|
Ne gre drugače. Ampak, res ne gre drugače! Zato bom začel to kratko
pripoved o sebi, tako kot vsi. Rodil sem se 22. septembra 1958 v
Celju. Živeli smo v centru mesta pri železniški in avtobusni postaji.
Tudi takrat, ko še ni bilo toliko avtomobilov, se mi je zdelo, da
živimo ob strašno prometni cesti. Po ulici pod našimi okni so hiteli
avtomobili, ljudje, avtobusi, celo tovornjaki, saj takrat še ni
bilo obvoznic in je bila naša ulica glavna cesta, ki je peljala
skozi mesto. Babica, s katero sem takrat živel, mi je strogo prepovedala,
da bi kdaj šel sam na cesto. In prav zato, ker mi je prepovedala,
sem šel. Bil sem star štiri leta in imel sem tricikel, s katerim
sem se prav pogumno zapeljal med avtobuse in tovornjake. Spominjam
se, kako so bili ogromni in kako je smrdelo po izpušnih plinih.
Potem me je rešil priseben šofer avtobusa. Tudi kasneje v življenju
sem večkrat preizkušal tisto, kar so mi izrecno prepovedali. Nekakšna
radovednost in želja, da bi še enkrat preverjal reči, mi je ostala
do danes.
V stanovanju v Kocenovi ulici številka dve smo živeli med samimi
knjigami. Moj ded, tudi Vinko, je nekaj dni pred mojim rojstvom
umrl in družini zapustil ogromno knjižnico. Tudi on je bil neke
vrste pisatelj. Bil je etnolog. Pisal je knjige o ljudeh in njihovih
običajih, z mnogo domišljije pa je zapisoval tudi ljudske bajke
in pravljice… Tako da je pisateljstvo bilo nekako v družini. Babica
mi je zelo zgodaj povedala, da obstajajo ljudje, ki pišejo knjige,
da se jim reče pisatelji in da je to najlepši poklic na svetu. In
kadar smo otroci na dvorišču sanjarili, kaj bomo, ko bomo veliki,
nekateri so rekli, da bodo dimnikarju, peki, sprevodniki, šoferji…
sem jaz vedno trdil, da bom pisatelj. Kasneje sem seveda na poklic
pisatelja pozabil in sem želel biti policaj, pa me na policijsko
šolo žal niso hoteli sprejeti, rekli so, da slabo vidim in tako
sem namesto policijske piščake dobil očala, ki jih nosim še danes.
Potem sem končal Pedagoško gimnazijo v Celju, se zaljubil in začel
pisati pesmi. Prve pesmi sem objavil v Sodobnosti, ko sem imel sedemnajst
let. Sodobnost je bila takrat najresnejša slovenska literarna revija.
Na Akademijo za gledališče v Ljubljani sem zataval po naključju.
Prijateljica, v katero sem bil zaljubljen, je rekla, da bo igralka.
Bil sem presenečen, saj nisem vedel, da obstaja šola za kaj takega.
Spremljal sem jo v Ljubljano na nekakšen informativen dan. Ona se
je kasneje premislila, jaz pa sem šel študirat gledališko režijo.
Seveda sem že med gimnazijo hodil v gledališče, vendar bolj zaradi
tega, ker so nam zato odpadale ure pouka, vendar sem, in to sem
slutil že takrat, v gledališču videl več kot moji sošolci. Med študijem
režije sem za nekaj let celo prenehal s pisanjem in opustil misel,
da bi postal pisatelj. Gledališče me je popolnoma prevzelo.
Za otroke pa sem pisal že v gimnaziji. Namreč, imam sedem let mlajšo
sestro Vito, ki je danes pevka. Prav zanjo sem kot najstnik napisal
kar nekaj pesmic. In kar dobre so. Najboljše sem objavil trideset
let kasneje v zbirki pesmi za otroke Kako se dan lepo začne. Ker
pa je gledališče zelo povezano z literaturo, sem se k njej vračal
neprestano. Ko je umrla babica, sem se spomnil na njene pripovedi
o knjigah in dedu, ki je bil pisatelj. Ne vem zakaj, ampak najbrž
tudi zaradi babičine ljubezni do knjig, sem čutil nekakšno dolžnost,
da njeno ljubezen živim naprej. Ljubim knjige, kot jih je ljubila
ona in zdaj jih tudi pišem, kot jih je pisal moj ded.
Ko se mi je rodila hči, sem začel bolj intenzivno razmišljati o
zanimivih zgodbicah. Ko je bila Gaja majhna, sem ji nekaj let, vse
do njenega prvega razreda, vsak večer povedal drugo pravljico. Nekatere
sem kasneje tudi zapisal, mnogo pa jih je ostalo v tistem času,
ko sem se skupaj z Gajo ponovno vrnil v otroštvo in ga v obliki
izmišljenih zgodbic delil z njo.
Mislim, da je pisatelj lahko tisti, ki je uspel ohraniti otroka
v sebi, pa ne samo otroka, tudi drznost in radovednost, da si upaš
preizkusiti tudi tisto, kar so drugi že preizkusili… Večkrat se
spomnim na mojo nevarno vožnjo s triciklom med avtobusi in tovornjaki…
Morda je v tisti nespametni in nevarni drznosti skrita radovednost
pisatelja? Ne vem. Mogoče. Čeprav sem zelo hvaležen tistemu prisebnemu
šoferju, da me je potegnil s ceste…
Danes se ukvarjam z gledališčem in z literaturo. In vedno raje se
vračam v otroštvo. Vedno raje se družim z mucom Langusom in čarovničko
Gajko, kajti zdi se mi, da mi imata še veliko za povedati. …
Vinko Möderndorfer
Režiser, dramatik, pesnik in pisatelj.
Rojen leta 1958 v Celju. Diplomiral iz gledališke režije na Ljubljanski
AGRFT leta 1982. Piše drame, pesmi (tudi za otroke), novele, romane,
TV scenarije, radijske igre za otroke in odrasle. Od leta 1983 je
član Društva slovenskih pisateljev.
Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi Župančičevo nagrado
mesta Ljubljane (1994) za zbirko novel Krog male smrti, za knjigo
novel Nekatere ljubezni nagrado Prešernovega sklada za leto 2000,
nagrado Marjana Rožanca za leto 2002, za knjigo esejev Gledališče
v ogledalu in mnoge druge.
Pesmi za otroke
Kako se dan lepo začne (pesmi za otroke 1993)
Madonca fleten svet (pesmi za otroke 1995)
Knjige za otroke
Kako je smetnjak postal oblak (1985)
Sin Srakolin - mladinska povest (1999)
Zeleni fantek (2000)
Muc Langus & čarovnička Gajka
Radijske igre za otroke
Miši v operni hiši (Radio Slovenija 1990)
Čarovnička Gajka , radijska nadaljevanka v štirih delih (Radio Slovenija
1992)
Kristalni cvet (Radio Slovenija 1993)
Popki (radio Slovenija 1994)
Deklica in zmaj (Radio Slovenija 1995)
Pot v šolo (Radio Slovenija 2000)
Palčki pospravljalčki (Radio Slovenija 2001)
Nenavadna poroka (Radio Slovenija 2002)
Poezija
Rdeči ritual (1875)
Prodajalna slik (1977)
Pesmičice (1980)
Mah (1981)
Telo (1989)
Male nočne ljubávne pesmi (1993)
Zlodejeve žalostinke (1999)
Pesmi iz nočne kronike (1999)
Temno modro kot september (2003)
Proza
Krog male smrti (1993)
Tarok pri Mariji (1994)
Čas brez angelov (1995)
Tek za rdečo hudičevko (1996)
Ležala sva tam in se slinila ko hudič (1996)
Nekatere ljubezni (1997) Pokrajina št. 2 (1998)
Total (2000)
Gledališče v ogledalu (2001) - gledališka razmišljanja in eseji
Predmestje (2002)
Omejen rok trajanja (2003)
Dramatika (objavljene in uprizorjene gledališke igre)
Kruti dnevi (Cankarjev dom 1982)
Prilika o doktorju Josefu Mengeleju (SLG Celje 1986)
Help (SNG Maribor)
Camera Obscura (SLG Celje 1990)
Transvestitska svatba (SG Trst 1994)
Hamlet in Ofelija (SNG Drama Ljubljana 1994)
Štirje letni časi (PDG Nova gorica 1996)
Jožef in Marija (Cafe teater Ljubljana 1996)
Vaja zbora (SLG Celje 1998)
Limonada slovenica (SLG Celje 1999)
Tri sestre
Na kmetih
Nekatere radijske za odrasle
Snubitev (Radio Slovenija 1991)
Silvestrska noč (Radio Slovenija 1993)
Popolnoma resnične kriminalistične štorje / nadaljevanka (Radio
Slovenija 1993)
Sredi vrtov (Radio Slovenija 1993)
Vroča linija (Radio Slovenija 1994)
Na sončni strani (Radio Slovenija 1996)
Pokličite gospo Milo - serija 54 nadaljevanj (Radio Slovenija 1998/99)
Račun (Radio Slovenija 2000)
Pot v šolo (Radio Slovenija 2000)
Zlati klub (Radio Slovenija 2000)
Človek na dolge proge (2003)
Praznovanje (2003)
Itd.
V gledališču, operi, radiu in na televiziji sem zrežiral prek
osemdeset predstav, radijskih in tv iger.
|
