na vrata, le da sem tokrat slišala le pet majcenih rokic, saj je Zaspanko ponovno zaspal, Polulanček pa se je med potjo izgubil, ko je želel iti na stran. Seveda se je zdaj prikazal iz ozadja in stekel k ostalim. Ko sem jim odprla vrata, so vsi naenkrat začeli govoričiti,da nisem razumela prav nikogar.
»Hej, hej! Mirno! Vsak posebej. prosim. Godrnjajko ali kako že, začni.« sem jim rekla.
»Prvič: ni mi ime Godernjajko, temveč Godrnjavček in drugič: mislili smo, da se hecaš! Poslala si nam dve sneguljčici!« mi je odvril. »Zahtevamo, da jo takoj vržeš iz besedila!« Po kratkem premisleku pa je dodal: »Tisto s štirimi mozolji... ker se mi bolj gabi.« Kaj sem hotela?! Stopila sem do računalnika in napisala novo zgodbico, v kateri imajo palčki je eno Sneguljčico. Najprej sem pomislila, da bi lahko za hec pripeljala zraven še njeno mamo, a sem to misel opustila, ko sem zaslišala, kako se palčki zunaj pogovarjajo, kako bodo ubili njeno mamo, če si bo slučajno upala priti blizu. Ko sem končala, sem jim vrnila besedilo in veselo so se odpravili domov, kjer jih je čakala ena sama Snegulčica. »Kar izpuhtela je. Naenkrat. Ni je več! Pogrešam joooo!« je tulila. Palčki pa so se nasmehnili, pomežiknili drug drugemu in začeli tolažiti ubogo Sneguljčico.

Gaja Rihar, 5.c
OŠ Spodnja Šiška,
Ljubljana, maj 2007

 

DOLGČAS

Dragi otroci!
Vi sploh ne veste, kaj je to dolgčas! Zabavate se z
računalniki, gameboyi, barbikami ... Saj ne bom nakladala o tem, kako je bilo v starih časih. Tudi jaz sem otrok! Otrok kot vi. Povprečen, vsakdanji otrok, le da jaz za razliko od vas ne delam nič! Ja, saj vem, da pravite: tudi meni je dolgčas... Ampak vedite, da prav gotovo ni nikomur tako dolgčas kakor je meni. Jaz si rečem: »Haha, zdaj se bom pa zabavala!« Mja. Če kdo od vas pravi, da je sedenje na postelji in gledanje v zrak zabava, potem ne držim z njim.
Mami mi pravi: »Zabavaj se. Izmisli si kaj.« Jah, draga mati(verjamem, da so vaše enake), jaz bi se že zabavala. Ampak, kako?
Taki smo. Če se ne želim igrati, lahko povem, karkoli želim. Še kako dobre ideje mi padejo na pamet. Ko pa se spravim kaj delat, je pa problem.
No, problem je tudi takrat, ko mi dolgčas zleze v glavo. Takrat počnem toliko neumnosti, da bi glavo razpočile še največjemu razgrajaču:
- s hrbtom bi ležala na postelji in se režala stropu,
- skakala bi po stanovanju, tako da bi zato, da sem doma, vedel cel blok,
- napisala bi pesem in se prepevajoč podila z enega konca sobe na drugega,
- zvila bi kos papirja in se igrala, da sem palčica,
- kamero bi priključila na televizijo in se igrala, da vodim novice,
- na ves glas bi prepevala najbolj noro pesem na svetu.

Prepričana sem, da se ob idejah smejite ali pa se celo dolgočasite. Če se dolgočasite, potem vsaj veste, kaj je dolgčas. Lahko vam povem, da sem nekega dne od dolgčasa skoraj ponorela. Začela sem skakati po kavču in se smejati svojemu nosu. Ko ti je dolgčas, počneš vse neumnosti , ki ti tisti trenutek padejo na pamet.
Poznala sem človeka, ki je z nožem obril svojo barbiko. Bil je tudi nekdo, ki je iz vreče naredil hlače in hodil od hiše do hiše. Pa fanta, ki se je skril v rjuho, da bi prestrašil zvok tišine. Bila je tudi deklica, ki je iz svojega mačka naredila omelo.
Dragi otroci! Mislim, da veste, da je bilo vse to zaradi dolgčasa.
Že ves čas se mi je zdelo, da tukaj nekaj smrdi. Zato sem nekega dne, ko mi je bilo dolgčas, razmišljala, zakaj mi je dolgčas. Dolgčas ne pride kar od nikoder. Zato sem sklenila, da za to mora obstajati pojasnilo. Ko sem dolgo dolgo razmišljala, sem ugotovila, da po svetu hodi škrat Dolgcajt. »Tako mu je ime,« sem si rekla. Ampak bilo mi je dolgčas in, kot sem rekla se, ko ti je dolgčas, ne spomniš prav ničesar. Tako se tudi jaz nisem spomnila, kaj naj bi naredila v zvezi s tem. Zato sem se zavestno odločila, da bom pasla dolgčas. Čez nekaj trenutkov pa sem se spomnila, da pravzaprav pasem škrata Dolgcajta. Zgrabila sem se za vrat in se začela daviti. Takrat je, hvala bogu, v sobo prišla moja mami in mi razložila, da škrata Dolgcajta ne moreš pregnati. In ker imajo naše mame pač vedno samo bedne ideje, mi je predlagala, naj grem v šolo.
LE ZAKAJ, ČE MI NI TREBA! Toda zdaj sem vedela, da škrata ne morem ujeti in sem se odločila, da ga bom zredila in v moji glavi ne bo več prostora zanj in se bo izselil. In tako sem ga pasla dan za dnem. Ponoči ne, ker sem spala. Pa sem bila pridna in sem ga pasla in pasla. Pa sem enkrat rekla mami: »Mami, zakaj se škrat ne izseli, če pa je tako debel, da nima več prostora?« Mami mi je odgovorila: »Oh tepka!Zakaj sprašuješ take neumne reči?!«
Ugotovila sem(takrat mi ni bilo dolgčas, ker sem pisala domačo nalogo), da to pač ne gre. Škrat gre ven ali pa ga bom odselila sama. Sedla sem pred računalnik in napisala zgodbo. Potem sem sedela pred televizijo in se veselila vsakdanje šole. Pridno sem pisala domače naloge in, da bi škrat res odšel, sem celo ubogala mamo na vsak njen ukaz. Tako sem garala 4 dni, ko sem se odločila, da pogledam, kaj se dogaja z moji dolgčasom. Ni ga bilo na spregled. Deset dni ga tako ni bilo na spregled, pa sem ga začela pogrešati.
Odločila sem se, da mora nujno nazaj k meni in to takoj. Pa ni hotel. Ni ga bilo in ga ni. Na vso moč sem začela zganjati dolgčas, da se je končno vrnil k meni. Bila sem srečna, da imam pri sebi mojega zaveznika, ki ne odide nikdar, tudi če si to želiš. Mami mi je povedala, da je dolgčas pri tebi skrit. Ko ga ne vidiš, se verjetno skriva tam okrog debelega črevesa. Potem ko ni več kaj za postoriti, pa hitro priteče v glavo k svojemu krmilu. No, tako je. Pomagati se ne da. Dolgčasa se ne da znebiti in tako lahko dan za dnem skačeš po sobi in prepevaš češko himno.

GAJA RIHAR, 11 let
Ljubljana, 26. februar 2006

 

ŽUPCIN SPLET

TRIKRAT DVOJNI V
ŠE ZUPCA ZRAVEN GRE.
IN ŠE PIKA NET,
PA POGLEJMO ŽUPCIN SPLET!

DOLORES DUH, 9LET
Maribor, december 2006

 

ŠOLA

Šola je lepa reč,
radi se učimo.
Slovenščino,
matematematiko,
angleščino in veliko
drugih še predmetov.

Učitelji radi nas imajo,
trudijo se za pobudo.
Smejejo se nam
in ucene podeljujejo.

Smeha je dovolj.
Jaz, ti , vsi
se radi smejemo.

Šola je lepa stvar,
smesna stvar
poučna in vsakdanja.
Mi radi jo imamo in
veselo vanjo hodimo.

Tjaša Hreščak, 13 let
Ljubljana, december 2006

 

REZERVA

Prizadel si me.
Mi zadal nož naravnost v srce.
Prevaral si me,
pa mi tega nisi priznal.

Čakal si, če te mogoče pusti,
kajti potem bi imel mene.
Kot rezervo.
Ampak jaz ne mislim biti rezerva.
Nočem biti.
Ne želim biti.
In tudi ne bom.

Prizadel si me,
me prevaral,
ampak nisi me tako zlomil,
da bi se vdala.
Da bi prejokala cele dneve.
Da bi klečeplazila za tabo.
Ne, tega ne boš doživel.

Tudi maščevala se ti ne bom.
Samo ignorirala bom tvoje poglede,
nasmehe, klice, namige.
To ti naj bo kazen.

Tudi če bova kdaj skupaj,
če bom kdaj popustila,
me ne boš spoznal tako kot bi me moral.
Poznal boš mojo preteklost, sedanjost,
vendar ne boš spoznal mojega srca,
kajti pred tabo sem ga zaklenila,
da me ne bi nikoli več prizadel.

Janja Horvat, 14 let
Mala Polana, november 2006

 

ZVER STRAŠI ANEJA

Anej je legel k počitku poln strahu,tako kot vsak večer. Bil je prepričan,da je v njegovi sobi zver. Ponoči se je prebijal in hodil spat k očetu in mami.
Neke noči je hotel svoje starše prepričati, da je v njegovi sobi resnično zver.

Pokukal je v sobo in zakričal:"Aaaa!" Pritekla sta starša. Ko jima je povedal, kaj je videl, sta ga prijela za roko in ga peljala tja, kjer je po Anejevem mnenju čepela zver.

Ugotovili so, da je ta zver le senca njegovega plišastega levčka, ki je ležal na polici.

Od takrat naprej je Anej mirno spal.

Dolores Duh, 9 let
Maribor, november 2006

 

NOČ ČAROVNIC

PRIŠLE SO TRI ČAROVNICE, VZELE SO ŠE MAČKE;
TRI MAČKE, DOLGOTAČKE, ČRNE MAČKE.
PRVA FRAČKA, DRUGA BLAČKA TRETJA HAČKA.
NA METLI JE MAČKA FRAČKA, NAJGRŠA MAČKA.
DRUGA JE BLAČKA .
KATERA JE TRETJA MAČKA?
SEVEDA HAČKA, NAJLEPŠA MAČKA.
HOČEMO SLADKARIJE, DA DOBIMO ENERGIJE.

ALEKS Mahmutovič, 9 LET
Tribuče, Oktober 2006

 

SPANČEK ZASPANČEK

Nekoč je živel spanček zaspanček, ki je prinašal spanje. Enkrat je spanje pozabil v deželi dela. Lahko bi si mislili, kako je izgledalo! Vsi so zaspali in spanček zaspanček je, ne da bi vedel, prišel v deželo otrok praznih rok. Šele, ko je bil čas, da bi otroci v deželi otrok zaspali, je spanček zaspanček ugotovil, da spanca ni nikjer.
Iskal ga je povsod, a ga ni našel. Tuhtal je, kje bi ga lahko pustil. Nato se je spomnil, da otroci še vedno ne spijo.
Minilo je že kar sedem let pa se spanček zaspanček še vedno ni ničesar spomnil. Minilo je še devet let.
Kaj se je medtem dogajalo v deželi dela? Spali so čisto vsi, ki so bili v tej deželi. Spančku zaspančku je prišlo na misel, da je mogoče pustil spanje v deželi dela. Odpravil se je pogledat in kaj je videl? Odrasle, ki spijo! Hitro je vzel spanje in se odpravil v deželo otrok.
Otroci pa so zaspali, še preden je spanček zaspanček prinesel spanje. Ko ga je prinesel v deželo otrok, se je zelo začudil. Otroci so že od same utrujenosti zaspali. Rekel si je:
»Ah, vsaj malo več kondicije sem si nabral, ko sem letal sem in tja, pa še dežela dela ne spi več!«
»Me prav zanima, kaj sanjajo otroci v deželi otrok in kaj počnejo odrasli v deželi dela? Najbrž delajo kaj zanimivega ali pa mogoče celo kaj dolgočasnega? Otroci pa morda sanjajo o čudovitih stvareh, kdo ve? Jaz že ne vem, me pa zanima,« je na glas razmišljal spanček zaspanček.
»Jaz pa vem«, je rekel nočni metuljček, ki je nenadoma priletel mimo.
»Kaj pa?« je presenečeno vprašal spanček zaspanček, metuljček pa mu je povedal, da otroci sanjajo o božiču. V deželi dela pa izdelujejo božične smrečice, okraske in darila.
»Imajo pa zanimivo delo v deželi dela in zabavne sanje v deželi otrok,« je rekel zaspanček.
»Ja,« je pritrdil metuljček, »tudi jaz bi želel svojim otrokom, malim metuljčkom, kaj takega izdelati. Pa misliš, da izdelujejo to za svoje otroke?« je vprašal spanček zaspanček?
»Seveda«, je rekel metuljček.
»Veš, meni se pa zdi, da to izdelujejo za kupce, ki to kupujejo,« je rekel spanček zaspanček metuljčku.
A metuljček ga ni slišal, ker je že odletel v noč pripovedovat zgodbice svojim malim metuljčkom.
Spanček zaspanček pa je odhitel domov, v deželo spančkov zaspančkov. Mislil si je:
»Dolgo časa in zelo rad sem se pogovarjal z nočnim metuljčkom a kmalu bo jutro in bom moral iti po spanec v deželo otrok in ga odnesti v deželo dela.«
Tako je prinašal in odnašal spanec in živel srečno do konca svojih dni. Nočnega metuljčka pa je srečeval prav vsako tretjo noč in pripovedovala sta si same zanimive reči.

ALMA ŠIVEC, 3.B, OSNOVNA ŠOLA SPODNJA ŠIŠKA
Ljubljana, 3. julij 2006

 

PRIJATELJSTVO... VEČ NE

Spoznala sva se med poletnimi počitnicami, ko je zunaj sonce s svojimi žarki božalo najino kožo. S starši sva bila na morju in ker nisva imela družbe sva drug drugemu delala družbo. Razumela sva se, se potapljala, jedla sladoled …
Romantično vzdušje sončnega zahoda na morju pa je, namesto da bi obrodilo sadove, pokvarilo vse skupaj. Bila sem zaljubljena vanj, in ko so najini starši sedeli v gostilni ter pili pivo sva midva metala kamenčke s pomola. Trenutek se mi je zdel primeren, da mu povem, kaj čutim do njega. Izbirala sem prave besede in ko sem jih končno našla in mu izpovedala ljubezen se je zgodilo. Namesto, da bi me poljubil ali objel je vstal ter skoraj zakričal name: »Kaj si pa ti misliš? Misliš, da bom hodil z eno frkljo z morja? Hvala lepa! Imam dekle!« Ko se je izkričal, je obrnil pete in izginil. Jokala sem. Vedela sem, da bi ga morala najprej dobro spoznati in šele nato povedati kaj čutim. Ker pa sva se dobro razumela, sem pričakovala dosti boljši odziv in ne tole dretje, ki sem ga bila deležna.
Naslednji dan se je že pomiril in ko sem bila sama na plaži je prišel do mene ter rekel: »Oprosti za tisto včeraj… Presenetilo me je… Ampak vseeno ne morem biti s teboj, ker ljubim drugo. Žal mi je. Lahko sva le prijatelja.« Oprostila sem mu in nato me je odnesel v vodo, kjer sem bila že vsaj stotič v celem tednu, pod vodo zaradi njega. Teden na morju je minil in prišel je čas slovesa. Dal mi je svojo številko ter me prosil da ga naj kaj pokličem.
In res. Vse na toliko in toliko časa se slišiva in med tem časom sem že pozabila na svojo ljubezen do njega. Ljubim drugega in za nič na svetu, ga ne bi zamenjala za enega fič firiča na morju.

Janja Horvat, 14 let
Mala Polana

 

MATERINSKI DAN

(Pia in Manca prideta vsaka iz svoje strani)
Pia: Hoj, Manca!
Manca: Živjo.
Pia: Glej. Celo pot sem premišljevala. Ugotovila sem, da bi morali mamici pripraviti presenečenje za materinski dan.
Manca: Kaj pa bomo pripravili?
(na oder pride Maja)
Maja: Hoj. O čem teče pogovor?
Manca: Govorimo o tem, da bi mamici za materinski dan pripravili presenečenje.
Maja: Kaj bomo pa naredili?
Pia: Ne vem. Mogoče bi jo lahko peljali v New York.
Maja: Pa jade.Veš, koliko to stane?!
Manca: Ja!Raje jo peljimo v Indijo.
(pride Tinca)
Tinca: Slišala sem vaš pogovor. Vse, kar ste predlagali, je čisto brez veze. Kupimo ji rožico in pripravimo večerjo.
Pia: JA! To bomo naredile!
(grejo domov)
Maja: No, začnimo!
(Začnejo packati)
Manca: No, pa smo. Tinca, pojdi na vrt po rožico.
(Tinca gre)
Pia: Položi večerjo v tistole posodo.
(Maja jo položi in Tinca pride nazaj)
Manca: Hitro!Tisto vazo vzemi, mamica prihaja!
(pri vratih pozvoni)
Maja: Hitro k vratom, da bomo mamici zatisnili oči.
Mamica: Oho. Pozdravljene, hčerke. Kam pa me peljete?
Pia: Za materinski dan.Kraljeva večerja!
(mamica sede in Maja dvigne pokrov)
Tinca: Kruh in pašteta!
Mamica: Oh, kako lepo od vas. In kako lepa rožica! Mmm, zelo je dobro.
Manca: Samo zate.
Mamica : In ko pojem, vas vse skupaj odpeljem v kino.
Pia: Veš, naredili smo, kar znamo.
Tinca: Toda povedati ti moramo...
Vse: Da te imamo rade!

Gaja Rihar, 4.c
OŠ Spodnja Šiška
Ljubljana, 26. april 2006

 

PRVIČ NA POČITNICAH BREZ STARŠEV

To se je zgodilo pred petimi leti. Bila je pomlad in v svoji sobi sem se igrala s frnikolami. Vstopila je mami in mi rekla: »Veš Gaja, nekaj ti moram povedati. Letos greš na morje s kolonijo. Imela boš gospoda, ki bo pazil nate.« Debelo sem jo pogledala.V sebi sem čutila strah. »NE!« sem zakričala »NE GREM!« Mami me je pogledala in dejala: »Sem se že zmenila. Jutri greš na vlak, ki te bo odpeljal v Izolo.« Zavzdihnila sem in pokimala. Spat sem šla že ob sedmih in zjutraj sem se naspana zbudila ob osmih. Z mami sva odšli na peron. Ob desetih sem že sedela v vlaku in mahala mami v slovo. V vagonu sem sedela z neko prijazno punčko, ki mi je dala keks. Postali sva super prijateljici. Ime ji je bilo Eva. Ko smo prispeli v Izolo, so nas razvrstili po sobah, saj smo bili v hotelu Delfin. V sobi sem bila zopet z Evo. Imela sem se super. Prišla je noč in z Evo sva se ulegli na posteljo. Ona je takoj zaspala, jaz pa nisem in nisem mogla. Začela sem jokati in klicati mamo. V sobo so pridrveli gospodje, ki so pazili name. Po dolgih pogovorih so se odločili, da pokličejo mami in me odpeljejo domov. Prispeli smo hitro in mami sem se stisnila v naročje. Pogledala me je. V sebi sem čutila tesnobo in strah, ker sem mislila, da me bo mami nadrla.
»Veš kaj, Gaja?« mi je rekla, »S tem bomo poskusili drugič.«
Nasmehnila sem se in ji povedala kaj se je dogajalo zadnjih nekaj ur.

Gaja Rihar, 4.c
OŠ Spodnja Šiška, 16. april 2006

 

DVOMI

Dvomi, kako bo, me preganjajo vedno bolj. Bom zmogla prve tedne, prve mesece na gimnaziji? Bo šok zame prevelik? Bom zdržala pritisk, ki ga nisem vajena? Nekako sem se vedno veselila, da bom osmošolka, oz. devetošolka. Bila sem prepričana, da je to vedno čas veselja, zabave in smeha. Nisem si prestavljala, da bo potrebnega toliko učenja, da bo pred mano toliko dvomov, da bom postavljena pred tako težko odločitev.
Minilo je osem let, odkar sem vstopila v to veliko in spoštovanja vredno zgradbo. V tem času sem se naučila ogromno ogromno stvari, ki mi bodo v življenju prišle prav. Naučila sem se tudi precej neumnosti in veliko sem se presmejala. Ena od mojih posebnosti je tudi, da zaradi strahu pred učitelji nisem nikoli plonkala.
Sedaj pa se moram kar naenkrat po teh kratkih osmih letih odločiti, kam vodi moja pot. Izbrati moram šolo, ki bo krojila mojo usodo naslednja štiri leta. Edini pogoj, ki sem si ga zastavila je, da moram biti uspešna in seveda srečna. Toda katera šola je ta, ki bo iz mene naredila zrelo osebo ? Katera šola je prava, da bom po štirih letih lahko rekla, da mi ni žal, da sem se odločila zanjo?
Sprašujem se, kje je pot, ki vodi k sreči, pot, ki bo spremenila moje življenje. Vsi pravijo, da me podpirajo, da pa je končna odločitev moja.
Toda kako naj se po osmih letih odločim, kaj je tisto pravo zame? Sem pri štirinajstih letih že dovolj stara, da se odločim za svoj poklic, ki ga bom potem opravljala vse življenje? Vedno pravijo, da za to in to stvar še nismo dovolj odrasli, sedaj pa je na naših ramenih taka težka odločitev. Kako naj vem, kaj si želim početi celo življenje? Kaj naj naredim sedaj v svoji mladosti, da si ne bom zagrenila celega življenja? Če se sedaj zmotim, bo to lahko moja usodna napaka. Zdi se mi, da sem sedaj premlada, da bi lahko samostojno odločala o moji nadaljnji poti. Ampak ne preostane mi drugega, kot da grem in preizkusim, če je šola, ki se mi zdi najbolj primerna, res prava. To bom videla, ko bom prvega septembra vstopila v veliko in nepoznano stavbo, tako kot sem pred osmimi leti stopila v osnovno šolo.

Barbara Okorn, 14 let
Sorica, 15. marec 2006

 

Komarski senat

V velikem cesarstvu je vladal dober in milostljiv cesar Martinek Ravbar. Njegova velika dežela Komarje je štela okrog tisoč ljudi, seveda poleg njega in njegove žene Katrce.

Cesar Martinek je zelo rad jahal in je imel velik hlev, v katerem je bil njegov en in edini, najlepši konj v cesarstvu. Imel je gladko črno dlako in kratek rep, ker je bila pač taka moda.

Nekega lepega poletnega dne, ko je imel cesar zelo veliko dela, se je spomnil, da bi bilo pametno, če bi imel pomočnike. Še tisti trenutek je vstal in z okna nagovoril vse zbrane meščane, ki so bili na trgu, da rabi deset mož, ki bi mu pomagali vladati. Imel je nekaj pogojev, ki jih morajo njegovi pomočniki izpolnjevati. Morali so znati brati in pisati ter za sprejem v službo napisati prošnjo. Meščani so bili nad cesarjevo zamislijo navdušeni in so brali knjige, čeprav niso znali brati in niso imeli knjig, pisali so prošnje za delo, čeprav niso znali pisati. En teden je bil trg pred cesarjevim oknom prazen, saj so se vsi meščani učili.

Po enem tednu so se spet vsi zbrali, da bi cesar pregledal prošnje in zaposlil deset mož. V svoje prostore je poklical vse može visoke nad 180 cm , ker takrat še niso znali šteti let. Nagovoril jih je: »Dragi kmetje, moje delo je zelo težko in ne ljubi se mi celo življenje samo delati. Ne bom ovinkaril, ampak bom kar takoj prešel na stvar, ki jo moramo urediti. Torej, vsi ki se želite zaposliti pri meni, morate znati pisati in brati. Sedaj mi pa predajte prošnje, da jih preberem in pregledam.« Meščani so mu dali prošnje, ki so bile zelo različno napisane. »No torej, prošnje ste oddali in sedaj lahko greste, ker moram jaz, cesar, pregledati vaše prošnje,« je rekel in meščani so se mu priklonili ter odšli.

Cesar Martinek je prošnje prebral in pregledal in prebrala in pregledala jih je tudi njegova žena Katrca. Med prošnjami sta jih izbrala devet, ki so se jima zdele najboljše. Ampak za desetega pomočnika se nista mogla odločiti, zato sta sklenila, da bosta šla spat, in mogoče se jima bo v sanjah prikazal duh, ter jima dal desetega pomočnika.

Ko je zjutraj krava zamukala, sta vstala in oba vzkliknila: »Konj!« Deseti pomočnik je bil izbran in sedaj je bilo potrebno le še razglasiti zmagovalce. Cesar se je spet pojavil na oknu in razglasil svoje odločitve: »Pozdravljene vse kmetice in vsi kmetje, izmed katerih sem jih izbral devet, ki bodo služili meni - cesarju Martinku Ravbarju. Prošnje sem prebral in pregledal ter se odločil, da bom med vami izbral le devet in ne deset članov Komarskega senata, tako se bo imenovala vaša skupnost. Sedaj pa bom razglasil devet članov: Mišker Krivoslednik, Samnej Kraveleznik, Jarnek Vran, Čarek Muhojedec, Garnel Čerlin, Lirne Klimenčič, Fred Kremenček, Tleni Seršez in Hleve Ovcepasec. Ker pa je devet pomočnikov za tako težavno delo, kot ga opravljam jaz, premalo, sem izbral še zadnjega desetega pomočnika oz. senatorja- mojega konja.« Meščani so ploskali in cvilili, ter se veselili, da je cesar izbral tako pametne može za svoje pomočnike. »Sedaj pa še ena dobra novica! Kdor bo mojega konja naučil govoriti, pisati in brati, bo postal cesar po mojem odhodu v nebesa. Ampak konja lahko uči le član Komarskega senata,« je še rekel cesar, nato pa odšel v svoje velike sobane male graščine.

Senatorji so premišljevali in premišljevali, na koncu pa so se odločili, da bo konj vsak teden pri enem senatorju, da ga bo učil. Prvi mu je predaval o gojenju različnih trav, drugi ga je učil moliti, tretji mu je razlagal, kako je treba spoditi vrane, četrti ga je učil, kako se ubije muho, peti mu je pripovedoval zgodbe, ki jih je slišal od starih staršev, šesti ga je učil igrati na piščal , … Hleve Ovcepasec pa ga je odpeljal v Aleksandrijsko knjižnico, da bi pojedel knjige in tako dobil vso modrost in znanje tistega časa. Ko je konj pojedel vse knjige in zvitke pergamenta, se je razpočil in uničil Aleksandrijsko knjižnico z Ovcepascem vred.

Cesar je bil zelo žalosten ob smrti svojega konja in senatorja, zato je v njun spomin dal postaviti šolo, kamor bi se ljudje hodili učit o pametnem in neumnem. Namesto konja pa je za senatorja izbral kravo, ki ga je vsak dan s svojim mukanjem budila.

Janja Horvat, 14 let
Mala Polana, 2. februar 2006

 

Sveča - sreča

Sveča je kot sreča,
ko vzplameni je najlepša,
ko plameni je lepa in
ko ugasne - je več ni.

Takrat sreča ni več
sveča, je le
žalost in trpljenje.

Naj bo sreča
tako velika in močna,
da kljub temi
ne bo ugasnila.

Naj sreča bo le
vedno plameneča sveča.

Janja Horvat, 13 let
Velika Polana, 6. januar 2006

 

Življenje kot v filmu

Misliš, da je tvoje življenje
film, a ni.
Tudi ti imaš tako kot vsi
težave in skrbi.

Misliš, da je konec
vedno srečen tako
kot v filmu, a ni.

Misliš, da maska ne izda čustev,
a nimaš prav.

Življenje ni film,
je le sreča in trpljenje obenem.

Janja Horvat, 13 let
Velika Polana, 6. januar 2006

 

ZIMA

Mraz je že pritisnil,
zimo na plan je potisnil.
Nebo snežinke je spustilo,
toplo sonce je potonilo.

Smrečica se že krasi,
potica iz kuhinje diši.
Otroci veseli so,
Božička čakajo.

Božiček darila je že raznosil
in veselje je raztrosil.
Mogoče tudi jaz dobim
od Božička kaj v spomin.

Janja Horvat (13 let)
Mala Polana, 22. december 2005

 

POMLAD

Pozimi ko listov ni
in ko drevje ne šumi,
gozd prazen se zdi,
zato najraje imam pomlad,
saj je zrak še ves mlad.

Ko pomlad prihiti,
cel gozd ponovno oživi -
živali se prebudijo
in ptice priletijo.

A ko lovci puške nabijejo,
živali spet se poskrijejo,
pazite, da ne boste tarča postali
in z metkom v riti okrog skakali!!!!

Lorna Lunar, 12 let
Šmarje-Sap, 17. november 2005

 

MOJ OČKA

MOJ OČKA JE RES KORENJAK,
SAJ S PADALOM NE SKOČI VSAK.
KADAR SKOČI IZ LETALA,
JE V ZRAKU ENA PIKICA MALA.

KO PA NA ZEMLJO SE SPUSTI,
SO POZABLJENE MOJE SKRBI.
ZELO MOČNO SE JAZ BOJIM,
DA MOJEGA OČKA NE IZGUBIM.

MOJ OČKA ME RAD IMA,
VEDNO MI KAJ LEPEGA DA.
ZATO NIKOMUR GA NE DAM,
PREVEČ GA RAD IMAM.

Bezamovski Matevž, 9let
Šentjur, 18. maj 2005

 

ŽIVLJENJE

Mnogokrat te razočarajo ljudje,
ki jih imaš najraje.
Mnogokrat te prizadenejo tako hudo,
da ne moreš verjeti,
da ti to lahko storijo prijatelji.
Čez čas se vrnejo in ti jim oprostiš
In ko te razočara tisti,
ki ga imaš daleč najraje,
takrat začutiš,
DA JE ŽIVLJENJE ENO SAMO
TRPLJENJE!

Nina Čeh, 13 let
MARIBOR, 25. april 2005

 

KDO JE TO

Trenira nogomet. Igra za slovensko nogometno reprezentanco in se je na tekmi z Belorusijo zelo poškodoval. Ima kratke lase. Na majici ima številko 14 in igra v napadu. Je zelo hiter. Je luštkan. Razburjen ni nikoli. Oblečen je v zeleno bel dres.

Matic Intihar 3.c
O.Š. Spodnja Šiška

 

LJUBEZEN...

V tvojih očeh se nekaj skriva. Nekaj, čemur se moje srce ne more upreti. Nekaj, kar šviga ven kot iskrice, vsakič, ko me pogledaš. LEPO pogledaš. Tvoj pogled je zame nekaj najlepšega in najdragocenejšega na svetu. Vsak tvoj pogled ostane na meni in se zabode globlje v moje srce. Moje srce, ki pospeši ritem vsakič, ko si v bližini. In ki se trga vsakič, ko se brebrižno obrneš stran. In ki se vedno sešije nazaj, ko me pogledaš, ko vidim tvoj nasmeh. Tvoj nasmeh, ki krasi tvoj obraz. Ko se pokažejo tvoji prisrčni nepravilni zobje, moje srce zaigra in moram se nasmehniti tudi jaz. Tvoj nasmeh je kot magnet za moje srce. In vsakič, ko se nasmehneš, sem bližje in te imam raje. Obožujem tvojo bližino, obožujem tvoje oči, tvoj nasmeh, tvoje telo, tvoj smisel za humor, tvoj glas...obožujem TEBE!!! Boli samo to, da ti to veš, pa ničesar ne narediš. Da mi posvečaš dolge, skrite in očitne poglede, skrivnostne nasmehe, pa ne vem zakaj, in ne vem kaj se v njih skriva. Ne vem, kaj se dogaja v tvoji glavi, ko grem mimo, ko se gledava iz oči v oči. Ne vem, kaj se dogaja v tvojem srcu. Ne vem, kaj čutiš. Delaš dve nasprotni si stvari - pogledi, nasmehi...in boleča brezbrižnost. Zakaj ne pokažeš, kaj čutiš, tako kot sem jaz? Zakaj te ne razumem? Zakaj ne poveš, kaj hočeš?

Martina Vučko, 14 let
Kranj, 2. januar 2005