Neža Maurer

 

Pozdravljam vse, ki berete, in vse, ki pišete!
Zase vem, da sem najprej poslušala: mama je znala na pamet veliko pesmi in mi jih je ob delu pripovedovala.
Otroštvo sem preživela v Podvinu 50 - natančneje: po gmajnah in gozdovih pod goro Oljko (Polzela, Savinjska dolina) - skupaj z mamo, starim atom, mucami, zajci in kozami. Ko sem začela hoditi v prvi razred na Polzelo, so me kmalu peljali deklamirat v tretji razred, ker sem znala toliko pesmi.
Drugače pa pravijo, da sem bila tih otrok, ki se je ob vsaki krivici hudo jokal.
Podobno je bilo mnogo mnogo let kasneje z mojo hčerko Evo - torej pesem JOKICA velja zanjo, a na nek način tudi zame…

JOKICA
Majhna je in drobcena,
a z velikimi očmi -
kar naprej solze pretaka,
vsem od kraja jih deli.

Dve za roso vsaki cvetki,
kar po polju jih cveti;
pet za vsako mucko, psička,
da jih žeja ne pesti.

Vse ostale za soseda:
Mlinar je in mlin ima.
S solzami kolo vrti mu
naša pridna Jokica.

Eva ima brata Miklavža. Zanj sem napisala več pesmi - ena je tudi tale:

Zvezde kot mačje oči
na nebu žarijo,
da se letala
steze držijo.

(Kot najbrž veste, je Eva klovnesa, Miklavž pa pilot.)

-----------------------

Moje otroško veselje na obronku lepe Savinjske doline je trajalo do desetega leta - potem se je začela druga svetovna vojna tudi pri nas. Na kratko: kjer je vojna (nekdaj ali zdaj), je otroštvo uničeno. Podrobnosti ne bom pripovedovala. (Če hočete, preberite mojo knjižico ČUKEC.)

Po osvoboditvi pa - šole! Najprej moje - nato pa sem šla poučevat. In tam med učenci sem spet našla svoje otroštvo: nagajivost, veselje! Začela sem pisati pesmi - take zanje in take za vas!

Muca frizerka
ti repek navije.
Če repka nimaš -
ti ga prišije.

Vendar nisem dolgo ostala učiteljica. Končala sem fakulteto, naredila diplomo (slavistika) - in postala prva urednica televizijskih šolskih oddaj. Vi se tega ne morete spomniti, ker vas tedaj še ni bilo… Tako ste zamudili imenitno oddajo PAJKOV ALBUM. Gotovo pa poznate RADOVEDNEGA TAČKA. Več njegovih nadaljevanj sem napisala - čeprav sem tedaj že končala svoje delo novinarke in urednice.
Po čem se me še lahko spomnite? Gotovo sem kdaj prišla k vam na obisk, ko ste hodili v vrtec. Teta vzgojiteljica se je opravičila, da ne znate nobene moje pesmice… in ste zapeli VRABČEK ČAKA MAMICO. Brundala sem z vami in se smejala. Uganete zakaj? Pesmica je moja - a nihče več tega ne omenja, ker je ponarodela - torej je last vseh.

Mogoče se bo čez leta zgodilo podobno s pesmijo LEPI METULJČEK (ali pa: Dragi metuljček)

Lepi metuljček,
metuljček moj zlati -
takole med brati
lahko mi priznaš,
da rad me imaš.

Reci, brž reci,
pa tvoja bom cvetka
Od srede do petka!

Potem pa nič več.
Potem bo vse preč…

Tisti, ki imate radi številke (in računalnike), boste morda vprašali, koliko knjig (knjižic) sem napisala. Veste, na začetku moje literarne poti sem nekoč obiskala pisatelja Leopolda Suhodolčana. Na polici so bile skrbno postavljene njegove knjige: preštela sem jih… "Dvajset," sem globoko vzdihnila. Danes je vseh naslovov mojih del (s ponatisi in prevodi vred) čez štirideset. Nekako polovica za mlajše. Druga polovica pa tudi za vas, kakor hitro si jih boste zaželeli in jih razumeli. O računalnikih pa tole:

Dandanašnji so mačke
puhle bahačke:
Računalniške miši lovijo -
prave v shrambah
pa pustijo.

Še ena pesmica za srečanja v letošnjih pomladnih dneh (kdor jo bo razumel - prav, drugače pa tudi nič hudega):

Rdečica sreče
na tvojem obrazu
ob srečanju.
Moje sive oči
so se obarvale zeleno.


Ostanite zdravi,

zvedavi,

in veseli!

Vaša Neža Maurer

Kranj, maj 2002