Rodil sem se v sredo, 15.12.1965, v Ljubljani. Ne vem zagotovo, ali je takrat morda snežilo ali deževalo, ali je bil jasen ali oblačen dan, zagotovo pa je bila sreda. Sreda v sredi decembra. Tudi ni težko uganiti, da me je rodila moja mami, seveda je imel pri vsem skupaj nekaj tudi moj tata. Da pa mi ne bi bilo preveč dolgčas, sta čez leto in pol poskrbela še za mlajšega bratca.
Otroštvo sem preživel na Vrhniki, kjer sem hodil v šolo, igral šah in veliko, veliko brcal žogo. Ob tem sem zrasel do 172 cm, ki jih imam še danes. Šola se je imenovala in se, kolikor mi je znano, še vedno imenuje po največjem slovenskem pisatelju Ivanu Cankarju. Mogoče je tudi to dejstvo nekoliko vplivalo na kasnejšo odločitev, da se posvetim pisanju.
Ko sem bil star 15 let, smo se preselili v Ljubljano, kjer sem obiskoval gimnazijo, nato šel k vojakom in po tem končal ljubljansko Pravno fakulteto. Tako sem sedaj pravnik (no, univerzitetni diplomirani pravnik). Hodim v službo in delam pravniške reči. Ooo, to pa sem že nekje slišal. Saj res, Prešeren in Gradnik sta bila prav tako pesnika in pravnika. Naključje? Kdo ve.
Prav zares sem začel pisati ob izteku najstniških let. Najprej samo za odrasle, potem pa tudi za otroke. Pišem samo pesmi, proze pa ne, ker se mi zdi, da bi moral preveč presedeti pred računalnikom, pa se mi ne da, ker rad počnem še kaj. Mogoče bom poskusil tudi s prozo, ko bom velik in bolj pameten, kot sem sedaj.
Pesmice, ki jih pišem, so namenjene predšolskim otrokom in učencem od 1. do 3. razreda osnovne šole. Tako se mi zdi. Pišem tudi take za večje, ki jih radi berejo gimnazijci, študentje in odrasli.
Sicer pa zelo rad nastopam in berem svoje pesmi »v živo«, takrat tudi rad poklepetam s poslušalci, jih kaj vprašam ali pa jih pustim, da oni mene sprašujejo.

Do sedaj so izšle naslednje knjige:
1. Raztegljiva tetovaža (Emonica, 1990, Ljubljana)
2. Fatamorgana ali Kankan nekega klovna (Mondena, 1993, Grosuplje)
3. Zapeljevanje (Cankarjeva založba, 1995, Ljubljana)
4. Veličanstvo Užas i druge pesme strave (Društvo Apokalipsa, 1996, Ljubljana)
5. Čudnolike slike (Karantanija, 1997, Ljubljana)
6. Nekaj čisto pravih (Karantanija, 1998, Ljubljana)
7. Brezglavi jezdeci (Mondena, 2002, Grosuplje)
8. Biba, pridi v mojo dlan (Apokalipsa, 2004, Ljubljana)

Seveda ste že ugotovili, da so Čudnolike slike, Nekaj čisto pravih in Biba, pridi v mojo dlan tiste, ki so namenjene najmlajšim bralcem. Druge boste lahko brali, ko boste večji.
In kaj počnem, ko ne pišem in ko ne hodim v službo? Takrat sem s svojo družino, z ženo Alenko imava dva fantka, Timoteja in Juliana. Zelo radi se igramo družabne igrice in hodimo na sprehode. Radi gremo tudi v kino ali na pizzo, ki jo vsi obožujemo. Drugače pa so moja najljubša hrana kremšnite, a tega, prosim, ne povejte nikomur. Enkrat na teden (zvečer) pa ubežim tudi mojim najbližjim in takrat s prijatelji igramo košarko.
Kaj pa takrat, ko sem čisto, čisto sam? Takrat, seveda, pišem pesmi, si privoščim malo glasbe (Ramones in podobno) ali pa preberem kakšno knjigo. Priznam, da včasih prav rad malo polenarim. A tudi tega ne povejte nikomur.
Če bi želeli o meni izvedeti še kaj več, obiščite mojo spletno stran:
http://www.i-rose.si/users/Novakovic/

LP
Novica

Ljubljana, marec 2005