|
Kar je moje, je tudi tvoje
(Zgodbice o živalih)
Marjan Tomšič
Ilustrirala in opremila Andreja Peklar
Založba Mladika
Ljubljana, 2004
Zvitorepki
Ko je bil moj kuža, labradorec Svit, še čisto mičken, star komaj nekaj mesecev, se je zgodilo, da sta ga obiskali mladi lisički. Presodil sem, da sta enako stari kot psiček. Prišli sta na dvorišče in nista kazali nobenega strahu. Na vsak način sta se hoteli igrati z mojim psom in seveda, kar je bilo najbolj pomembno: hoteli sta tudi jesti iz njegove sklede.
To, da bi se igrali, se mi je zdelo še kar sprejemljivo, ampak to, da bi ju hranil, kakor sem hranil pasjega mladiča, to pa se mi je zdelo vsekakor nemogoče in nevarno. Spomnil sem se tega, kar mi je nekoč rekel lovec Silvo: »Če udomačiš divjo žival, si odgovoren za njeno življenje!« Zdaj sem, opazujoč igro med lisičkama in psičkom, razmišljal takole: »Če jima dam hrano, se bosta navezali name. In potem bosta prepričani, da so prijazni in dobri vsi ljudje. In tako bosta mirno pritackali na kako drugo dvorišče, kjer pa ne bosta sprejeti prijateljsko. Morda ju bodo zabodli z vilami ali pa ubili z motiko, z lopato, ju ustrelili ... in kriv boš ti, ker si ju udomačil.«
To so bila seveda jasna, nedvoumna dejstva. Zato sem se odločil, da jima ne dam hrane, še več: da zaigram jeznega človeka in ju odpodim. Tako sem tudi storil. Toda lisički sta bili očitno brez mame, najbrž jo je kdo ustrelil ali ujel v past, in nista nehali prihajati na dvorišče. S tem sta me spravljali v hude srčne muke. Smilili sta se mi in tako zelo rad bi jima dal vsaj kos starega, posušenega kruha. Toda nisem smel. Na noben način ne!
 Dober mesec je trajalo to njuno prihajanje in odhajanje. Sedel sem na balkonu, lisički pa sta stali na dvorišču, me gledali in milo prosili za hrano. Gotovo sta bili zelo lačni.
Ta skupna muka se je končala na nenavaden način. Nekega dne, ko se je že delal mrak, sta pritekli na dvorišče. Ena od njiju je držala, v gobcu ujetega zajca, mladička. Bil je mrtev, zadušen. Položila ga je pred mojega labradorca in mu s čudnimi glasovi in gibi telesa dopovedovala, da je to prinesla njemu in da se naj vendar loti pojedine. Toda psiček ni razumel, kaj hočeta od njega. Razen tega seveda ni bil navajen na takšno »svežo« hrano. Lisički sta ga še nekaj časa pregovarjali, mu ponujali slastno jed, ko pa se je ni lotil, je ena od njiju zgrabila zajčka in stekla z njim v gozdiček. Druga ji je nemudoma sledila.
Od tega večera ju ni bilo več na moje dvorišče.
Videl sem ju samo še enkrat. To je bilo kak mesec pozneje. Na pobočju sosednjega hriba, čez grapo, nekaj sto metrov proč od moje hiške, sta se razposajeno igrali s kosom modrega polivinila. Pihala je rahla burja in lisički sta spuščali ta kos polivinila v zrak, potem pa ga lovili in ko sta ga ujeli, sta stekli nazaj k stari oljki in ga tam spet spustili ... Oljka je imela v sredini luknjo in skozi to luknjo sta vlekli polivinil; ena sem, druga tja, dokler ga nista raztrgali. Tako sta nastala dva kosa, veter ju je dvignil, nosil tik nad travo, onidve pa sta zmedeno strmeli za kosoma, saj se nista mogli odločiti, katerega naj lovita; tistega večjega ali manjšega. Burja se je iznenada okrepila, dvignila večji kos, ga ponesla preko krošenj in grape in ga, kakšno naključje, odložila prav na mojem dvorišču.
Svit, moj kuža, je z vonjem prebral »pismo«, ki sta mu ga poslali lisički, dvignil je glavo in veselo zalajal v smer, od koder je burja prinašala vonj njegovih nesojenih prijateljic.
Zdaj je moj labradorec že velik in zdi se mi, da ga ponoči obiskujeta prijateljici iz njegovega »otroštva«. Pred kratkim sem našel ob poti pod hiško odgriznjeno glavo petelina. Čez nekaj dni pa mi je sosed potožil, da je pozabil zapreti vrata kokošnjaka in da so mu lisice odnesle peteha. »Pa tako je bil lep in velik!« je potožil ...
|
