PESNIKI IN PISATELJI

Štiri zmajske
Zmaji na potepu po Ljubljani

Boštjan Gorenc – Pižama, Majda Koren, Neli Kodrič Filipić, Žiga X. Gombač in Maja Novak

Ilustriral Matej De Cecco
Študentska založba
Knjižna zbirka Žepna Beletrina
Ljubljana, 2010

odlomek

»Koliko pa vas je?« je vprašala deklica.
»Štirje smo. Sedeli smo na mostu v mestu. Zdaj, ko smo spet oživeli, smo jo mahnili vsak na svojo stran. Mamico iščemo. No, vsaj jaz jo iščem. Je zagotovo nisi videla?«
»Na žalost ne. Že nekaj mesecev ležim tu. Tudi meni je dolgčas po mamici.«
»Kako? To ni tvoj dom? In to ni dvorec dobre vile?«
»Kje pa! Tu je bolnišnica. Hudo sem zbolela, zato sem tu.«
»Bolnišnica? Lepa je. Mislil sem, da tu prebiva dobra vila ali pa vsaj kakšna kraljična! V tisti bolnici, ki jo jaz poznam, je temno in umazano.«
»Lepa je, drži. Ampak meni je vseeno dolgčas po mamici,« je žalostno pripomnila deklica.
»Kje pa je tvoja mamica?«
»V službi. Potem pride k meni. Zvečer.«
»Kaj je to služba?« je zanimalo Tina.
»Služba, hmm, služba je nekaj, kamor hodiš, da zaslužiš denar.«
»Aha. In kaj počneš v službi?« je vrtal vanjo.
»Pišeš na računalnik in telefoniraš.« je pojasnila deklica.
»Aha,« je rekel Tin, ki niti slučajno ni vedel, kaj je to računalnik in kaj pomeni telefonirati. Zdelo se mu je, da je to verjetno povezano s tistimi ljudmi, ki jih je videl, kako tkejo nevidne niti in gledajo nekam predse.
»Hej, zmajček, hočeš poslušati pravljico? Lahko ti jo preberem!« se je ponudila deklica in vzela v roke knjigo, ki jo je imela na nočni omarici.
Na naslovnici je bil naslikan velik zmaj z žarečimi rdečimi očmi.
»O čem pa pripoveduje ta pravljica?« je vprašal Tin.
»O zmaju, ki je ugrabil deklico Marjetico. Hotel jo je pojesti za večerjo. A prišel je pogumni vitez Jurij, premagal zmaja in rešil deklico.« je povedala deklica.
»Te pa ne maram! Ta pravljica ni pravična! Zmaji sploh ne ugrabljamo ljudi. In nikakor jih ne bi hoteli jesti! Hranimo se vendar z ribami. In kokošmi. In jabolki. In kar pač zraste na drevesih in lahko oberemo.«
»No, saj! Takoj, ko sem te zagledala na okenski polici, sem vedela, da so zmaji čisto prijazni in ne taki kot v tej pravljici. Boš čokolado?«
Iz predala na nočni omarici je potegnila tablico čokolade.
Odlomila jo je košček in jo ponudila Tinu.
Tin jo je previdno ovohaval. Stegnil je jezik in jo malce polizal. Nato jo je pojedel cel košček.
Oči so mu zažarele.
»Še!« je rekel in deklica mu je nalomila še nekaj koščkov. Tin je pojedel drugega za drugim in ko je koščkov zmanjkalo, je vprašal:
»Je še kaj te, hm, kako se že reče, hm, čokokoko, no, je še kaj te rjave reči?«
»Čokolade. Nimam je več. Žal mi je. Morda jutri. Mamica mi jo bo zagotovo danes spet prinesla.«
Ob tem se je Tin spomnil, da deklice pravzaprav ni obiskal kar tako, temveč da išče svojo mamico:
»Tvoja mamica pride zvečer, jaz pa ne vem, kdaj se vrne moja. Grem kar naprej. Rad bi jo našel še pred nočjo.«
»Lepo se imej in upam, da jo najdeš! Papa!« mu je rekla deklica.
»Tudi ti se lepo imej! Papa!« jo je pozdravil Tin, razprl krila in odletel.

Spet je letal med hišami in kukal skozi okna. Ko je letel mimo neke imenitne starinske hiše, ki se je zdela kot iz zmajčkovih davnih časov, se je na enem od oken zeleno poblisknilo. Tin je zakrožil v zraku in se spustil na okensko polico, kjer je prej opazil nekaj zelenega.
»Mami?« je tiho poklical.
A mamice ni bilo. Namesto nje se je ob oknu prikazala ogromna gospa v živo zelenem plašču.
Ko ga je zagledala, je zaklicala:
»Luk! A manstr! Luk! A manstr! Kuik, kuik, Frenk, tejk a pikčr!«
»Joj, kaj govori ta gospa!« je prestrašen pomislil Tin, ker ni prav nič razumel. Seveda je ni mogel razumeti! To je bila ameriška turistka, ki je zaklicala možu, naj pride fotografirat pošast. Kajti Tin je, ne da bi to vedel, pristal na oknu največjega in najbolj imenitnega hotela v mestu.

Maj 2010