PESNIKI IN PISATELJI

RANTA VRAČA UDAREC
Primož Suhodolčan

Ilustriral Uroš Hrovat
Založba Karantanija
Ljubljana 2000


RANTA JE KANTA!

Že po nekaj minutah je Ranta obsedel na klopi in se z brisačo pokril čez glavo. Le kaj se mi dogaja? ga je spreletavalo. To je že tretja tekma, v kateri me sodniki tako režejo! Danes, proti supercam, so pa sploh strupeni. Za vsako stvar piskajo! Le kaj imajo proti meni?! So podkupljeni ali kaj?! Če nasprotnika samo pipnem, je takoj faul! Pa še sam slabo igram. Liga se je šele začela, jaz pa sem že tak, kot bi bil brez bencina. Tri osebne že imam, petkrat sem zgrešil koš ... pa še tisti palček me je trikrat preskočil. Ne vem ...
"saj bo, samo mirno, brez panike, živce na ledivce, saj bo," ga je od zadaj trepljal Smodlak, čeprav je dvorana močno žvižgala Rantinemu nastopu. Najglasnejši so bili tisti pod domačim košem.
"Pa kaj hočejo! Res ne igram najbolje, ampak ..."
"Ranto v kanto! Ranto v kanto!" se je zaslišalo s tribun.
"saj ne bo hudega," ga je miril Smodlak, "Le kakšen paradajz boš dobil v glavo!"
"Kaj naj naredim?"
"Če ti bodo vrgli paradajz, zahtevaj še čebulo in papriko, da bo za solato," ga je poskušal razvedriti Smodlak.
"Ranta, pripravi se!" ga je poklical Mirt in pokleknil k njemu.
"Kaj ti je, si zaljubljen ali kaj?! Menda nisi pozabil igrati? Poženi! Gremo!"
Ranta je slekel trenirko in stekel na igrišče. Že v prvem napadu so mu piskali korake. V obrambi je sicer ujel žogo, potem pa jo je položil v naročje debeli petki v sovražnikovem dresu. Mirt se je tolkel po glavi, gledalci so tulili, Smodlak pa je kar prebledel: "Je to moj fant, je to moj Ranta?! A, sem ga tako učil?!" in se držal za srce.
Ranta pa je še kar naprej tekal gor in dol po igrišču kot žaba brez krakov. Pa saj to sploh ni bil tek! Zdelo se je, kot da se samo sprehaja, tako kot kakšna stara teta popoldne v parku.
"Ranta, obramba, roke, pazi na petko!!" je hotel pomagati Mirt.
Ranta ga je vprašujoče pogledal ... petka pa je položil.
"Ooone ... kot bi dete v zibel deval ..." se je čudil Smodlak, Ranta pa je dobil osebno.
"Ali ga boš kril ali ne?!" je mahal Prli.
Ranta je samo skomignil z rameni in stekel v napad. Postavil se je na krilo. Prli je privodil čez sredino in dvignil štiri prste. Štiri? Akcija štiri, katera je že to? Ali moram na sredino ali pod koš? Na vrh rakete? se je zdrznil. V trenutku je bila v njegovi glavi črna luknja. Udaril jo bom po sredini - kar bo, pa bo! Narobe, Ranta, tam je bila cesta že polna. Prli je drvel nasproti, z njim pa sedemka, ki ga je kril. To je bil supertresk! Čelno trčenje! Sedemka in Ranta sta se zalepila in padla na Prlija, ki je stisnjeno zacmevkal.
Sodnik je s pestjo pokazal proti sredini.
"Kaj je?" se je pobiral Ranta.
"Prebijanje! osebna v napadu!" je potrdil sodnik.
"Pa ne, če je pa ... pa ne, o ne!!" je krilil Ranta in jecljajoč kazal na sedmico. Sodnik je pogledal nekam na vrh tribune in odšel proti robu igrišča. Ranta se je plazil za njim:
"Nisem ga jaz, spotaknil se je ob Prlija, padel name ..."
Sodnik je sklenil roke, še enkrat poškilil v kot dvorane in odločno odkimal.
"Pa če ga nisem fauliral!" je nadaljeval Ranta.
Mož pravice je neomajno pokazal proti sredini in zahteval žogo.
"Me sploh poslušaš?! " je zasikal Ranta.
Sodnik je razširil oči. Ranta je vedel, da bo dobil tehnično, če bo samo še glasno zadihal, a se vseeno ni mogel zadržati:
"Si res slep kot kakšen star krt?!"
Sledil je pisk in veliki T!
"A tehnično si mi dal?! A tehnično?!" ni nehal Ranta, ko so ga vlekli na klop. Da se mu ne bi do konca utrgalo, ga je Smodlak pokril z brisačo. Ranta je jezno pograbil brisačo in jo zavrtel kot helikopter. Ta je vsa potna, kolikor je smrdela, odfrčala, ... sodniku v glavo.
"Odklop!" je pokazal Smodlak, Ranta pa si je prislužil izključitev.
Vse se je odvijalo tako hitro, da tudi Smodlak ni mogel kaj prida pomagati. Še pod tušem je Ranta vrel kot kotel vroče juhe.
"Ni bil faul, kaj si misli ta butasti sodnik, ne bom več igral košarke ..."
"Kaj si rekel?!" je poskočil Smodlak, ki je prej Ie zdolgočaseno prikimaval.
"Da ni bil faul!"
"Ne to, tisto zadnje? Da ne boš več igral ..."
"A to, da ne bom več igral košarke ... Ne, ne bom je več igral!
Odločil sem se! Tako je in tako bo!" je potrdil Ranta.
"Zakaj pa bo tako?!" se je še naprej čudil Smodlak.
"Zato, ker ni dovolj, da treniraš samo telo! Košarke imam dovolj, še preveč! Morda imam celo srečo, da se mi je to zgodilo.
Mislim, da mi življenje kaže v drugo smer. Zdaj hočem, recimo ... natrenirati pamet!"
"Pamet?!" se je kot vedno ob tej besedi stresel Smodlak. "Povej še več! "
"Vsi mi pravijo, da sem neumna lojtra ..."
"Neumna, kako lepo ... butasta se reče! Butast je prava beseda! " se je zarežal Smodlak.
"No, pa naj bo butast," se je strinjal Ranta. "Preverimo! No, vprašaj me kaj ! "
"Kaj naj te vprašam?"
"Karkoli! Želim, da dobiva trden dokaz!"
"Koliko kilometrov ima en teden?" je ustrelil Smodlak.
"Bodi resen! To so odločilni trenutki mojega življenja!"
"Prav ... koliko centimetrov je do lune pa nazaj?"
"Ne vem," je takoj odgovoril Ranta. "In tako sva dobila dokaz, da sem butec!"
"Tega o centimetrih vendar nihče ne ve!!"
"Ni važno, lotil se bom svoje pameti in veliko lepše mi bo v življenju! Do takrat pa je s košarko konec!" je zaključil Ranta.
Smodlak pa se mu je samo režal in ga tolkel po glavi. "Daj no, kdo danes še potrebuje nafilan spomin! Najprej keš, potem šele pride pamet! "
Tudi te Smodlakove besede niso ničesar spremenile, Ranta se je odločil. Žal pa se fantu niti sanjalo ni, da za vse, kar se je danes zgodilo, ni čisto sam kriv. Nekdo na vrhu tribune je bil zelo vesel njegove izključitve. Skrivnostna postava si je zadovoljno ploskala in se privoščljivo hahljala v brado. Le kdo je ta zlobko? Le kdo ...