Pozdravljam vse, ki berete, in vse, ki pišete! Zase vem,
da sem najprej poslušala: mama je znala na pamet veliko pesmi in mi jih je ob
delu pripovedovala. Otroštvo sem preživela v Podvinu 50 - natančneje: po gmajnah
in gozdovih pod goro Oljko (Polzela, Savinjska dolina) - skupaj z mamo, starim
atom, mucami, zajci in kozami. Ko sem začela hoditi v prvi razred na Polzelo,
so me kmalu peljali deklamirat v tretji razred, ker sem znala toliko pesmi. Drugače
pa pravijo, da sem bila tih otrok, ki se je ob vsaki krivici hudo jokal. Podobno
je bilo mnogo mnogo let kasneje z mojo hčerko Evo - torej pesem JOKICA velja zanjo,
a na nek način tudi zame… JOKICA Majhna je in drobcena, a z velikimi
očmi - kar naprej solze pretaka, vsem od kraja jih deli. Dve za roso
vsaki cvetki, kar po polju jih cveti; pet za vsako mucko, psička, da
jih žeja ne pesti. Vse ostale za soseda: Mlinar je in mlin ima. S
solzami kolo vrti mu naša pridna Jokica. Eva ima brata Miklavža. Zanj
sem napisala več pesmi - ena je tudi tale: Zvezde kot mačje oči na nebu
žarijo, da se letala steze držijo. (Kot najbrž veste, je Eva klovnesa,
Miklavž pa pilot.) ----------------------- Moje otroško veselje na
obronku lepe Savinjske doline je trajalo do desetega leta - potem se je začela
druga svetovna vojna tudi pri nas. Na kratko: kjer je vojna (nekdaj ali zdaj),
je otroštvo uničeno. Podrobnosti ne bom pripovedovala. (Če hočete, preberite mojo
knjižico ČUKEC.) Po osvoboditvi pa - šole! Najprej moje - nato pa sem šla
poučevat. In tam med učenci sem spet našla svoje otroštvo: nagajivost, veselje!
Začela sem pisati pesmi - take zanje in take za vas! Muca frizerka ti
repek navije. Če repka nimaš - ti ga prišije. Vendar nisem dolgo ostala
učiteljica. Končala sem fakulteto, naredila diplomo (slavistika) - in postala
prva urednica televizijskih šolskih oddaj. Vi se tega ne morete spomniti, ker
vas tedaj še ni bilo… Tako ste zamudili imenitno oddajo PAJKOV ALBUM. Gotovo pa
poznate RADOVEDNEGA TAČKA. Več njegovih nadaljevanj sem napisala - čeprav sem
tedaj že končala svoje delo novinarke in urednice. Po čem se me še lahko spomnite?
Gotovo sem kdaj prišla k vam na obisk, ko ste hodili v vrtec. Teta vzgojiteljica
se je opravičila, da ne znate nobene moje pesmice… in ste zapeli VRABČEK ČAKA
MAMICO. Brundala sem z vami in se smejala. Uganete zakaj? Pesmica je moja - a
nihče več tega ne omenja, ker je ponarodela - torej je last vseh. Mogoče
se bo čez leta zgodilo podobno s pesmijo LEPI METULJČEK (ali pa: Dragi metuljček) Lepi
metuljček, metuljček moj zlati - takole med brati lahko mi priznaš, da
rad me imaš. Reci, brž reci, pa tvoja bom cvetka Od srede do petka! Potem
pa nič več. Potem bo vse preč… Tisti, ki imate radi številke (in računalnike),
boste morda vprašali, koliko knjig (knjižic) sem napisala. Veste, na začetku moje
literarne poti sem nekoč obiskala pisatelja Leopolda Suhodolčana. Na polici so
bile skrbno postavljene njegove knjige: preštela sem jih… "Dvajset,"
sem globoko vzdihnila. Danes je vseh naslovov mojih del (s ponatisi in prevodi
vred) čez štirideset. Nekako polovica za mlajše. Druga polovica pa tudi za vas,
kakor hitro si jih boste zaželeli in jih razumeli. O računalnikih pa tole: Dandanašnji
so mačke puhle bahačke: Računalniške miši lovijo - prave v shrambah pa
pustijo. Še ena pesmica za srečanja v letošnjih pomladnih dneh (kdor jo
bo razumel - prav, drugače pa tudi nič hudega): Rdečica sreče na tvojem
obrazu ob srečanju. Moje sive oči so se obarvale zeleno. Ostanite
zdravi,
zvedavi, in veseli! Vaša
Neža Maurer
Kranj, maj
2002 |