| POTOVANJE V NEKOČ
Marjana
Moškrič Ilustriral Uroš Hrovat
Založba
Karantanija
Ljubljana 2001
(odlomek iz knjige)
 Ja.
V Deželo treh zelenih valujočih gričev ga je prinesel krokar. Črnega. Zlovešče
svetlečega. Ukradel ga je nesrečnemu čarovniku Cibeliusu. Njegov čarobni prstan.
Edino reč, ki mu je še ostala in ga je držala pokonci na njegovih nesrečnih, napornih
poteh. Zdaj je ostal sam. Brez coprnije in čarovnije. Nobene moči nima več. Dolga
je njegova pot in samotna, pa še peš mora hoditi.
Juš, Krtek, Pujsek in Robot
pa ničesar ne slutijo in se imajo čudovito. Nalivajo se z metinim čajem, medtem
ko ubogi, nesrečni, žejni Cibelius blodi naokrog. In prav oni so dobili ta črni
zlovešči predmet, pravzaprav ga je Juš sunil tistemu krokarju, ko jih je nizko
preletel. Zataknjenega je imel za krempelj. Juš je poskočil in HOP! že je bil
v njegovih rokah, iz njih pa se je skotalil proti Krtku, ki ga je zgrabil s svojimi
dolgimi lopatastimi tačkami in ga z izbuljenimi očmi opazoval.
»Zdaj boš pa
še srakam kradel?« se je razjezil Krtek.
»Hujši si od srake,« je pripomnil
še Robot, ki je vedno rad
kakšno modro dodal.
»A nista slišala, da je krakal,
a je mogoče srakal ali kaj? Kakšna sraka srakasta? En navaden krokar je bil. Bom
že vedel. Saj nisem s hruške padel!« se je jezil Juš. Pujsek in Robot sta užaljeno
umolknila.
Medtem si je Krtek z vseh strani ogledoval tisti predmet. Zdel se
mu je moten in umazan, zato je pihnil vanj, da bi ga očistil. Ko je pihnil prvič,
se je še bolj zameglil in mala dežela se je stresla. Ko je pihnil drugič, so se
pogreznili v temo, in ko je pihnil tretjič, je zarjovelo in prebudilo ogromnega,
ogenj bruhajočega zmaja in prijatelji so od strahu popadali na tla in začeli spuščati
nenavadne zvoke in vonje.
Pujsek je bil od vseh še najbolj priseben. Zgrabil
je prstan in še enkrat pihnil vanj, da ni bil več zamegljen. Potem pa še drugič
in tretjič in spet so bili tam v morju zelene, valujoče trave, ki je bila povsod
okrog njih.
»Grozno-bozno!« so se vsi strinjali.
»Še streljati nisem imel
časa! Saj bi vas skoraj scvrl, kot kakšne klobase, mene pa spremenil v ekonom
lonec,« je ogorčeno puhal Robot.
»Madonca! To pa je čarovnija! To pa to!« je
zažvižgal Juš in oči so se mu nevarno bleščale, ko je zgrabil prstan.
»Nikar!«
so zacvilili prijatelji. Takoj so vedeli, koliko je ura.
»Ej, Juško Buško,
ne igraj se s tem,« ga je zelo lepo, vendar prepozno prosil Pujsek.
Juš je
že držal prstan v rokah in ga začel brisati v hlače. Prstan se je zasvetil zeleno
in pred njimi se je znašlo nenavadno bitje z zelenkasto poltjo. Na prvi pogled
je bilo videti, da je zelo slabe volje. Vprašalo jih je, kaj hočejo.
»Nič,«
je rekel Juš, » Ti nam povej, kaj hočeš in kdo sploh si.«
»Sem zeleni vilinec
iz Smaragdnega gozda. Klicali ste me. Zdaj sem tu, samo ne vem, zakaj ste tu vi
in ne moj prijatelj. Fej! A sploh veste, kaj ste? En navaden kup trapastih in
prismojenih spak! To ste!« se je razhudil nepričakovani gost.
»Kaj!? Kaj?!«
so kričali, cvilili in piskali.
Junij 2002 | 
