|
Odisejada in druge zgodbe
Marjan Kovačevič Beltram
Ilustriral Zvonko Čoh
Založba Mladika
Ljubljana 2006
Orfej
V davnih časih pred trojansko vojno je živel v grški deželi Trakiji sloviti pevec Orfej. Bog Apolon, ki je bil njegov oče, mu je podaril čudovito liro s sedmimi strunami, s katerimi je izvabljal očarljive zvoke. Mladenič je igral in pel tako nenavadno lepo, da je s svojim igranjem in petjem očaral tudi drevesa, živali in celo kamne. Drevje v gozdu je tisti čas na lepem prenehalo šelesteti, ptice so prenehale žvrgoleti, zveri so postale krotke in prijazne, reke in potoki so se umirili in celo skale so bile ganjene.
Nekoč so Orfeja povabili na svojo ladjo Argonavti, da jim je v odpravi za zlatim runom krotil viharno morje in preprečeval sirenam zapeljevanje mornarjev. Ko se je spet vrnil domov, se je zaljubil v prelepo vodno vilo Evridiko in se z njo poročil. Vendar njuna neizmerna sreča ni trajala dolgo. Nekega dne, ko je bil Orfej zdoma, je Evridika odhitela k svojim družicam k potoku. Med tekom čez travnik jo je nenadoma pičila strupena kača in kmalu zatem je umrla.
Orfej je za ljubljeno ženo močno žaloval in poslej sam samcat nesrečen taval po svetu in ves čas pel pretresljive žalostinke, ki so ganile ljudi, živali in drevje. Nazadnje je s svojim petjem omehčal tudi vrhovnega boga Zevsa in ta je nesrečnemu Orfeju potem dovolil, da se lahko poda globoko v podzemlje, kjer dušam umrlih vladata mračni bog Had in njegova žena Perzefona, ter od njiju izprosi Evridikino vrnitev na zemljo.
Pred vhodom v podzemlje je Orfej z liro najprej ukrotil strašnega triglavega psa Cerberja, varuha podzemlja, in se nato spustil po strmi stezi do podzemske reke Stiks, kjer ga je čakal brodal Haron in ga po obupnih prošnjah na splavu prepeljal na drugi breg pred boga Hada in boginjo Perzefono. Njunih strašljivih podob se je najprej hudo ustrašil, a je strah kmalu premagal. Orfejeve iskrene pesmi o neizmerni ljubezni do Evridike so na mah osvojile srca bogov. Perzefona in Had sta mu nato dovolila, da lahko ljubljeno ženo odpelje nazaj na zemljo. Vendar sta mu postavila tudi pogoj, da je ne sme pogledati vse dotlej, dokler ne bosta prišla na zemljo. Tik pred izhodom iz podzemlja pa Orfej ni več mogel premagati skrbi, ali mu ljubljena žena sledi. Ozrl se je nanjo in na svojo veliko žalost videl samo še to, kako se je Evridikina podoba v trenutku razblinila. Ves zgrožen je potem zaman prosil brodarja Harona, naj ga še enkrat sprejme na svoj splav. Na zemljo se je moral vrniti sam.
Poslej je Orfej po samotnih gorah prepeval o svoji žalostni usodi, dokler ga niso nazadnje razjarjene Tračanke, častilke boga Dioniza, ubile in raztrgale. Njegovo glavo so vrgle v reko. Vendar je glava skupaj z liro priplavala v morje in nato k obali otoka Lesbosa, kjer se je potem rodila največja grška pesnica Sapfo. Orfejeva duša pa je odšla v podzemlje, tam srečala Evridiko in je nikoli več ni zapustila.
Ko nekoga označimo za Orfeja, menimo, da je odličen glasbenik in pevec z izjemnim ustvarjalnim navdihom.
Maj 2007
| 
