|
Palčki na Smovskem Griču
Polonca Kovač
Ilustriral Matjaž Schmidt
Založba Mladika
Ljubljana, 1996
 (odlomek
iz knjige)
Svatba
Na Smovskem Griču se je pripravljala velika stvar. O kresu,ko bo
svetila polna luna, se bosta vzela Grahek in Zvončica. Grahek je
bil že pred tremi leti star sto let in to je čas, ko se palčki oženijo,
seveda če najdejo pravo nevesto. In Grahek jo je našel, zato je
zdaj z veseljem končaval svojo hišo. Že pred petindvajsetimi leti
jo je pričel graditi pod starim hrastom, zdaj pa je bilo treba samo
še razpostaviti pohištvo, pritrditi tolkalo na vrata in obesiti
vedro nad vodnjak, ki mu ga je izkopala krtica.
Tudi Zvončica je imela veliko dela. Šivala je posteljnino za spalne
votline, nabirala želodove kapice, da bi imela ves kavni servis
in pregledovala svojo izrezljano skrinjo, v kateri so bila darila
za poročne goste. Pri tem ji je lunina živalca zelo rada pomagala,
saj so bile v skrinji same krasne reči - čisto pravi biser, pa kamena
strela, polno starih listkov s čarovnimi izreki, kot na primer:
"Jazbečev bobek in biserna rosa, ob luninem svitu posluša naj
kosa!" Lunina živalca in Zvončica sta ravno premišljali, kaj
neki to pomeni, ko se je izza debla prikazala strupena glava gada
Janeza.
"Uj!" je zavpila lunina živalca, Zvončica pa je bila od
groze čisto ob glas.
" Ti!" je siknil Janez in srepel v Zvončico, "če
se boš poročila z Grahkom, te bom še naprej zalezoval!" In
je spolzel stran.
Ko je Zvončica prišla k sebi, je bruhnila v jok in tekla, tekla,
tekla h Grahku. Grahek je kot ponavadi delal na hiši. Pri njem sta
bila tudi Skritek Žlof in vrhovni palček Ciril in pravkar so natikali
polkna na spalne votline. Zvončica se je vrgla Grahku okoli vratu
in med jokom povedala, kaj se je zgodilo.
"Pa saj to so navadne grožnje!" se je razhudil vrhovni
palček Ciril in jezno topotnil s škornjem ob tla.
Pri priči se je odpravil na Kačji Rob, da razčisti z Janezom. Janeza
ni bilo tam, pač pa se je na skali med brinjem grela njegova partnerica.
Ime ji je bilo Gundula Porcijunkula Krotimira Bonča, ampak vsi so
ji enostavno rekli Gunda. No, in ko je Gunda izvedela, da se njen
Janez muši okoli Zvončice, se je nadvse razkačila. " Tega ne
bom trpela, kakor resnično sem grda, črna in strupena!" je
zasikala in se s Cirilom odpravila iskat Janeza.
Kmalu sta ga našla in ga trdo prijela. Ciril mu je dokazoval, kako
nobena gozdna žival ne more brez palčkov in zato pač ne sme delovati
proti njim, Gunda pa je sikala vanj: "Ssssem sstrupena ssstrupenjača
in pazzzi sssse me!" Janez se je zvijal in izvijal in končno
izmencal, da je njemu za Zvončico figo mar, da pa jo hoče imeti
zase škrat Hrulež. In ta da mu je naročil, naj mu jo priskrbi z
grožnjo ali s silo.
"No, lepa reč!" je rekel Ciril in se odpravil iskat Hruleža,
Janeza pa prepustil Gundi, ki je še kar naprej sikala vanj.
Škrat Hrulež je stanoval v najtemnejšem kotičku gozda globoko doli
v grapi, kjer so rasle same temne jelke in strupene gobe in je z
mahu curljala voda. Tja nikoli ni posijalo sonce. Ciril je v svojih
rdečih škomjih junaško zakoračil v
grapo, toda Hruleža ni bilo nikjer in tudi na klice se ni oglasil.
"Bo že videl hudirja v kruglici," je jezno godel Ciril,
ko je lezel iz grape. "Bo že še izvedel, kar mu gre!"
In res je Ciril dan za dnem hodil v grapo, da bi se pomenil s Hruležem,
ta pa je izginil, kot bi se udrl v zemljo.
Čas je tekel, mesec je rasel in že je bila tu kresna noč in polna
luna in čas svatbe. Vsi palčki s Smovskega Griča so se zbrali pri
Grahkovem rojstnem drevesu. Ko se palček rodi, namreč njegovi starši
zasadijo drevo in pod tem drevesom se tudi poroči. Tako so zdaj
vsi stali tam s slavnostnimi poročnimi kapami, ki se zasvetijo,
če se luna skrije za oblak. Naokoli so posedli tudi zajci, polhi,
veverice, citrončki, čmrlj in seveda sinice, ki so bile prepričane,
da bo Grahkova poroka napeta kot tekma. No, saj je tudi bila!
Vsi so tiho čakali, da si bosta ženin in nevesta obljubila zvestobo,
ko se je luna skrila za oblak in je zaskovikala sova. To ni bilo
navadno skovikanje, temveč sporočilo: "Halo! Grahek! V tvojo
hišo vdira podgana!"
Sinice so navdušeno začele: "Dajmo, naši!" in jo ucvrle
tja, pa tudi Grahek, Žvižgavec in Škundrov Cvek so stekli proti
hiši.
Nekaj časa je bilo vse tiho in vsi so čakali, potem pa se je Grahek
vrnil in povedal, da je bila res podgana, da jo Žvižgavec in Cvek
preganjata in da naj kar prično s poroko.
In že je začel: "Obljubljam..." Takrat pa je palček Ciril
gromko zaklical "Stoj!" in snel Grahku poročno kapo. In
pred njimi je stal škrat Hrulež.
Zvončica se je oklenila Iunine živalce in pričela jokati, Ciril
je pomignil volkuljici Marjetki, ta je vzela Hruleža med zobe in
pričeli so ga zasliševati. Zakaj to počne? Ga ni sram? Kaj ne ve,
da na Smovskem Griču ni mogoče preživeti, če bodo sovražniki?
Ne, je rekel Hrulež, tega ne ve. In sram ga tudi ni. Zakaj pa? Naj
se mogoče samo palčki ženijo, škrati pa ne? Tudi on hoče imeti ženo,
pa če jo bo iz zemlje izvrtal. Tako! Zvončice pa ne mara več, kar
Grahek naj jo ima. Tako! In naj ga Marjetka že enkrat izpusti!
Ciril je res pomignil Marjetki, naj ga izpusti, toda Hrulež je moral
kot poroštvo oddati svoj čarobni kamen in obljubiti, da ne bo nikoli
več nagajal palčkom in da ne bo uporabil ne grožnje ne sile in ne
zvijače. Ko je vse to obljubil, ga je Marjetka izpustila in ucvrl
jo je proti svoji temni grapi, med zobmi pa mrmral: "Ne grožnje
ne sile in ne zvijače! Ha! Ostane še pomota!" Za njim jo je
pocedila še Gunda, ki je tudi oprezala v grmovju in je zdaj zadovoljno
sikala: "Sssaj je vsse prav! Vesssel bodi, da nisssi dobil
te cmere!"
V podrasti je zašumelo in Grahek, Žvižgavec in Cvek so se vmili.
"Nič ni bilo," je rekel Grahek. "No, potem pa začnimo,"
je rekel vrhovni palček Ciril.
Ženin Grahek in nevesta Zvončica sta si obljubila večno zvestobo,
obljubo so vrezali v kamen in vsi skupaj so odšli na njun dom in
kamen vzidali v steno. Potem sta mladoporočenca sedla na volkuljico
Marjetko in ta ju je odnesla na poročno potovanje tja daleč čez
Murove prav noter v Špehovše.
Palčki so se razšli, lunina živalca pa se je še malo potikala po
gozdu in razmišljala, da je škrat Hrulež sicer res črna baraba,
ampak da je vseeno hudo, če na svetu nimaš para.
|
