PESNIKI IN PISATELJI

Zverinice od A do Ž

Polonca Kovač
Ilustriral Marjan Manček

Mladinska knjiga
Ljubljana 2007

Zverinice z Večne poti - Želvja zgodba
(odlomek)

Vsepovsod je bilo nepopisno lepo majsko vreme, tudi v živalskem vrtu, saj vreme se ne ustavi ne pred železno ne pred betonsko ograjo. Vse živali so bile dobre volje, le želve so brezbrižno lazile sem in tja in niso rekle nobene. Želve imajo dolgo življenje, v sto petdesetih letih pa se vsaka stvar tolikokrat primeri, da o njej ni vredno izgubljati besed. Tista krasna solata, ki se ji reče kraljica majnika, hrusta danes prav tako kot v časih Franca Jožefa, dež te namaka, sneg te zamete, sonce ti izvali jajca – nič ni novega na svetu. Želve to dobro vedo, zato so raje tiho.

Tistega lepega dne pa je prišel do njihove ograje čuvaj in vrgel vanjo majhno želvo. Zakotalila se je po bregu, nato pa besno stegnila glavo iz oklepa in rekla najbližji želvi:


»Fuj, packa nesramna, zoprna, nikar me debelo ne glejte, če rečem packa nesramna, zoprna, meni odleže, če malo zakolnem, saj ne morem biti kar naprej fina želva, kajne gospa, če niste gospod, sicer je pa vseeno, želve smo vsi gospe in gospodje, zabrisal pa me je kot star kovček, čeprav še nisem slišala, da bi iz želv delali kovčke, samo glavnike in okvire za očala, teh se pa ne meče po tleh, kovčke delajo iz krokodilov, pa to se me ne tiče,« in je prenehala, ker je morala zajeti sapo.

Želva, ki ji je bilo tole namenjeno, v vseh sto štiriinštiridesetih letih svojega življenja ni slišala toliko besed, zato je imela občutek, da so ji jih zlili na glavo. S težavo je iztisnila iz sebe »hm, da«, ker je imela čisto otrpel jezik. Nič čudnega, saj že od lanskega septembra ni rekla nobene, pa še takrat je rekla samo »pardon« deževniku, ki ga je pohodila. Zdaj se je obrnila in odšla stran. Nova želvica pa se ni dala ugnati. Lezla je za njo in kar naprej govorila:

»Saj pravim, gospa, če niste gospod, pa meni je tako vseeno, z gospemi je ponavadi manj komedij, pa tudi ni rečeno, hotela sem samo reči, da so nam uredili vreme, lanski maj je bil tako deževen, da mi je voda prišla v oklep in potem sem pljuskala kot kakšna steklenica, saj ne rečem, da ni hecno, če želva pljuska, zdravo pa gotovo ni in zdravje je največje bogastvo, sem prebrala zadnjič v časopisu, ki sem ga pojedla skupaj s solato, ali vi pojeste kdaj kakšen časopis, jaz ga večkrat, saj človek nikoli ne ve, kdaj bo potreboval poln trebuh besed, saj veste, kdor z besedami varčuje, kruha strada, čeprav meni osebno ni toliko za kruh, imam pa že raje solato,« in tako naprej in tako naprej.

Bilo je konec miru. Nova želvica je bila neuničljiva, govorila je od jutra do večera in včasih še v sanjah. Druge želve so jo nekaj časa vljudno poslušale, toda po dveh dneh jih je od vsega govorjenja začela boleti glava. Ležale so po kotih z obkladki iz trpotčevih listov na glavah in si mašile ušesa. Vse skupaj bi se lahko slabo končalo, če ne bi posegel vmes želvji poveljnik. To je bil dober in star poveljnik, ker je bil v svaštvu s tisto želvo, ki je bila v pregnanstvu z Napoleonom. Saj veste, Napoleon je bil francoski cesar, majhen, ampak hud, in znal je imenitno vladati, zato postanejo vse želve, ki so imele kdaj kaj opraviti z njim, takoj poveljniki. No, in ta poveljnik je novi želvici odločno povedal, da imajo zaradi njenega govorjenja vsi smrtno nevarno migreno. Seveda je moral pred tem narediti nekaj telovadnih vaj z jezikom, da je lahko naenkrat povedal toliko besed. Malo želvo je to obupno potrlo. Odprla je usta, pa prvikrat v življenju ni rekla nobene. Usta je spet zaprla, potem ji je po nosu spolzela solza, pa še ena, pa še ena. Šla je v kot in potegnila glavico in tačke v oklep.

Po dveh dneh tišine je želvam polagoma odleglo. Pometale so trpotčeve obkladke stran in spet pričele laziti naokoli.

Želvica pa ni prišla iz svojega oklepa ves teden, niti takrat ne, ko so delili solato. Zdaj je druge želve zaskrbelo, kaj je z njo. Zato je šel poveljnik še enkrat k njej in potrkal na oklep.

Marec 2007