PESNIKI IN PISATELJI

PRSTANČICA
Neža Maurer

Ilustriral Marijan Pečar
Založba Karantanija
Ljubljana 2001

Devet strani neba
(odlomek iz knjige)

Res je bilo tako. Naslednji dnevi so bili sončni, naravnost zlati in počasi se je zlato usipalo na tla. Žarki so greli, čeprav so bili dnevi vedno krajši, listi so odpadali, žareli in počasi prevzemali barvo zemlje, na katero so legali. Prstančica je vsako jutro na svojem velikem, trdnem kostanjevem listu priletela k bratcem in potem so skupaj vse dneve zakopavali semena. Čas je hitro tekel. Nihče se ni več spomnil, da bi gledal punčkine oči, ali so še vedno tako zastrto zelene ali že svetlejše. Tudi pogovarjali se niso drugega kot o semenih in plodovih in to je bilo dovolj. Potem so šli iskat gobe, jih sušili in spravljali za zimo. Poznali so nad sto vrst gob. Uh, saj je bilo toliko dela, toliko veselega, prijetnega dela. Malo so potrebovali za življenje in to je bilo tisto, kar jim je omogočalo, da je bilo zanje delo igra. Tudi zeblo jih ni, nikoli; ne, palčkov ne zebe! Bolni niso nikoli, zato jim pozimi ni bilo potrebno kuhati čajev. Ah, življenje je tako brezskrbno in lepo, kar se da!
Ko je nekega jutra ves svet žarel, ker je čez noč padla slanica snega po vrhu Ključa, so se palčki silno razveselili: delali so drobcene drobcene kepe in z njimi ciljali najvztrajnejše lističe in plodove.
»Prstančice pa danes dolgo ni,« je rekel Tom. Najbrž je pogrešal njene zelene oči in lase. Saj on ni vedel, kaj je to dolgčas zavoljo nekoga. Spomnil se je nanjo, ker mu je pač nečesa manjkalo.
»Gotovo ima spet kakšne svoje muhe,« je rekel Iko, »bo že prišla. Saj zdaj ni megle in tudi oblaki so se dvignili. Svet žari.«
»Mogoče pa prav zato ne pride,« je sklepal Miki.
Še Hali se je oglasil: »Priklical jo bom!« In klical je v vse smeri: »Halo, halo, hali, hali!« Prav zato so mu dali ime Hali, ker je vedno ponavljal svoj »hali, hali«. A nihče se ni oglasil. Palčki so se igrali, delali so poti okrog hišk, delali so rove, delali so svoje slike na snegu. Šele popoldne, ko se je sonce že nagibalo, je rahlo završalo v zraku in na listu je priletela Prstančica.
»O joj, ti lišpavka mala,« je godel Tom, »ali res ne moreš drugega, kot da si zmišljuješ nove obleke? Le čemu je to podobno? Naj ti že stotič ponovim, da smo mi palčki vedno v rjavih hlačah, rdečih jopicah in zelenih kapah. Ti pa vedno nekaj drugega. Zares si kot prstanec, ki si nadeva vedno nove prstane.«
Prstančica se je to pot veselo smehljala, čeprav ji oči niso brezskrbno žarele. Ampak vendarle je bila zadovoljna, da so palčki opazili, kako lepo, belo ogrinjalo ima: prav do tal, ali do stropa; samo glavo je imela prosto. Saj glavo je imela po naravi bogato okrašeno z zelo gostimi lasmi. Ko se je zelenje njenih las vsipalo na belo ogrinjalce, je bilo, ko da bi pomlad klila iz snega.
Palčki so si natanko ogledali njeno ogrinjalo in ugotovili, da je stkano iz najfinejše zajčje dlake in da je okrog vratu obdano z belim perjem, kakršnega imajo po trebuščkih sinice in še nekatere druge ptice.
»Ja, najfinejše »perje« z gumbki mi je dal srobot,« se je pohvalila Prstančica.
»Kdo pa ti je naredil to lepo ogrinjalce?« je bil vljuden Iko.
»Sama. S pajčevino sem ga vezla.«
Važno je povedala to in se vrtela pred njimi kot velika velika prelepa snežinka. Da, prav tako - kot snežinka z zeleno glavico. Le trepalnice so bile še črne in od hladu so ji lička rdeče žarela.
Palček Tom jo je kar gledal. »Končno pa moram priznati, da mi ugaja, ker se različno oblačiš in nisi vedno enaka, tako kot smo mi.«
»Vidiš,« je rekel Iko, »navsezadnje pride vsaka stvar za kaj prav in zato res ni nobenega vzroka, da bi se mučili ali žalostili.«
Tisti večer je Prstančica prebila pri njih, saj so imeli dovolj prostora. Če ga ne bi bilo, bi ga pa takoj naredili. Malce bi razširili sobice, upognili bi nekaj vej in pod njimi napravili udobne prostore. Praproti so imeli nabrane dovolj in tako tudi zaradi postelje ni bilo treba skrbeti.
Drugi dan pa naj bi Prstančica odletela nazaj. Ampak čez noč je spet malce zasnežilo in deklica se je obirala in obirala kot kokoš, ki ne ve, kam naj znese jajce.
»Ja, Prstančica,« je to bistro opazil Miki, »saj, če ti ne ugaja, da greš v svoj domek, lahko ostaneš tu.«
»Ali res?« je skoraj neslišno vprašala.
»Ja, kaj pa je to takšna težava zdaj?«
»Pa bodo drugi palčki hudi?« se je bala Prstančica. »Saj veste, tako smo zmenjeni: jaz imam svoj domek onstran Ključevega hrbta, vi pa tu, jaz gledam na jutranjo stran, vi gledate na večerno stran. Po vsaki strani teče ena dolina - in vsak svojo dolino moramo varovati, moramo misliti nanjo.«
»Oh, no! Zdaj pozimi se pa že ne bo kaj posebnega zgodilo. Če ti ni lepo doma ...«
»Ne, res mi je zadnje čase tako čudno. In tiste vrvi, tiste niti, tisti žarki, o katerih sem vam zadnjič govorila in čemur sem rekla hrepenenje, me vlečejo na vse strani, še vedno ne vem kam. Ampak tega nikar ne pripoveduj drugim, Miki. Veš, smejali bi se mi. Reci jim, čisto preprosto jim reci, da je pusto, če si sam. To bodo še najbolje razumeli. Vas je tukaj toliko, mogoče pa mi bodo res dovolili da ostanem ...«
»Nobenega vprašanja,« je rekel zvečer Tom, ko so sedeli okrog mize. »Seveda lahko ostane tu. Tisto sobico na koncu ji damo. Vsak dan pa naj se potem pelje pogledat, kako je onstran Ključevega hrbta, kako je v njeni dolini. Velja?«
»Velja,« so rekli palčki. Prstančica se je sladko nasmehnila in odšla spat.

***

Tako je to zimo ostala pri palčkih. Ampak mislite, da je bila kaj pri njih? Kje pa! Vsako jutro, komaj se je prikazalo sonce in tudi takrat, kadar so čisto rahlo naletavale snežinke, je že stala ogrnjena v svoje mehko belo ogrinjalce na prvi hrastovi veji, pod nogami svoj velik kostanjev list in čakala, da dahne prva sapica. Potem se je spustila in poletela. Šla je na svojo stran Ključa in letala je še kdo ve kod vse. Palčki so bili začudeni.
»Saj se samo potepa,« je rekel Iko.
»Nek vzrok mora gotovo imeti za to,« jo je branil Miki. »Zakaj bi jo mučili? Naj leta okrog, če želi. Saj veste, kako je, zdaj pa res ni takšnega dela. Tiste kristale, najlepše kristale, ki morajo zablesteti na novoletno jutro, bomo že sami naredili - če mislite zaradi dela.«
»Ah, saj ne mislimo zaradi dela,« je rekel Hali, »ampak v tem snegu se lahko še izgubi.«
Tedaj so se sicer bolj tihi palčki zasmejali in rekli: »Kaj pa ti vendar pride na um! Palčki se vendar ne zgubimo. No, seveda, če bi legla gosta megla. Ampak Prstančica leta samo ob lepem vremenu in takrat, kadar ni megle.«
In tako so med sabo sklenili, da je sploh ne bodo več spraševali, ne kod leta, ne zakaj leta. Naj dela, kar ji ugaja. Naj bo pri njih, saj je včasih tako vedra in zna poskrbeti za dobro voljo. Tako je Prstančica brezskrbno letala okrog ín se zvečer vračala, malce utrujena, malce zardela in z globoko otožnostjo v očeh, da je bratci sploh niso več hoteli nič spraševati. S takšno otožnostjo, ki ji je ona rekla hrepenenje. Ampak to je vedel samo Miki. Tom o tem ni smel nič vedeti, prav tako ne Iko, Hali in tudi drugi ne. Ljubi palčki!
Saj ne bi razumeli, četudi bi jim povedala.

maj 2002