Ljubljanski zmaj in ulična svetilka

Zmaj bi rad plesal tango
z eno dolgo dolgo štango.
Štangi je ime Ulična Svetilka
in je suha kot barjanska bilka.

Zmaj šarmantno pomežikne,
se do tal prikloni in vzklikne:
"A bi zaplesala z mano
po pločniku pred Namo?"

"Nikoli se še nisem
z zmajem zavrtela,
zato pojma nimam,
kako se to dela."

"Ti se kar lepo meni prepusti,
zmaji nismo nikakršni hrusti."

 

Tako sta se zavrtela in zaplesala!
Ona je njemu po tacah hodila,
mu grdo levi krempelj zlomila
in krhka zmajeva krila zmečkala.
Zmaj pa je njej svetilko polomil
In njen dolgi vrat skoraj zlomil.

Potem sta zmoto spoznala
in se končno le poslovila.
Svetilka se je na svoj pločnik vrnila
in nekaj časa
je zelo klavrno okoli sebe svetila.
Zmaj pa je nazaj
na svoj most odšepal,
počutil se je,
kot bi ga razred otrok
pošteno nakepal.

"Nikoli več ne bom plesal tango
s kakšno dolgo dolgo štango!
Raje bom poklical
svojo zmajevsko sošolko
pa bova zaplesala
navadno poloko."

Je zmaj dejal
in takoj zaspal.