Rodila sem se pred davnimi leti v Ljubljani, kjer živim še sedaj. Še vedno v isti hiši, v kateri sem se rodila. Moji mami je bilo ime Rozi in očetu Miro in bila sta pametna in prijazna človeka. Imela sem tudi precej starejšo sestro, ki sem jo zelo občudovala.Hodila sem v šolo, maturirala, se vpisala na univerzo, diplomirala iz svetovne književnosti in italijanščine, se poročila, dobila dva otroka, hodila v službo. Učila sem tuje jezike na izobraževalnem centru za odrasle. To sem zelo rada počela, med poukom smo se imeli lepo in se veliko smejali. Potem so otroci odrasli, dobila sem vnuke ( pravzaprav vnučke, dve punčki), se upokojila in zdaj še vedno živim v Ljubljani in seveda še vedno v isti hiši.
Pa knjige, boste vprašali. No, seveda, sem in tja sem napisala tudi kakšno otroško knjigo. Pravzaprav še sama ne vem, kako je do tega prišlo. Vedno sem zelo rada poslušala zgodbe in iz svojih otroških let se spominjam, kako mi je odleglo, ko sem se naučila brati in mi ni bilo treba prosjačiti vse družine, naj mi za božjo voljo berejo. Potem sem brala in brala vse, kar mi je prišlo pod roko. Če nisem brala, sem si pa izmišljala kakšno zgodbo o ljudeh in živalih in hišah in vrtovih, ki so bili tam naokoli. Moj oče je bil doma na Bledu in poleti smo hodili na počitnice k teti Tili. Po kosilu smo morali otroci po mleko h gospe Rusovi, ki je imela krave. Ponavadi je bilo zelo vroče in s polnim želodcem to ni bilo ravno prijetno, zato drugi niso radi hodili. To sem ponavadi naredila jaz prostovoljno, ker sem si po tisti poti izmišljala najlepše zgodbe. Bilo je zelo vroče, nikjer ni bilo žive duše, še ptički niso peli, samo v sadovnjaku so brenčale čebele. Če so bile zgodbe bolj zapletene, me ponavadi s tistim mlekom prav dolgo ni bilo nazaj.
Seveda pa je precejšna razlika med tem, ko si zgodbo samo izmišljaš in med tem, ko jo napišeš. Napisana mora biti natančno, pravzaprav mora biti z besedami naslikana, da jo tudi bralec lahko doživi. To je kar zahtevno delo, ampak če imaš čas in mir, zelo prijetno.