PESNIKI IN PISATELJI

KAMEN V ŽEPU
Tatjana Kokalj

Ilustriral Adriano Janežič
Založba Genija
Ljubljana 2005

 

Prepih v stanovanju
(odlomek)

Andreja je zbudilo jutro, ki se je zableščalo v oknu. Čeprav je bil maj, je bilo hladno, da ga je zazeblo do kosti, ko je skočil iz tople postelje.
»Ej, zmedi, zakaj sta odprli okno?« je zaklical, ko je stopil na hodnik in je vanj hušknil hlad in topot s ceste.
Ampak, saj to ni res. Odprta so bila tudi vrata in okna v kuhinji, knjižnici, shrambi, celo v ropotarnici in sobi z računalnikom.
Skozi možgane mu je vrvelo milijon misli, in še preden jih je uspel postaviti v vrsto, se je zadrl, kot bi mu hkrati potegnili iz čeljusti zob in mu porinili roko v stiskalnico.
»Tatovi!«
Dora je pridrvela še isti hip in se stresla, kot da bi skočila v ledeno morje in kar ostala v njem.
»Šit! Res je!« je zatulila, kajti hiša je bila kot predor, skozi katerega se je valil jutranji hlad. Vsa okna so bila odprta. Ko sta Dora in Andrej brezglavo zdrvela po stopnicah h glavnim vratom, sta opazila, da so bila tudi ta odprta na stežaj. Ključavnica je bila uničena, saj bi skozi luknjo, kjer je nekoč gospodaril ključ, lahko zlezel vsak malo večji deževnik. Ključa ni bilo nikjer, vrata pa so se lenobno naslanjala na podboj, kot da se pripravlja sprejem gostov z ulice.
»Fak,« je zasikala Dora, udarila z boso nogo ob tla in takoj zatem spustila rafal najbolj sočnih kletvic, ki jih pošten človek ne sliši nikoli v življenju.
»Pa kaj, hudiča, so tatovi iskali v naši hiši?« je Andrej udaril z glavo v podboj, kot bi jo dobil na razprodaji in jo lahko vsak hip zamenja za boljšo in lepšo.
Dora je zabliskala z očmi. V njej se je zabliskala detektivska žilica, in kot bi skočila z elastiko z mostu, jo je že odneslo po stopnicah navzgor.
»Kaj se gresta, cepca?« je zacvilila Vanja, ker so jo iz najlepših sanj zbudili sloni, ki so drveli po stopnicah.
Ko je odkrila, da je Dora topotajoči slon, se je za hipec pomirila, takoj nato pa revsknila: »Pa zakaj vama je padlo v glavo, da bi v soboto zjutraj zračili stanovanje? Sta se okužila od kakšne obsedene mame ali sta že v originalu tako trapasta?«
Andrej od razburjenja ni našel niti ene primerne besede, ki bi jo tisti trenutek izgovoril, Dora pa je sredi beganja iz sobe v sobo nenadoma pritisnila na zavoro, se ustavila kot pred semaforjem in z najbolj strašnim, razburjenim, zgroženim in odločnim glasom rekla: »Vanja, oropali so nas.«
Vanja se ni dala zmesti. Čeprav je bilo stanovanje razmetano kot pri norcih, se nikakor ni mogla spomniti, ali je bilo kaj drugačno kot prejšnji dan. Ker sta Andrej in Dora puhtela od razburjenja, je kar se le da mirno rekla: »Čas je, da pokličemo policijo.«
»Ni govora!« je kot bi počila najdebelejša lubenica usekala nazaj Dora. »Ta primer bomo rešili sami,« je rekla tako odločno, kot bi se ustrašila, da ji bo kdo tik pred zdajci odnesel najbolj briljantno priložnost v življenju.
»Dora, mislim, da to ni neumen predlog,« je bil že zelo miren Andrej. »Poklicati moramo policiste, jim povedati, kaj so nam ukradli, oni pa bodo pobrali prstne odtise, poiskali tatove in …«
»… In ti obesili dudko okoli vratu. Andrej, spametuj se. Boš poklical policijo in jim povedal, da so ponoči prišli razbojniki, polomili ključavnico, ti razmetali stanovanje, ga dobro prezračili in nato zbežali v noč? Policajem s takimi zgodbami ne hodi pred oči.«
»Že spet veš več kot drugi,« je bila jezna Vanja. »Naj ti povem, da je za policiste dovolj že to, da je nekdo polomil ključavnico.«

Maj 2006