|
Drejček in trije Marsovčki
Vid Pečjak
Ilustriral Gorazd Vahen
Mladinska
knjiga 2003
Polet na luno
(odlomek)
Zemlja je postajala vse manjša. Kmalu ni bila večja od nogometne
žoge. Luna pa je medtem tako zrasla, da se je Drejček kar prestrašil.
Pokrivali so jo ogromni, zveriženi, šiljasti in kot žoga narezani
gorski grebeni. Sedla so bila ostra kot britev, vrhovi pa koničasti
kot svinčniki. Po dolinah so križem kražem ležali čudni obroči,
ponekod so bili celo obroči v obročih.
"Kakšni obroči pa so to?" je začudeno vprašal Drejček.
"To so gorski venci. Zvrtali so jih utrinki," je pojasnil
Miš.
Cigara se je s strašansko naglico bližala Luni. Že jim je ležala
tik pred nosom.
"Ali se ne bomo zaleteli?" je zaskrbljeno vprašal Drejček.
"Brez skrbi," je odvrnil Miš. "Še čutil ne boš, kdaj
bomo pristali."
Spustili so se v samotno dolino sredi gorskih velikanov.
Drejček se je brž sklonil k vratom.
"Počakaj!" je vzkliknil Miš in ga pocukal za rokav. "Najprej
moramo vrniti cigari težo, potem si bomo nadeli čelade."
Pritisnil je na gumb in zeleni sij okoli cigare je ugasnil. Isti
hip so padli na tla pljunki, ki so dotlej viseli v zraku. Tudi Drejček
je občutil spremembo, čeprav se mu je zdelo, da se še vedno ne počuti
tako težkega kot doma.
Drug za drugim so zlezli iz cigare. Drejček se je radovedno ozrl
okoli sebe. Vsepovsod jih je obdajala živa skala. Stene so se strmo
spuščale v prepade. Tu pa tam so zevale dolge, globoke razpoke.
Sence so bile črne. Med skalami je vladal mrtvaški molk. Noben vetrič
ni pretrgal tišine, nobena bilka ni oživljala goličavja.
"Ali je vsa Luna taka?" je vprašal Drejček.
"Vsa," je odvrnil Miš.
"Vsa," je ponovil Šaš.
Drejček je pogledal v nebo. V pajčolanu zvezd je plavala Zemlja,
pokrita z modrimi in zelenimi lisami. Bila je precej večja kot Luna
z Zemlje in tudi svetlejša.
"Le kaj bi dejal oče, če bi me videl," je rekel. "Pa
sošolci! Pa učitelj! Pa Zaplotnikov Mihec!"
"Glej, da jim ne poveš!" je pripomnil Miš. Pokazal je
proti Zemlji in vprašal: "Ali veš, na katerem koncu si doma?"
Drejček je zmajal z glavo.
"Ali vidiš tisti škorenj in kravji jezik, ki segata v morje?
Malo višje od mesta, kjer se stikata, leži kraj, kjer stanuješ."
Drejček je opazil, da hodi z nenavadno lahkoto. Kar samo ga je vleklo
naprej. Ko pa je skočil, ga je odneslo tako visoko, kot so na Zemlji
drevesa.
"Na Luni smo lažji kot na Zemlji ali na Marsu," je pojasnil
Miš. "Ker je Luna precej manjša od njiju, ima šibko privlačnost."
"Kod bo skočil najvišje?" je vprašal Drejček in se odgnal
od tal. Mali Šaš mu je nemudoma sledil. Toda Miš je posekal oba.
In čeprav se je Drejček trudil, ga ni mogel prekositi. Ko so se
naskakali, je Drejček predlagal:
"Pojdimo se skrivat. Tu je toliko čeri, da me zlepa ne bosta
našla."
Marsovčka sta prikimala. Drejček je štel:
"An, ban, pet podgan, štiri miši, v uh me piši, vija vaja ven."
Najprej je mižal Šaš. Drejček se mu je skril v kamnito korito. Toda
ni minila minuta, ko je bil Šaš pri njem.
Potem je mižal Drejček. Miša je takoj našel v široki razpoki, Šaš
pa je izginil, kod da bi se v Luno vdrl. Šele po dolgem iskanju
ga je našel v cigari.
"Zdaj pa se igrajmo še kako marsovsko igrico," je predlagal
Drejček.
Miš in Šaš sta se spogledala.
"Pojdimo se očete, mame in otroke," je rekel Šaš.
"Nimamo mame," ga je zavrnil Miš. "Fantje vendar
ne bomo igrali mame."
"To igro se igramo tudi na Zemlji," je rekel Drejček.
"Pokažite mi kaj, česar na Zemlji še ne poznamo."
| 
