ZVEZDA S ČEPICO
Slavko Pregl
Ilustriral Arjan Pregl
Zbirka Liščki
Založba
Mladika 2003
ZELO VELIK RAZLOG
Klemen je prvi vstal. Šel je h kuhinjski omari in brskal po
njej. Končno je našel škatlo piškotov. V veliki skodeli si je pripravil
kakav z mrzlim mlekom. Potem se je zleknil na fotelj pred televizijo.
Poiskal je program z risankami. Jedel je in užival.
Počasi so iz postelj prilezli še vsi ostali. Gal se je takoj namestil
v drug fotelj in tudi gledal risanke. Zvil se je v klobčič in k
sebi stiskal medvedka. Očka se je obril in razsajal v kopalnici.
Mamica je oblekla haljo in stopila k štedilniku.
"Jaz bi kakšen sendvič!" je zaklical Klemen.
Mamica mu je pripravila sendvič.
Potem so se vsi uredili in se začeli odpravljati od doma. Klemen
je odprl šolsko torbo in rekel:
"Mamica, rad bi še en sendvič za v šolo."
"Zakaj vendar?" je vprašala mamica. "Saj imaš malico
v šoli."
"Že, že," je odvrnil Klemen. "Samo po malici je treba
zelo dolgo čakati do kosila."
Mamica se je lotila pripravljanja še enega sendviča.
"Poglej, Klemen," se je oglasil očka in si v predsobi
zavezoval čevlje,
"že sedaj se komaj zbašeš v hlače. Kaj še bo? Potem imaš trening
in igral boš košarko. Trebuh te bo oviral. Ne boš mogel skakati.
Ko boš tekel, boš zelo hitro utrujen. Kolena te bodo tudi bolela.
Ne jej toliko."
Klemen je brez besed potisnil sendvič v torbo.
Ko sta se mamica in očka vrnila iz službe, je bil Klemen že doma.
Sedel je za mizo, jedel sendvič in pil kakav.
"Kaj bo za kosilo?" je vprašal.
"Ti si imel kosilo že v šoli," je odvrnila mamica.
"Ja," je pokimal Klemen, "ampak, kdaj že. Že zdavnaj."
"Klemen, Klemen," je zavzdihnil očka. "Ko boš velik,
se boš jezil, zakaj nismo bolj pazili nate in te svarili pred požrešnostjo."
"Grem delat naloge. Ko bo kosilo, me pokličite," je naročil
Klemen in odšel v svojo sobo.
Po kosilu je Klemen obsedel za mizo in vzdihnil:
"Jaz bi kaj sladkega."
"Saj smo komaj pojedli," je zastokala mamica.
Klemen je užaljeno odšel. Čez čas se je vrnil in vprašal:
"Kdaj bo večerja?"
Mamica ni mogla verjeti lastnim ušesom. Komaj je izdavila:
"Kaj praviš?"
"Ah, nič," je zamrmral Klemen in odšel v sobo.
Čez čas se je spet vrnil in vprašal:
"A je že malica? Jaz bi sendvič in kakav."
Ker ni bilo nikogar, ki bi se upiral, si je Klemen pripravil sendvič
in kakav. Pri zadnjih grižljajih ga je zalotila mamica. Vrnila se
je iz garaže.
"Klemen!" je vzkliknila. "Ne baši se pred večerjo!"
"Saj jo bom pojedel," je zamrmral Klemen in se šel igrat
z Galom.
Po večerji so gledali košarkarsko tekmo. Ob polčasu se je oglasil
Klemen:
"Jaz bi kaj jedel."
Mamica je za mizo pregledovala revije. Polglasno je zaječala. Očka
je začutil, da mora povedati kaj odločilnega.
"Klemen," je končno očitajoče rekel. "Poglej se,
kakšen si. Ne moreš ves čas samo jesti. Nihče ne je toliko kot ti.
Od jutra do večera se bašeš. Pokvaril si boš srce in hrbtenico.
Le zakaj to počneš?"
Klemen je sklonil glavo. Z velikimi očmi je začudeno gledal v tla.
Bil je globoko užaljen. Potem se je obrnil k očku in milo rekel:
"Če sem pa lačen!"
|