|
Usodni telefon
Slavko Pregl
Ilustriral Arjan Pregl
Prešernova družba
Ljubljana, 2004
(odlomek)
Kakšna je razlika med čapci in čefurčki. Kdo je kriv, če ne ubogamo. Če bi oče kdaj izgubil živce. Kaj storiti s smrkavcem, ki zelo lepo in zelo dolgo prosi. Kdo se prilizne in potegne slušalke čez ušesa.
Galovo in Klemenovo mamo je v službi zdramila pesem njenega mobitela. Na ekranu se je izpisala povsem neznana številka.
»Prosim?« je vprašala.
»Mami,« je rekel Gal. »Prosim, pridi pome v šolo. Z Rokom si ne upava ven. Pred vrati so čapci in težijo.«
 Mama je službovala blizu šole in Gal jo je pogosto uporabljal za pomožni servis. Športno potovalko je puščal kar v prtljažniku avtomobila in po pouku mu jo je šla mama zamenjat za šolsko torbo. Šolska torba je bila res težka in mulček se ni mogel z njo in potovalko opotekati na plesni trening. Poleg tega je v zraku ves čas visela grožnja, da bo iz garderobe izginilo vse, kar je dobrega. Ta mamina pomoč je Galu pomagala, da je njene meje ves čas širil.
»Kdo teži?« je zanimalo mamo.
»Čapci,« je ponovil Gal. »Denis in njegovi.«
»Kako težijo?« je spet spraševala mama.
»Mami,« je dokaj nervozno pohitel Gal, »Žiga mi je posodil telefon, ker na svojem nimam keša. Pridi sem, pa ti bom povedal.«
Mama ni imela nobene izbire. Na računalniku je sredi pisanja udarila povelji »Shrani« in »Zapri« ter odhitela v beli dan. Ko je šla skozi park pred šolo, je srečala skupino malo večjih fantov. Bila je že skoraj pred vhodom, ko se je spomnila, da fantje niso imeli šolskih torb. Hitro je pogledala nazaj in videla, da počasi izginjajo za vogalom stare hiše ob cesti.
Gal in Rok sta obuta in oblečena sedela na klopi v vhodni šolski veži in prelagala karte magic.
»Kaj je zdaj to?« je vprašala mama.
Gal je zložil karte. Rok se je skozi očala zazrl vanjo z velikimi, malo prestrašenimi očmi. Mamo je takoj popadla jeza, saj Gal ni imel očal, četudi bi jih moral nositi.
»Kje imaš očala?« je pohitela z novim vprašanjem, četudi še na prvo ni dobila odgovora.
Gal je obraz postavil v »pozor!« in ga obenem obarval z nadihom skesanosti in rahlega izzivanja.
»Doma sem jih pozabil,« je rekel.
»Zakaj jih pa Rok nikoli ne pozabi?« je zanimalo mamo.
Rok je še vedno gledal v svet malo prestrašeno in delno zadovoljno. Gal je skomignil z rameni.
»Ne vem,« je rekel, prepričan, da je odgovor vrhunski in odrešilen. »A si videla čapce?«
Mama je pozabila na očala in se spomnila, zakaj je sploh prišla.
»Ne,« je rekla, »kakšne čapce?«
»Ma Denisa in tiste njegove frende,« je pojasnil Gal. »Že zadnjič so meni in Roku težili pred šolo in zahtevali, da jim dava mobitele. Rekla sva, da jih nimava. Potem so rekli, da naju bodo razbili, če jih ne prineseva drugič. Zdaj čakajo pred vrati, midva pa ne upava ven.«
Mame se je lotevala jeza.
»Pa sta šla k ravnatelju?« jo je zanimalo.
»Ja,« je rekel Rok. »Ampak je rekel, da on nima časa loviti mularije pred šolo in da naj greva dol v tajništvo. V tajništvu so rekli, da so nam že povedali, da mobitelov ne smemo nositi v šolo. Če ne ubogamo, smo si sami krivi.«
»Pa ti, imaš mobitel pri sebi?« je mama vprašala Roka.
»Ja, seveda,« je rekel Rok. »Po kosilu moram poklicati očeta, ker bova šla v športni center in bo prišel pome.«
»Aha,« je rekla mama. »Kam greš pa zdaj?«
»Kupit grem svinčnik, ker ga rabim v varstvu,« je pojasnil Rok.
»A zdaj gremo?« je vprašal Gal.
Mama je zgrabila po enega fanta v vsako roko in šli so ven. V parku pred šolo ni bilo videti žive duše.
»Kje je zdaj kdo?« je vprašala mama.
Gal in Rok sta se ozirala naokoli.
»Ni jih,« je ugotovil Gal. »Najbrž so se te zbali in šli.«
Mama se je spomnila starih vprašanj.
»Kdo so čapci? Ali je to isto kot čefurji?«
»Kje pa,« je začel razlagati Gal. Gal je imel nadvse velik talent za govorjenje. Kadar je začel, se zlepa ni ustavil. »Čapci so tisti, ki kradejo. To so lahko čefurji in tudi drugi. Nekaj čefurčkov je mojih prijateljev. Čapci so tisti, ki jim doma ne dajo nič in nič nimajo. So pa tudi taki, ki so zelo bogati, pa vseeno kradejo. Čefurji so prišli od kje drugje. Čapci pa so od povsod.«
Mami je bilo zdaj seveda vse jasno. Ona je namreč sprva mislila, da je čapec moški od čaplje.
|
