PESNIKI IN PISATELJI

GENERAL
Deset črtic o Rudolfu Maistru

Tone Partljič
Izdala Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije
Društvo Bralna značka Slovenije
Založila Založba Karantanija 2006

 

Kocka je padla ali alea iacta est

Petek, 1. novembra 1918

Dan mrtvih. Dan vseh svetih, dan mrtvih duš!

Kakšen dan mrtvih? Kako lahko rečemo kaj takega po štirih dolgih letih prve svetovne vojne? To so bila leta mrtvih! Mrtvih mladih fantov. Mladih fantov, sinov nemške, italijanske, avstrijske, češke, slovaške, poljske, ruske … matere! In sinov slovenskih mater in očetov! Samo na soški fronti milijon in pol mrtvih, zastrupljenih, ranjenih, izginulih, ujetih …

Avstro–ogrski major Rudolf Maister se je ob teh mislih spomnil verzov svojega prijatelja Otona, ki je v tistih lepih mladostnih časih napisal Jaz čutim danes vseh živih dan. Kot nekak protest zoper vsesplošno, zlasti slovensko čaščenje smrti, mrtvih. »Kaj pa mi, živi,« so se spraševali mladi fantje, dijaki, vsi po vrsti pesniki. Saj so skoraj vsi pisali poezijo ali pa živeli poezijo dijaških let.

Kako daleč je bila takrat ob koncu devetnajstega stoletja misel na smrt! Niti slutnje o svetovni vojni ni bilo. Je bil cesar, brkati Franc Jožef Habsburški, bila je Avstro-ogrska in bili so spopadi v Italiji, Turčiji, Franciji. A daleč stran. V njihovih srcih je živela ideja iz leta 1848, ideja Zedinjene Slovenije. Je živela misel o svobodni domovini Sloveniji. To so bile njihove sanje, njihova zvezda Severnica!

A zdaj? Razdejana, krvava, ranjena Evropa! Razdejan svet! Rana pri rani. Obup. Negotova prihodnost. A kakor da je zvezda Severnica zasijala močneje …

Pogledal je na uro. Osem in dvajset minut. Stal je pred ogledalom. V avstro-ogrski uniformi, z našitki majorja. Vse v redu! Škornji zloščeni, uniforma zlikana. Samo plašč bo potem vrgel čez …
»Rudolf, zajtrk!« je klicala žena iz jedilnice.

Stopil je v jedilnico. Čeravno so imeli služkinjo, je gospa Marija sama pripravila zajtrk za moža. Iz porcelanastega čajnika se je kadilo. Na mizi je bil bel kruh in maslo. Kruh ni bil svež, ampak včerajšnji. Pri tej hiši se je pojedlo do zadnje drobtine, tako sta bila vzgojena oba, mož in žena. Sedel je in si položil bel prtiček na kolena. Začel je mazati kruh. Danes ima malo več časa. Zaradi praznika mrtvih je polkovnik Holik sklical sestanek štabnih oficirjev ob deseti.

»Kaj stojiš, sedi k meni! Nikoli nimava časa, da bi zjutraj sedela skupaj pri zajtrku,« je povabil ženo.

»Ti ga nimaš! In saj tudi več ne ješ doma. Sinoči si spet večerjal v Narodnem domu.«

»Moral sem govoriti z oficirji, ki so slovenskega rodu. Za kosila in večerje res nimava časa, a za zajtrke ga imava.«

»Imava, ja. Za veliko noč! In za dan mrtvih,« se je nasmejala žena. In ravno tedaj je nekdo začel nestrpno udarjati s tolkačem na vhodna vrata.

 

Oktober 2006