Živijo!

Ime mi je Tomo, rojen sem v Ljubljani, hodil sem v Osnovno šolo Riharda Jakopiča in tam mi je tršica za slovenščino zaradi mojih spisov napovedala novinarsko kariero. Mene je bolj zanimala kemija, s katero sem se spoprijel v srednji šoli in kasneje še na faksu. Že na začetku študija sem bolj za hec odšel na avdicijo za radijske napovedovalce in postal 'spiker'. Spiker sem dal tudi ime glavnemu liku v mojem prvem romanu (kljub zmaju na naslovnici je namenjen odraslim), ki sem ga napisal pri 19. letih. Takrat je bilo že bolj ali manj jasno, da je imela tršica za slovenščino prav, študij sem zanemarjal zaradi dela na radiu, pri časopisih in na več televizijskih postajah, bil sem športni komentator, politični satirik (z resničnimi politiki smo delali izmišljene intervjuje), nastopal sem celo na gledališkem odru.
Ker so študentska leta najlepša, sem jih s predvidenih štirih raztegnil na štirinajst, a sem vseeno diplomiral iz kemije (to sem nekaj časa učil v Osnovni šoli Trnovo, kjer sem se preizkusil še kot učitelj Spoznavanja narave, Fizike, Matematike in Računalništva). Leta 1996 sem slučajno slišal za natečaj na Radiu Slovenija, kjer so ponujali nagrado za najboljšo radijsko igro. Prepričan, da sem najboljši pisec jaz, sem igro poslal in bil potem zelo razočaran. Na srečo sem uspel izvedeti, kaj je z mojim pisanjem narobe in znam danes napisati spodobno radijsko ali gledališko delo. Od takrat se preživljam s pisanjem najrazličnejših besedil, od scenarijev za reklame do ljubezenskih in kriminalnih romanov v nadaljevanjih. Ker so moja besedila pogosto zavračali kot preveč otročja, sem začel pisati še za otroke. Do danes imam objavljenih že več kot dvesto pravljic, največ na Radiu Slovenija in v reviji Otrok in družina, občasno pa napišem še kako naravoslovno besedilo (na primer za reviji Gea in Moj planet), kar je dokaz, da me veselje do tega področja ni nikoli minilo. Konec koncev pričakujem v kratkem izid svojega učbenika za kemijo, ki mogoče ne bo boljši od ostalih učbenikov, a bo zagotovo precej zabavnejši.
V zadnjem času me posebej zanimajo ljudske pravljice, kar nekaj sem jih tudi priredil za izdaje na zvočnih zgoščenkah. Kdor bi rad bral ali poslušal moje zgodbe, mora samo stopiti v knjižnico, kjer je na voljo precej mojih izdelkov. Če niso izposojeni;))
Sicer pa v prostem času (kakšne tri minute na teden) visim na Fejstbuku in se mogoče srečamo tam.
Lepo se imejte, pa veliko se smejte!

Tomo Kočar