Živijo, sem Žiga X Gombač, tisti slovenski mladinski pisatelj, ki nikoli ne pije alkohola. O meni precej piše tudi v spodnjem intervjuju. Če potem, ko ga preberete, kje obvisi še kakšno vprašanje, ga pošljite na jastrebovlet@gmail.com.

Najprej se na kratko predstavi.

Sem Žiga X Gombač, nekateri mi pravijo tudi X, nekateri mladinski pisatelj, nekateri žabar. Slednje verjetno zato, ker prihajam iz Ljubljane. V prostem času rad tečem po gozdovih in ob tem prepevam partizanske pesmi križane z navijaškimi pesmimi nogometnih klubov Olimpija in Liverpool. V življenju mi največ pomeni družina, ki je moj pristan in valobran pred udarci zunanjega sveta, oziroma zatočišče pred viharji in nevihtami. Za njo sledijo dnevno sanjarjenje, izzivanje labradorke Šape, srkanje kot noč črnega čaja, poslušanje vetra in dežnih kapljic ter seveda dober hardcore ali metal koncert.

Si novinar, urednik, producent, tekstopisec in pisatelj. Kako usklajuješ vse te službene obveznosti? Kje najdeš čas za vse? 

Poskušam jemati čas na način, da me ne omejuje. Naši predniki s časom niso imeli takšnih težav kot ljudje moderne dobe, ki se ravnamo po urah, dnevih, tednih in letih. Naši praprapraprapra dedki in babice so čas merili po zvezdah in pticah. Če le gre, se tako ravnam tudi sam. Trudim se, da moja štoparica postane naravno zaporedje in sosledje, kar olajša mnogokatero stvar.

Si tudi mladinski in otroški pisatelj. Kdaj si začel s pisanjem? Kaj te je pritegnilo k temu? Koliko tvojih knjig je že izšlo?

Redno pišem ter objavljam od osnovne šole dalje. Težko rečem, kaj točno me je pritegnilo k temu. Morda najlažje razložim, da je pisanje zame nuja. Nekako tako, kot človek mora dihati, moram jaz pisati. In seveda tudi dihati. Res je, da bi, v nasprotju z dihanjem, brez pisanja lahko preživel, vendar to ne bi bil več jaz. Izpod Xovega peresa je v zadnjih štirih letih in pol prišlo štirinajst avtorskih ter ena soavtorska knjiga.

Katere zvrsti najraje pišeš in zakaj?

Ta hip sta mi najbližja otroška in mladinska literatura. Verjetno zato, ker je otrok v meni še vedno zelo živ, odrasli svet pa ni nujno to, kar sem od njega pričakoval. Mladinska in otroška literatura sta zame enkratna žanra za podajanje iskrenosti, pozitive, pa tudi nežnosti in revolta.

Od kod ideje, navdih za pisanje?

Moj navdih je življenje samo. Večinoma gre za moje življenje, tu in tam za delčke življenj drugih ljudi, ki sem jih prestregel na svoji poti. Sem aktivni prejemnik in arhivist vsakega doživetega dneva, vsake sekunde, ki se zapiše in izrazi v obliki mešanice izkušenega, zavestnega in podzavestnega. Navdih je vsak doživeti sončni žarek, občuteni mavrica in krivica, doživeti senca in mračni trenutki. Avtor sam mora biti osnova in temelj vsake zgodbe, biti mora nekakšen prevodnik in čolnar med splošnim resničnim ter svojim domišljijskim svetom.
Čez to osnovo se v procesu nastajanja nanese domišljija in ideje, ki jih najprej predebatiraš v dialogu s samim seboj, nato to s  svinčnikom zapišeš in oblikuješ v skico na papirju ter končno vse skupaj udejanjiš skozi proces pisanja. Takrat se dogaja nerazložljiva kemija, čista prvinskost, ko velikokrat presenetiš samega sebe. In ko za seboj bereš tekst, se vprašaš, le kdo je bil tisti, ki je to napisal.

V času najstništva večini mladih hodi po glavi vse drugo kot pa knjige. Kako bi jih prepričal, da v roke vzamejo tvoje delo?
Knjiga umiri pred podivjanim vsakdanom in ponuja enkraten pobeg, če situacija tukaj in sedaj postane neugodna. Tudi moja knjiga ponuja možnost odklopa ter pobeg v dogodivščino in pustolovščino. Nekaj kar polepša dan in da moči za premagovanje ovir v življenju. Vsebina dobre knjige nas spremlja dneve, tedne, leta, kar je v instant svetu, v katerem živimo, redka dobrina.
Imajo mladi pisatelji pri nas dovolj podpore?
Daleč od tega. Mladi pisatelji, oziroma pisatelji na začetku svoje ustvarjalne poti, so načeloma prepuščeni samim sebi, čeprav bi bilo prav, da bi jih kdo vodil. Zato, ker se tako izgubi marsikateri talent. Če seveda nisi vztrajen, nepopustljiv in garaški. Z menoj je tako, da mi je zelo pomembna  podpora družine, prijateljev in bralcev. Dokler jih imam, imam tudi motiv za pisanje.

Tvoj lanski predstavitveni večer je prvič v Sloveniji potekal v živo preko družabnega omrežja Facebook. Kako si prišel na to zamisel?

Kadar se lotim knjižnega projekta, ne razmišljam zgolj o njegovi vsebini, temveč tudi o tem, kako knjigo predstaviti kar najširšemu občinstvu. Zmotno je misliti, da se z izidom knjige avtorjevo delo konča. Osebno menim, da je to zgolj prva polovica prehojene poti. Druga polovica pomeni predstavitev knjige. Ob izidu vsake knjige pripravimo osrednjo predstavitev, po izidu pa sledi tudi nekakšna “turneja“, na kateri si želim obiskati čim več slovenskih in zamejskih šol, knjižnic ter literarnih dogodkov.
Na osrednje predstavitve knjig vselej pride spoštljivo število ljudi, govoriva o sto ljudeh in več, na vabila se z neverjetnim posluhom odzovejo tudi mediji. Lani sem želel narediti še korak naprej, zato sem k sodelovanju povabil Mateja Špeharja, ki je eden izmed največjih poznavalcev fenomena družabnih omrežij pri nas. Poleg tega je Matej tudi dober kolega, ki se je v preteklosti prijazno odzval na večino mojih vabil na predstavitve in tako je bilo tudi tokrat. Tokrat je imel s seboj kamero in računalnik, preko katerega smo v živo, preko spleta, prenašali dogajanje s predstavitve. Trendi promocij narekujejo tudi nove, inovativne pristope, ki za literarni svet morda niso pričakovane, a so ravno zaradi tega toliko večji izziv.

Nam lahko razkriješ še kaj o projektu, ki ga izvajaš z Narodnim muzejem Slovenije?

Z Narodnim muzejem smo začeli sodelovati pred dobrim letom. Ravnateljica gospa Barbara Ravnik je prebrala Dnevnik Legionarja Primusa in me povabila, da bi nekaj podobnega napisal tudi za Narodni muzej Slovenije. Cilj tega projekta je približati delovanje in zbirko Narodnega muzeja ter slovensko zgodovino osnovnošolcem. Ko sem se lotil raziskave, sem bil presenečen nad bogatim izročilom, ki ga premoremo in pisanje knjig o tem je čisti užitek. Prva knjiga, dogovorili smo se namreč za zbirko, govori o Bledu, kraj pa je predstavljen na način, kot ga še ne poznamo. Živa in praBled je postala tudi knjiga meseca na Župcini strani. Kmalu izide Živin drugi del, z naslovom Živa, vitez in zmaj, kjer smo se med drugim popalili tudi s pesmijo Pegam in Lambergar.

Ljubljana, januar 2013