Za vse sta kriva mama in ata. Vedno sta nadvse potrpežljivo prenašala moje umetniške izbruhe in tudi ob zgodnjih umetnijah na stenah našega stanovanja nista zagnala vika in krika. Sprva sem bila edinka in zgodaj so mi v roke potisnili knjigo. Vam povem, knjige so zakon. Tiste za majhne in tiste za velike. Ko sem imela približno štiri leta, sem zaslutila, da je ilustriranje otroških knjig nekaj zelo zabavnega in, da je to nekaj, kar bi lahko vedno počela. Tako je bila že leta 1974 moja usoda zapečatena. Ha, z malo matematike zdaj veste, koliko let štejem. Dve leti pozneje so me obdarili ne z eno, ampak kar z dvema sestrama hkrati. Največji dogodek mojega otroštva. Ni kaj, sestre so zakon. Majhne in velike. Naši dvojčici sta bili dva para hvaležnih ušes za moje izmišljije. Mama me je včasih zvečer poslala uspavat nespečna otroka, ki sta potem norela pozno v noč od huronskega navdušenja nad nadvse nesramnimi zgodbami. Bili pa sta moji sestri tudi goreči občudovalki nazornih porednih slikarij. Ko smo že pri vplivih in navdihu, ne smem pozabiti na potepanja po svetu. Potepam se nadvse rada. Tudi potepanja so zakon. Tista blizu in tista daleč. Srečaš nove, drugačne ljudi. Vidiš nove kraje. Pa se zgodijo ideje. Ne vem zakaj, ampak najraje me poiščejo (ideje namreč) med vožnjo z avtobusom ali pa pod prho. Odkar imam vozniški izpit, se z avtobusi ne vozim več toliko, zato pa poraba vode v naši kopalnici nenehno narašča, he,he,he…

Ilustrirala sem že med študijem slikarstva na Akademiji v Ljubljani. Moja prva avtorska slikanica "To je Ernest" je nastala med podiplomskim študijem, ko sem k ilustracijam na pobudo založnika napisala še zgodbo o življenju z mojim mačkom. Potem sem šla čez lužo. S Fulbrightovo štipendijo sem leto dni uživala Los Angeles in nato še New York. Neštete knjigarne, galerije in pa druženja z umetniki so me pospremila domov z množico vtisov, moja ameriška izkušnja pa je vplivala na to, kako sem se lotila ilustracij za slikanico "Čas je velika smetanova torta" Mihe Mazzinija. Zdi se, da prav po filmsko stečejo od prve do zadnje strani. Kmalu je prišlo povabilo založbe, kjer je bila zgodba "O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov" Petra Svetine nov izziv. Lani je sledilo nadaljevanje "Mrožek dobi očala". Med obema pa je izšla "Hiša, ki bi rada imela sonce", moja druga avtorska slikanica. Zgodba o hiši me je žulila kar nekaj časa, preden je ugledala luč sveta. Posvečena je zapuščeni stari hiši v mojem mestu, ki trmasto kljubuje zobu časa, ki jo vztrajno najeda. Medtem se mi je tudi že pisanje, ne samo risanje, zalezlo pod kožo. "Polž Vladimir gre na štop" je ves nastal v Ameriki. Dve leti sem živela v Los Alamosu v New Mexicu, ki je nadvse slikovita in sanjava dežela. Puščava barve zlatega okra, kanjoni in gore pod turkiznim nebom. Neznansko sem uživala v barvitem in živahnem zlivanju španske, mehiške in indijanskih kultur. Polž je, upam, prva v zbirki avtorskih slikanic - basni. "Kako je gnezdila sraka Sofija" je že spisana in narisana ter čaka založnika v predalu. Pod tušem pa me te dni "obiskuje" krt Anton, čigar zgodbo o krokodiljih solzah in njegovem najbolj žalostnem dnevu vam konec koncev pač moram povedati. Moje ilustracije nastajajo na podstrešju, o tisti "resni, veliki" umetnosti, ki nastaja v mojem kletnem ateljeju, pa kdaj drugič.

Za piko na i vam povem še to: tudi otroci so zakon. Majhni in veliki. To povem iz prve roke. Ker sem te dni po poklicu predvsem Maruškina mama. Maruška je moja povsem nova in največja inspiracija.

Mojca Osojnik
april 2004