Prvo vprašanje, o tem, kdaj sem napisal prvo pesem.
Lahko
bi rekel, da je to prva pesem, ki je bila objavljena, to je bilo pri mojih sedemnajstih
letih v nekdanji Mladinski reviji, a tiste pesmi ne cenim in mislim,da ni bila
prava pesem. Torej, vprašanje je, kaj poimenujem z visokim imenom pesem. Če sem
že v ljudski šoli, sedanji in nekdanji moji gimnaziji pri svojih dvanajstih, trinajstih
letih pisal nekakšne verze, je bilo to daleč od poezije. Prvo pesem zato imenujem
Pesem o zvezdah, ki je bila napisana enkrat po moji maturi in je objavljena kot
zadnja pesem v zbirki Pesmi štirih.
Drugo vprašanje hoče vedeti, kaj me je
navdušilo za pisanje pesmi.
Nič posebnega in vse posebno. Rad sem bral, rad
sem bil sam in hotel sem poimenovati tisto, o čemer sem mislil, sanjal, doživljal.
Morda je bilo vmes tudi kaj letom primerne važnosti in prsenja, da bi tudi jaz
zmogel ustvariti dober verz. Potem pa sem se navadil živeti z besedami, s pesmimi.
V gimnaziji sem že pisal veliko, a slabo, potem pa zmeraj manj, ker sem se naučil
izbirati, pisati ne več na papir, ampak vase in v sebi. Takrat, ko pride občutek
pesmi vate, ko pride in reče, napiši me, je strašno lepo in polno in milostno.
Potem pa dostikrat ne gre prav in ne zveni. A zmeraj, kadar zveni, veš, da je
prava pesem velik dar in milost. Zato napišeš pesmi malo in zmeraj ostaja v tebi
grenak okus, da bi moral pisati bolje, mnogo bolje. Samo res veliki pesniki imajo
to moč in milost, da so napisali veliko pesmi. A nič zato. Tudi ena sama pesem,
ali zgolj življenje s pesmijo je veliko, zelo veliko.
Tretje vprašanje, kako
mi je uspelo biti vsemogoče v življenju: pesnik, prevajalec, urednik.
Ja, žívljenje
je dolgo in človek počne marsikaj. V mladosti sem se na kmetih navadil delati,
pa mi je delavoljnost ostala. Za pesmi to ni najbolj pomembno, za delo v redakcijah,
v gledališču, na radiu, televiziji pa je bilo koristno. Zmeraj sem rad in z veseljem
delal. Zato sem tudi veliko prevajal, zlasti ruske pesnike, veliko pisal tudi
članke, urejal knjige, zganjal aktivizem kot funkcionar v Društvu pisateljev ,
v Kulturni skupnosti in celo v nekdanji republiški skupščini. Od vsega dela, priznam,
sem imel najraje delo v Mladinskem gledališču, prva leta na televiziji, ko smo
res veliko delali, in seveda ves čas pri Cankarjevi založbi. Bil sem tu skoraj
dvajset let in mnogo rokopisov in knjig je šlo skoz moje roke, mnogo pomembnih
knjig pomembnih avtorjev. Hvaležen sem usodi, da me je po žívahnem in živenem
obdobju na televiziji spet vrnila h knjigam in sem tako res žível od knjig in
za knjige. Tudi za svoje.
Katera zbirka mi je najbolj všeč?
Med knjigami
za odrasle vsekakor Dediščina, ki je izšla dvakrat in za katero sem dobil Prešernovo
nagrado. A ne predvsem za to. Bolj mi je draga, ker sem v tistem času premagal
obup in našel znova pot v življenje in k poeziji. Med otroškimi knjigami mi je
bila dolgo všeč
zlasti Čenčarija, potem pa so prišle še nekatere po njej in
zdaj mi je najbližja zadnja - Majnice,fulaste pesmi. Sicer pa se je otrokom priljubil
zlasti Juri Muri v Afriki. Napisan je bil davno, že majhni predšolski otroci so
ga od nekdaj znali na pamet, risali so ga in uprizarjali in se ga veselili. Mene
pa še najbolj veseli, da ga niso nikoli vzeli kot poučno zgodbo, da se je treba
umivati.
Potem ko se je Juri Muri v Afriki po mnogih letih od prvega natisa
doma naveličal pustote in samote, jo je nedavno drugič mahnil v Afriko. Kako tudi
ne! Spomnil se je stare slave in svojih nekdanjih prijateljev in poklical z mobitelom:
Jutri po dvanajsti uri pridem k vam. Vaš stari Juri. - Tako je šel drugič v Afriko
in doživel mnogo, zelo mnogo in še malo več.Poglavitno pa je bilo, da je zdaj
v Afriki našel prijatelja, s katerim sta postala nerazdružljiva. To pa je veliko,rekel
bi zelo veliko in še malo več.Življenjepis
Rodil sem se za svetega Mihaela,vinskega
patrona, 29.septembra 1928 v Šentjuriju na Dolenjskem. Pravzaprav sva se rodila
dva: jaz in bratec dvojček. Jaz sem bil šibko, bolno, kilavo dete, bratec pa še
enkrat večji, še enkrat močnejši korenjak. Umrl je na dan najinega rojstva in
mi zapustil svoje neizrabljene talente in naročilo, naj živim še zanj. Od tod
nemara vitalizem v meni. Doma smo imeli vinograd in kos njive, sicer pa sta nas
mučili revščina in lakota po zemlji. Od tod nemara moje potohodstvo k zemlji in
iskanje njene večnosti v življenjskem minevanju.
V prvi razred osnovne šole
sem hodil v Mirno Peč in za zmeraj se mi je priljubila lepa pot v šolo in priskutila
sama šola. Na žalost sem to pot izgubil že naslednje leto, ko so me spravili z
naših dolenjskih gričev k nunam v ljubljanski intemat Marijanišče. V Ljubljani
sem
končal tudi klasično gimnazijo in maturiral leta 1948. Vmes sem bil dve
leti in pol med vojno doma na Dolenjskem, kjer sem pri žlahti kmetoval, odrasel
iz dečka v mladeniča in skusil grozo vojne in vsesplošnega nasilja. A vendar:
zemlja je drugič in za zmeraj stopila vame, da sem ji ostal zvest kot njen častilec
in obdelovalec, kot vinogradnik in oljkar do danes.
Po maturi sem se vpisal
na pravno fakulteto v Ljubljani, diplomiral, vendar nikoli nisem delal v pravnih
službah. Bil sem novinar pri časopisih, na radiu in televiziji, ravnatelj Slovenskega
mladinskega gledališča, dvajset let do upokojitve pa glavni urednik pri Cankarjevi
založbi
v Ljubljani.
Knjige so v moje življenje prišle pozno, šele s študijem in z
zaposlitvijo,da bi mi postale za zmeraj sobesednice in sopotnice v prijazni družbi
in celo v službi. Utrjevale so me v besedi, tuji in svoji, še zlasti v besedi
besed - v pesmi. Prve pesmi sem objavil kot
gimnazijec, prvo knjigo pesmi tiskal
skupaj s tovariši
(Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Cirilom Zlobcem)
Pesmi
štirih 1953.
Doslej je izšlo okrog petnajst knjig poezije, med katerimi cenim
zlasti Dediščino (1983,1984), nagrajeno s Prešernovo nagrado, in dvakrat toliko
knjig pesmi za otroke. Nekatere od njih so doživele veliko izdaj in visoke naklade
-Juri Muri v Afriki, Vrtiljak, Majnice. Več izborov moje poezije je izšlo tudi
v tujih jezikih.
V poeziji sem iskal skladje zvoka in podob v sebi in zunaj
sebe za odkrivanje večnega nemira med rojstvom in smrtjo ter človekovega iskanja
smisla in svetosti življenja. O tem govorita tudi dve knjigi esejev Čas duše,
čas telesa.
Mnogo sem prevajal tujo poezijo, zlasti iz ruščine. V knjigah so
izšli prevodi Bloka, Jesenina, Majakovskega, Pasternaka, Cvetajeve, Ahmatove itd.
in znameniti gruzinski ep Šote Rustavelija Vitez v tigrovi koži.
V življenju
imam najraje dvoje: besedo in zemljo. V obeh je mnogo slasti in muke in mnogo
ljubezni. Z besedo gradiš stavbo duše, iz zemlje rasteš kot trta, kot vitice trav
ali kitice pesmi, da se vate toči veselje vina in neumljiva volja vesolja. Kje
pišem?
Doma, na sprehodu, v avtomobilu, leže v postelji, med hojo po solinah,
kjerkoli in kadarkoli pride zahtevna gospa ali navihana deklica - pesem za ene
ali za druge. Edino prozo, eseje sem pisal doma, v blok in potem pretipkaval za
mizo.
Je več pesmi za otroke kot tistih za odrasle?
Ne pišem več za otroke
kot za odrasle, le tako je videti, ker so knjige za otroke izhajale pogosteje,
ker so jih ponatiskovali, pa tudi v velikih nakladah so bile natisnjene. Rekel
bi, da so izmenoma nastajale enkrat knjige za odrasle, drugič za otroke. Te zadnje
so mi pravzaprav nastajale ne toliko iz spominov na otroštvo, kakor iz ohranjenega
otroštva v meni. Preigral sem široko skalo motivov od pesmi za najmanjše v pesmih
Maček na dopustu ali Juri Muri v
Afriki, pa vse do Majnic, ki opevajo najstništvo.
Trenutno je zadnja slikanica Juri Muri drugič v Afriki, pred njo pa je že izšel
izbor iz vse dosedanje poezije za otroke Deček gre za soncem in drugi Rasobsednice,
ki še čakajo na natis.
Kaj pa nagrade?
O nagradah samo tole: Dobil sem jih
veliko,med njimi največjo -Prešernovo, pa dve Levstikovi, Kajuhovo, Trdinovo,
pa dve jugoslovanski in sploh - preveč. Zadnjo pred leti za Majnice, nagrado Večernica.
A ob vsem tem je treba reči: nagrade niso merilo resničnega uspeha, važneje je,
da sam čutiš v sebi odgovornost za napisano in da ostajaš v sebi živ in občutljiv
za nove pesmi. ln tudi, da te kdo kdaj bere.
Pravzaprav je to več kot dovolj.
Ko sem se rodil, sem bil šibak in slaboten, kazalo je, da ne bom preživel. Potem
so mi vse do pubertete govorili zelenika, pa sem vseeno zrastel, bil dovolj dober
delavec bodisi doma na vasi, na polju in v štali, bodisi kasneje v šoli, v službi,
ali še zdaj, ko vinogradarim in vinarim in še zmeraj kopljem zemljo. Po moje se
nisem hotel dokazovati ravno s pesmimi, sem pa zmeraj vsemu in vsem kljuboval
- v šoli, v internatih, v službah in v politiki. lskal sem kajpak svoj ton in
svoj obraz. Tega sem našel ali vsaj iskal v besedi, v pesmih, v delu.
Vzorniki?
Mnogo
jih je, vendar so taki, ki pravijo modro: ne sledi mi, piši po svoje. Bil je in
ostal Prešeren, pa Muren, pa ruski pesniki, pa še kdo. Človek se dolgo uči pisati
verz, preden postane samo tvoj in tebi podoben. ln ko pišeš, ne misliš na kaj
drugega, ne na to, kaj bo
pesem povedala drugim, kako jo bodo sprejeli itd.
Važno je, kako odzvanja v tebi in če si izrazil tisto, kar si čutil, da moraš
povedati. Zato tudi ne gre za določene teme ali še manj za izbiro tematike. Greš
za seboj in pesem gre s tabo. Pa se odkrivaš ti njej in ona tebi. Ko pride kaj
hudega v tvoje življenje, kar te še posebej zaznamuje, na primer smrt, hočeš to
preseči s pesmijo. Zato je zbirka Dediščina zame prelomna knjiga - v njej sem
prišel s smrtjo na ti in ni bila več ne tako strašna in kasneje vse bolj prijazna,
kot bi rekel Prešeren.
In še vprašanje, če sem zadovoljen s svojim življenjem?
Ne
gre za zadovoljstvo. Gre za hvaležnost, da živim. ln rečem lahko, da rad živim.
Tako kot živim in z vsem, kar je bilo, temnega in svetlega, lepega in hudega.Zato
pravim:
Življenje, veliko, visoko, večno, rad te imam! Ostani še in še pri
meni in z mano! Ali, če rečem s Pasternakom, ki sem ga mnogo in rad prevajal:
Življenje
- sestra moja!
To je čisto dovolj! Tone Pavček Ljubljana, april
2002
|
